Stanko Štrajn

Izjemen uspeh civilnih gibanj na referendumu o vodah vzbuja evforijo pričakovanj in upanj, da bomo v Sloveniji odločali po zdravi pameti, demokratično in pravno korektno, tako da bodo vse odločitve v skladu z Ustavo sprejete kot izraz volje večine slovenskih državljanov. To bi pomenilo popoln preobrat od dosedanje prakse, po kateri poslanci v Državnem zboru sprejemajo svoje odločitve ne glede na stroko, pravno pravilnost in javni interes zgolj po kriteriju političnega preračunavanja, kako čim bolj omogočiti vladajoči politiki na račun javnega premoženja doseganje političnih ciljev vladanja.

Vladanje seveda ni samo sebi namen, pač pa je osvojena oblast predmet poželenja, saj vladanje vključuje možnost zlorabe oblasti in možnost izključevanja večine iz odločanja ter s tem doseganje parcialnih interesov v škodo javnih interesov. Posledica takšne politične prakse je že trideset let povečevanje neenakosti med slovenskimi državljani. Statistični podatki o premoženju in prihodkih Slovencev, ki jih je vzorno zbral Bine Kordež in so bili objavljeni tukaj na Damijanovem blogu v njegovi raziskavi o ekonomskih razmerjih v delitvi družbenega proizvoda nazorno dokazujejo, da se v Sloveniji, kljub povečevanju vrednosti BDP skokovito povečuje revščina. Tu moram opozoriti, da Kordeževe statistike ne obravnavajo ljudi brez dohodkov, brezposelnih in tistih, ki delajo na črno, ali živijo od socialnih pomoči in družinskih podpor ali od dediščine socialistične družbene lastnine. Ob nadaljevanju sedanjih trendov lahko z gotovostjo ocenimo, da nobene strukturne reforme, ne skladi ne morejo zagotoviti preživljanja množice ljudi, ki bo čez 20 do 30 let zaradi ostarelosti nesposobna za prekarno delo ali delo na črno in tudi ne bo imela pogoje za upokojitev, ker ne bo premogla 15 let pokojninske dobe.

Slovenija je glede na svoje naravne danosti, glede na izobrazbo državljanov, glede na stopnjo dosežene civilizacije in kulture nedvomno dežela, kjer bi lahko vsi državljani živeli dostojno in bi si z delom in prihodki od premoženja zagotovili ne le visok standard v obdobju aktivnosti, temveč tudi prijetno preživljanje starosti. V nasprotju z hotenjem večine prebivalstva slovenska oblast ne vlada umno, to je v skladu z resnico in stroko, temveč oblast zlorablja za dosego interesov manjšine, za zaščito kapitala in z predpisi legalizira vse mogoče zlorabe. Slovenija postaja značilen primer ekskluzivne družbe, kjer ni enakosti med ljudmi in ni vladavine prava in so ideali prevlade civilne družbe v družbenih dogajanjih dejansko sanje in zgolj ideološka reklama, za zlorabe oblasti.

V medijih so se takoj po referendumu pojavila naivna razmišljanja, da je koalicija skupaj z njenim kolaboranti po referendumu spoznala, da ne more v Državnem zboru uveljaviti svojega diktata in je zato spremenila svoje namere in umaknila iz obravnave zakonske predloge, ki so alarmirali sindikate in civilna združenja, da so na krilih referendumske zmage napovedali preprečevanje zlorab oblasti na novih referendumih. Koalicija je res spoznala, da trenutno v Državnem zboru nima zagotovljene gotovosti za sprejem legalizacije njenih željenih zlorab, toda to še zdaleč ne pomeni, da se je ta politična združba odpovedala svojim nameram – to je zlorabljati oblast, ki jo ima do naslednjih volitev.

Koliko je vladavina prava naši vladajoči kliki mar, smo z gotovostjo ugotovili ob sprenevedanju in izmotavanju ter ignoriranju dobronamernih nasvetov predsednice Evropske komisije ob prevzemu predsedovanja EU pred tedni. Vladavina prava predsedniku Vlade ni ne malo ne dosti mar, ker mu sploh ni mar. Glede na dejstvo, da je podreditev pravosodja eden glavnih ciljev vladajoče koalicije lahko z gotovostjo ocenimo, da se izvršna oblast ne namerava odpovedati zlorabam oblasti, pa čeprav za njeno početje ne bo imela formalnega pokritja v zakonih s katerimi želi, tako kot v primeru voda zlorabiti oblast za njene pritlehne namene. Kjer ni tožnika, ni sodnika. Glede na dejstvo, da je kriminalistična policija izgubila neodvisnost in da tudi javno tožilstvo čedalje manj preganja korupcijo in druge oblike gospodarskega kriminala vidimo, da se vladajoči koaliciji ni treba bati nadzora neodvisnih institucij sodne veje oblasti.

Skupni imenovalec slovenskih vlad od osamosvojitve dalje, je povečevanje neenakosti. Propadanje srednjega razreda, krčenje sloja ljudi, ki dostojno živijo, hitro povečevanje revščine in na drugi strani enormno bogatenje pajdaških kapitalistov, špekulantov, političnih funkcionarjev. Vse dosedanje Vlade so učinkovito skrbele za razblinjanje bivšega družbenega, sedaj državnega premoženja. Odločanje oblasti je ves čas usmerjeno v bolj ali manj prikrito izčrpavanje javnega premoženja in selitev javnega denarja v žepe oblasti priljubljenih elit in posameznikov, ki z prilizovanjem, korupcijo, klientelizmom in nudenjem uslug politiki na račun javnega premoženja uničujejo gospodarske temelje Slovenije. Prav zato se je med mnogimi volivci uveljavilo prepričanje, da so vse vlade enake, saj ne glede na to, kdo je na oblasti, »levi« ali »desni«, ljudje živimo enako.

Tako Slovence lahko delimo v tri skupine državljanov:

Prvo najmanjšo skupino predstavljajo politično organizirani pripadnik strank. Čeprav po številu najmanjša, je ta skupina organizirana in usmerjena k cilju priti na oblast. Pod geslom za »narodov« blagor se ti ljudje borijo za lastne privilegije in koristi. V svojih stremljenjih so pripravljeni storiti kar koli, samo da pridejo do svojih koristi. Tem ljudem ni mar ne čast, ne morala, zaradi resnice si ne grenijo življenja in kadar koli so pripravljeni, v nasprotju s stroko, če se izrazim v manirah hojsovega jezika, svinjati, samo da se dokopljejo do oblasti.

Naslednja, številčnejša skupina so pripadniki različnih civilnih gibanj, protestniki in podporniki Ivana Galeta, kulturniki, pretežno visoko izobraženi ljudje, ki zaradi intelektualnega poštenja oponirajo političnim spletkam v igrah menjave oblasti. Ti ljudje bolj ali manj javno izražajo svoje prepričanje in širijo svoje herezije, ki jih skuša oblast kolikor mogoče spregledati in preprečiti njihovo razumno kritiko. Zato so mediji pod nenehnim pritiskom oblasti. Zlasti sedanja Vlada je v svojih metodah preprečevanja širjenja resnice brezkompromisna in uspešno dosega z cenzuro in avtocenzuro medijev skrivanje resnice o njenih zlorabah.

Tretja najštevilnejša skupina ljudi je množica ljudi, izločenih iz družbenih dogajanj, ker vsled skrbi za vsakodnevno preživetje ne vidijo smisla v kakršnem koli družbenem delovanju. Gre za ljudi ki v ponudbi političnih strank, ne desnih ne levih, ne vidijo možnosti za izboljšanje razmer, visoko etična vprašanja o svobodi, bratstvu in enakosti pa se jim ne zdijo dovolj pomembna, saj je najpomembneje kako preživeti, kako poravnati obveznosti in poskrbeti za najosnovnejše vsakodnevne potrebe. V to skupino lahko uvrstimo množico najrevnejših upokojencev, množico ljudi na minimalnih plačah, brezposelne in prekarno zaposlene in še množico tistih, ki se preživljajo z delom na črno. Mnogi iz te skupine iščejo pot v tujino in odidejo s trebuhom za kruhom po svetu. Logično je, da jim je v tem primeru vprašanje, kako živimo v Sloveniji, nepomembno. Tem ljudem je razumljivo nepomembno raziskovati in razmišljati o nesposobnosti in pokvarjenosti slovenske oblasti, saj so preobremenjeni z vsakodnevnim skrbmi in seveda ni nenavadno če se izločajo iz družbenega dogajanja in se ne zavedajo, da s svojo abstinenco pravzaprav omogočajo spletke slovenskih političnih strank, ki premorejo dovolj zvitosti, da z različnimi manipulacijami in lažmi pridejo legalno do tako zaželene oblasti.

Rezultat referenduma o vodah je nedvomno razveseljiv znak prebujanja ozaveščanja večine Slovencev, toda ta rezultat ni jamstvo, da bo na prihodnjih volitvah večina civilno in apolitično usmerjenih državljanov preprečila manipulacije politične manjšine.

Dejstvo, da je na referendumu samo 13% glasov glasovalo za zakon, ne pomeni, da so verniki SDS in njeni pripadniki izdali svojega vodjo, pač pa verjetno pomeni, da so z volilno abstinenco želeli preprečiti doseganje potrebnega kvoruma za veljavnost referenduma.

Dejstvo je, da etablirane opozicijske stranke, kljub podpori civilnim gibanjem na referendumu s to svojo potezo niso pridobile zaupanja civilnih gibanj in močno vprašljivo je, ali so opozicijske stranke sposobne prenehati s dosedanjo politično prakso in se postaviti v službo civilnih gibanj, ki nedvomno predstavljajo večino volilnega telesa, seveda če se njeni predstavnik odločijo udeležiti se volitev. Tudi je zelo vprašljivo, ali bo skupina, iz družbenih dogajanj izločenih ljudi, spoznala, da je na volitvah nujno voliti poslance, ki ne bodo delovali politično, ampak civilno. Gre za preprosto vprašanje, kako zagotoviti, da na naslednjih volitvah ne bomo ponovno izvolili utečene politične prakse, pač pa z volitvami zagotovili prevlado civilne družbe nad političnimi manipulacijami in zlorabami.

Če bodo zmagovalci na referendumu o vodah ustanovili neko svoje gibanje v formi stranke, kar jim bi omogočilo preglasovati politično strankarsko manjšino, je seveda podana nevarnost, da bo ta nova stranka postala samo še ena opeka v zidu slovenske politične neumnosti, čeprav to gotovo ni absolutno nujno.

Kakor koli, ali je referendum o vodah napovedal prevlado civilne družbe nad politično manjšino in s tem omogočil uresničitev možnosti, da bi Slovenija po tridesetih letih dobila oblast, ki bi delovala ne politično in bi odločala po kriterijih stroke kot odgovor na vprašanje, kaj je dobro in prav ne le za posameznike, ampak za večino, bodo pokazale naslednje volitve. Če bo na naslednjih volitvah zopet zmagala katerakoli dosedanja politična stranka, bodo ideje o prevladi prava, razuma, resnice in javnega interesa ostale neuresničene sanje.

Ne glede na to, koliko so ideje lepe in dobre, so ničvredne, če jih ne uresničimo. Zato upajmo, da bodo civilna gibanja in molčeča večina zmogla dovolj razsodnosti, da se bo zmaga večine uresničila kot realnost in ne bo več le lepa in nerealna želja, ki jo mnogi sanjajo. Če ne bomo nadaljevali z odločnimi prizadevanji za spremembo izkrivljene politične prakse, če ne bomo na volitvah pometli s pokvarjenimi predstavniki političnih strank, potem bo referendumska zmaga o zakonu o vodah ostala le lep spomin in se bo iz zmage prelevila v poraz civilne družbe in v zmago političnih strank, ki kljub porazom vedno zmagajo.