Ko je jugoslovanska komunistična partija krenila na pot razpada, sem bil še mlad, in nikoli si nisem mogel misliti, da bom nekoč, precej starejši ter upajmo modrejši, lahko opazoval to počasno razsulo še enkrat. Spomnim se neskončnih proslav, trkanja po lastnih prsih in herojstvih ter šolskih ogledov partizanskih filmov, v katerih so okupatorji padali v rojih, ko sta Bata in Ljubiša zgrabila puškomitraljeze.

Poslušalci in gledalci smo lahko le zavijali z očmi, in dostikrat sem slišal: “Štiri leta so bili v gozdu, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Ponavljanje zgodovine

Oni dan sem slišal mimoidočega, kako je zarobantil: “Deset dni so bili v bunkerju Cankarjevega doma, zdaj nam bodo pa s tem težili štirideset let!”

Zastal sem, šokiran.

Preplavil me je občutek ponavljanja zgodovine.

…

Knjižica

V poštni predal sem kot vsi državljani dobil knjižico ob trideseti obletnici osamosvojitve. Spisala jo je dr. Andreja Valič Zver, in za tiste, ki smo še pri spominu, je branje presenetljivo. Če ste do zdaj mislili, da je bila osamosvojitev splošno ljudsko gibanje, duh časa in srečnih okoliščin, boste od zdaj vedeli, da so jo izvedli le izbranci.

Zanimive pridevnike dobijo tudi tisti, za katere smo do tega trenutka mislili, da so bili na naši strani: Jože Mencinger in Marko Kranjec “strahopetno”, Kučan “oklevajoč”, kar je še najbolj nežen izraz, saj gre za hudobca, ki naščuva proti našim junakom celotni vrh represivnega resorja itd. Kako je ta hudič v človeški podobi zmagal na predsedniških volitvah, in to s takim številom glasov, kot se nobenemu posamezniku ni posrečilo kasneje, je tudi razloženo, saj so bile volitve “zapletene in slabo nadzorovane, saj je vsa volilna telesa še vedno imenovala enopartijska oblast”. Skratka, partija nam ga je podtaknila. Upam se staviti, da bi Kučan bil čisto resen kandidat, če bi kandidiral leta 2022 – kar je seveda le dokaz več o globoki državi itd.

…

Ker tedanja partija ni imela blagega pojma, kako rešiti državo, so se vrnili v preteklost in s poudarjanjem svoje vloge v njej magično mislili, da bodo razrešili prihodnost.

Postali so idejno prazni in preteklost njihovo edino zatočišče.

Kar lahko rečemo tudi za današnje partijce.

Poglejmo te bivše jugoslovanske komuniste pobliže: Pahor – kaj idejno zastopa on, recimo? Človek, ki je izpraznil, izsrkal, izžel vsako funkcijo, ki se je je lotil! Pa Janša, ki je bil že vse, od jugoslovanskega komunista, demokrata in oboževalca Angele Merkel do zdajšnjega klona Orbana.

Nazadnje so se tedanji in zdajšnji oklepali le še položaja ter ugodnosti, ki gredo zraven, niti najmanjše ideje pa niso imeli, kako zagotoviti dobro prihodnost državljanom.

…

Reševanje problemov, verzija 2

Poglejmo zdaj trenutne oblastnike, torej sodobne partijce. Na notranjem področju ne sežejo dlje od “kšeftanja”, prodali bi to pa ono in amen. Na zunanjem pa ne bi ustanovili svojega gibanja, marveč bi se priključili obstoječemu, kjer nismo več od Orbanovega oprode (če ne verjamete, poglejte posnetke njihovih srečanj in pazite na telesno držo udeležencev).

Presenetljivo, kako so ambicije v drugi ponovitvi zgodovine padle.

…

Zgodilo se je ljudstvo

Prav cinično pa je, da se jim v letu, ko si zdajšnji partijci lastijo zasluge za osamosvojitev, in zmanjšujejo ali celo zanikajo pomen splošnega ljudskega pritiska, zgodi ravno ljudstvo.

Vzdušje na voliščih za referendum je bilo podobno tistemu pred tridesetimi leti, polno upanja, navdušenja, povezovanja, volje do spremembe in boja za prihodnost. Občutil sem ponos nad svojimi sodržavljani, sploh nad samoorganizacijo in požrtvovalnostjo. Taksisti so brezplačno vozili iz domov upokojence − čestitam vam in se vam zahvaljujem. Je pa seveda res, da je čez nekaj dni premier v povratnem udarcu za ministra digitalizacije, torej naše prihodnosti, imenoval lobista korporacije Uber, največje sovražnice taksistov.

Drage sodržavljanke in sodržavljani, prosim, ne zaspimo spet. Mar niste opazili, kako prestrašen teden je po referendumu imela vlada in kako so padali “hitri” zakoni drug za drugim ali pa so jih prestavili na jesen, upajoč, da ljudstvo spet zaspi?

Ostanimo budni, prosim. Vlada, ki se ne boji ljudstva, ne more delati dobro.

Naj imajo partijci svojo herojsko preteklost, ne pustimo pa si vzeti naše skupne prihodnosti.

Vir: Miha Mazzini, Siol.net