Kaj po premogu?

Aleksander Mervar, direktor sistemskega operaterja ELES in strokovnjak z najbrž najbolj celovitim pogledom na slovensko energetiko, je podal 8 zelo dobrih predlogov, kako naj se slovenska energetika pripravi na obdobje, ko bomo prenehali s kurjenjem premoga za poganjanje TEŠ 6. Jaz bi sicer k temu dodal še 3 ali 4 predloge, vendar počakajmo, da naša strkovna skupina konča z delom in da predloge uradno predstavimo.

1. Jedrska elektrarna Krško naj čim prej pridobi okoljevarstveno soglasje za obratovanje do leta 2043.

2. Pri naložbi v JEK 2 se je treba čim prej lotiti izdelave projektne dokumentacije, pridobivanja soglasij, tudi izbire morebitnega strateškega partnerja, izdelave finančne konstrukcije in drugih opravil.

3. Končno odločitev o JEK 2 je treba sprejeti najkasneje leta 2025 ali 2026.

4. Leta 2026 bo bolj znano, ali so tehnologije za pretvorbo presežkov elektrike v plin in sistemi hranjenja tehnično učinkoviti in poslovno sprejemljivi. »Če bodo sprejemljivi, lahko nastane konflikt med zagovorniki obnovljivih virov energije in zagovorniki jedrske energije.«

5. Pri današnjih tehnologijah lahko slovenski elektroenergetski sistem sprejme do tisoč megavatov obnovljivih virov.

6. Takoj se je treba odločiti za postavitev 250 megavatov plinskih turbin open cycle za potrebe sistemske rezerve. V Sloveniji potrebujemo za okoli 600 ali 650 megavatov strateških rezerv, imamo pa jih okoli 400 megavatov.

7. TEŠ naj obratuje, dokler lahko Premogovnik Velenje zagotavlja zadostne količine lignita po ceni, ki ni višja od 3,2 oziroma 3,4 evra za gigajoul, in dokler izguba TEŠ ne presega prihodkov podnebnega sklada od ogljičnih kuponov. Slovenski delež nizkoogljične proizvodnje električne energije ne sme biti nižji od evropskega povprečja.

8. Takoj je treba pripraviti zakon o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje.

Vir: Finance

One response

  1. Aleksander Mrvar je ena boljših kadrovskih odločitev za časa AUKN. V dobrem spominu imam sodelovanje z njim in se mu še enkrat zahvaljujem za vso konstruktivno pomoč.

    Mrvar je naredil dosedaj kar se je glede na okoliščine pač dalo in je tudi izrekel precej zelo kritičnih pripomb na slovenski Energiewende. Žal o tem odloča politika (predvsem po diktatu iz Bruslja) in ne stroka.

    Kaj je potrebno dodati? Izogniti se je potrebno norosti vlaganja v fotovoltaiko in vetrnice in začeti graditi elektrarne na srednji Savi. Te imajo poleg same proizvodnje za razliko od fotovoltaike in vetrnic tudi izrazit stabilizacijski efekt na eletro sistem v nasprotju zs fotovoltaiko in vetrnicami, ki nestabilnost samo povečujejo. In to eksponencialno z rastjo njihovega deleža.

    Za razliko do vetrnic in fotovoltaike imajo hidroelektrarne tudi izjemen narodnogospodarski multiplikator. Skoraj vse kar potrebujemo za njih (več kot 90% vrednosti) lahko zgradimo v Sloveniji. Turbine (Litostroj), generatorje (Elma), gradbene posege. Nič od tega, razen montaže ni pri alternativi.

    Da gorata, vodnata dežela z neizkoriščenih hidropotencialom, ki ima poleg tega še vso industrijo za izgradnjo hidrocentral vlaga v fotovoltaiko in vetrnice je norost brez primere in zločin nad narodnim gospodarstvom. Za v Polje ali Povšetovo.

    Res je , da bi bila cena energije iz elektrarn na srednji Savi dražja od nukleare ali trenutne cene Teš-a, vendar , če upoštevamo skupne stroške elektroenergetskega sistema, potem so bistveno cenejše od fotovoltaike in vetrnic. Celo Anglija, ki ima ena najboljših pogojev za vetrnice dosega realno ceno el.energije iz vetrnic okoli 120 eurov na MWh. Če dodaš ceno sekundarne regulacije k fotovoltaiki dobiš podobno številko.

    Poleg tega se da elektrarne na srednji Savi zelo lahko sfinancirati. Vem, ker sem bil zraven in sem vodil tudi prve razgovore. Danes to pomeni, da lahko sfinanciraš 75% investicije po realno negativnih obrestnih merah na 25 let s 5 letnim moratorijem.

    Sapienti sat.

%d bloggers like this: