Stanko Štrajn
Spomin na stopetdeseto obletnico Pariške komune je poleg Damijanovega bloga obeležila tudi Studia humanitatis z izdajo Marxove Državljanske vojne v Franciji. Gre za besedilo poslanice Generalnega sveta Internacionale, v kateri je Karl Marx sicer ideološko nabit tekst napolnil z natančnim prikazom dogajanja v Parizu od ustanovitve do propada Pariške komune – v zgodovini prvega poizkusa uporabe oblasti za vzpostavitev humane človeške družbe.
V spremni študiji prof. Dr. Božidar Debenjak opredeli pomen in vrednost besedila poslanice Prve internacionale kot mednarodne organizacije proletariata, v kateri je jasno obrazloženo, kaj in zakaj se je v tem uporu francoskega ljudstva zoper tiranijo zgodilo. Predvsem pa nam tekst daje odgovor, kaj in kako storiti, da bi nekoč v družbi cilje Pariške komune udejanili v družbenem redu in bi ideje Pariške komune prerastle v družbeno prakso.
Herojskega upora francoskih delavcev proti pokvarjeni oblasti republike, ki je nadomestila propadlo cesarstvo Ludvika Bonaparta. ni mogoče primerjati s protesti in upori srednjega razreda današnjega globalnega sveta in zlasti ne s protestnimi gibanji v Sloveniji. V času od septembra 1870 do konca januarja 1871 je v Parizu šlo za upor delavcev, ki so se borili ne le za svetle ideale, temveč za realne cilje preživetja in doseganja dostojnega življenja. Šlo je za vprašanje skrajne stiske, ki je porodila upor v vsej njegovi veličini.
Današnji protesti srednjega razreda, ki si prizadeva za ohranjanje demokracije in pridobitve socialne države, niso upor, temveč bolj izražanje želje po ohranjanju dobrih starih časov socialne države, ki jo je globalni neoliberalizem radikalno odrinil na smetišče zgodovine. Socialna država živi le še v obsegu korektiva brezizhodnosti brezposelnih, prekarno zaposlenih, visoko izobraženih magistrov in doktorjev znanosti zlasti s področja humanizma in družboslovja, upokojencev z pokojninami pod pragom revščine, delavcev z minimalnimi plačami, samostojnih kulturnih delavcev, socialnih podpirancev.
Prav ta omejena socialnost ob dediščini pozabljenega samoupravnega socializma v Sloveniji omogoča življenje, ki še ni dovolj kruto, da bi prisililo množico Slovencev v upor po vzoru Pariške Komune. Ne ni dovolj hudo, ni še konec upanja, da bo že nekako šlo, pa čeprav s trebuhom za kruhom po svetu ali z životarjenjem brez dela s pomočjo staršev, ali prihodkov od oddajanja kakšne nepremičnine, ali s prihodki od nabiranja gozdnih sadežev in dela na črno.
Obratno, pa je ravnanje začasne vlade pod vodstvom Thiersa in narodne skupščine Tretje francoske republike z večino predstavnikov orleanistov in republikancev mogoče primerjati z ravnanjem izvoljenih poslancev Državnega zbora in njihove manjšinske vlade pod predsedstvom Janeza Janše. Sprenevedanja in laganja, ki jih dnevno lahko spremljamo v Državnem zboru in v tvitih naših politikov, so skoraj preslikava sprenevedanj in laži francoskih buržoaznih politikov iz časov tretje republike in njene vlade, ki je nasledila vlado narodne obrambe. Tako tedaj v Franciji kot sedaj v Sloveniji gre preprosto za to, kako priti na oblast in kako oblast ohraniti. Seveda ne za to, da bi oblast uporabili v dobro večine in v javno korist, temveč zato, da bi jo zlorabili za izključevanje večine v korist vladajoče elite.
Poraz Pariške komune je prinesel morijo in maščevanje zmagovitega kapitala nad komunardi, ki so se tako kot v srednjem veku kmetje uprli in si skušali z orožjem izboriti pravico do svobode, bratstva in enakosti, to je pravico do načel, ki jih je 1789 razglasila francoska revolucija. Buržuazija, ki je razglasila ideale enakosti in svobode ter bratstva je prav te ideale okrutno poteptala takoj, ko si je ljudstvo prvič v zgodovini predrznilo zahtevati spoštovanje enakosti v svobodi in bratstvu. Brez pomisleka in brez kakršne koli slabe vesti je Thiersova vlada iz maščevanja pobila preko 28.000 ljudi kot krvavo opozorilo bodočim rodovom, kaj prinese revolucija in kaj se zgodi, če si ljudstvo dovoli poizkusiti uresničiti ideale svobode in enakosti.
Jasno je, da v sedanjem svetu in pri današnji vladavini prava ni pričakovati ponovnih izbruhov revolucij in kontrarevolucij, saj pravni red zagotavlja možnost prevzema oblasti na volitvah brez nasilja. Ta red je sicer dokaj relativen, kot smo to videli v Ameriki, kjer ni veliko manjkalo, da bi mehanizmi pravne države odpovedali in bi bil nelegalno preprečen prevzem oblasti na podlagi volilne zmage demokratov nad republikanci. A vendar z veliko verjetnostjo lahko pričakujemo, da bi se v Sloveniji zgodile neverjetne spremembe, če bi v Državni zbor volivci izvolili predstavnike, ki bi zastopali ne le interese liberalnega kapitala, temveč interese socialnih skupin, ki nastopajo namesto delavskega razreda v klasičnem pomenu tega pojma.
Če je revščina in izkoriščanje osnovna značilnost klasičnih proletarcev, je ta ista revščina značilna za brezposelne, prekarce, večino upokojencev, mladih znanstvenikov brez zaposlitve, samostojnih samozaposlenih podjetnikov v kulturi, delavcev z minimalnimi plačami in majhnih kmetov. V pogojih pomanjkanja dobrih služb, ali kakršnih koli možnosti za dostojen zaslužek z delom je ta socialna skupina v večini in v celoti stopa na mesto proizvodnih izkoriščanih delavcev iz konca 19. stoletja. Če bi Državni zbor bil sestavljen iz sorazmernega števila predstavnikov večine naroda, potem bi v Državnem zboru imeli vsi socialno ogroženi državljani večino in bi sedanji predstavniki političnih strank takoimenovane desnice in takoimenovane sredine bili manjšina.
V tem primeru bi Državni zbor lahko imenoval Vlado, ki bi ji bil mar predvsem javni interes in ne le zloraba oblasti. V tem primeru, bi v Sloveniji lahko odskočili iz negativne razvojne spirale izključujoče družbe in se prelevili v družbo, ki bi znala in zmogla vključevati vse najboljše, kar Slovenija in njeni državljani premoremo v skupno prizadevanje za dostojno življenje. Skratka, možno je, da bi dosegli ideale Pariške komune enostavno tako, da bi množica brezposelnih, prekarno zaposlenih, samostojnih kulturnih delavcev, revnih delavcev in kmetov, ter revnih upokojencev dobila možnost na volitvah voliti ljudi, ki se ne bi sprenevedali in lagali, pač pa radikalno udejanjili ideale Pariške komune. Ko bo volilna udeležba v Sloveniji prekoračila prag 90% volivcev bo možno preglasovati manjšino, ki pri volilni udeležbi okoli 50% naplavi na oblast ljudi brez časti, ki razmišljajo samo o tem, kako bi za lastno korist in v korist manjšine, ki jih je na volitvah podprla, zlorabila oblast v škodo večine slovenskih državljanov.
Ob vseh asociacijah, ki se nam jasno kažejo ob spominu na stopetdeseto obletnico Pariške komun, nas ne more presenečati, da te pomembne obletnice naša oblast ne samo da ne poudarja, temveč jo z ignoranco zgodovine in njenih naukov skuša izbrisati iz spomina in zavesti večine naroda.
Kdor koli bo Državljansko vojno v Franciji prebral, bo gotovo imel množico asociacij, nemara enakih ali podobnih tem v tem tekstu, nemara pa povsem drugačnih. Ne glede na vse, pa je Državljanska vojna v Franciji tekst, ki ga je nujno prebrati in o njem razmišljati.
DAMIJAN blog 
Družbo morajo voditi najbolj usposobljeni in motivirani posamezniki, katerih
vodilo je razvoj in napredek države ter dobrobit vseh državljanov. Po tej definiciji je država, ki bi jo krmarili prekarci in sociala že vnaprej obsojena na propad. (Pariška komuna)
Današnji voditelji (ne samo pri nas) moralno etičnega kapitala ne premorejo, ker je razvrednoten. Bolj pomembno merilo osebnega voditeljevega uspeha je hlapčevsko udinjanje »core« kapitalu v škodo svojih »volivcev«. Voditeljem zato ne zaupamo in jim nismo pripravljeni slediti. Istočasno se naraščajoča erozija zaupanja v voditelje projicira v politični sistem. Ko zaupanja državljanov ni več in je kritična točka prekoračena, se pretvori v drugo obliko; vojne in revolucije.
Kako se temu izogniti?
Edina alternativna pot je miroljubna temeljna sprememba političnega sistema skladna z 2. točko ustave :« V Sloveniji ima oblast ljudstvo«.
Ne rabimo velikih sprememb, a so ključne, da Slovenija v EU in svetu dobi nov zagon in poleti kot raketa. Točke okrog katerih je potrebno zgraditi konsenz in nov politični sistem so:
1. Ohranitev svobodnih volitev
Svobodne volitve, ki se jih državljani udeležijo ali pa tudi ne, so politično varovalo zdravja političnega sistema. Danes nam le 50% udeležba na volitvah kaže, da naš politični sistem resno boleha.
2.Kako zvišati participacijo volivcev na volitvah?
Logično. Z izvedenimi spremembami političnega sistema. Če bodo prave se bo volitev udeleževalo vse več volivcev, če bodo napačne, bo teh vse manj in potrebne bodo nove spremembe političnega sistema.
3.Upoštevati 50% volivcev, ki abstinirajo volitve.
Vsak ustavno pomemben družbeni sklep mora imeti v DZ kvorum in visoko soglasje. Zakaj tega ni pri volitvah, ki so neizmerno pomembnejše za državljane? Rabimo ustavno določilo, da volitve uspejo in so legitimne, če se jih udeleži najmanj 66% volivcev.
Če udeležba volivcev na volitvah ni zadostna pripišimo krivdo političnim strankam, ki pravih problemov državljanov ne naslavljajo kaj šele, da bi jih reševale!
Npr.: Predsednik DZ (zakonodajalec) napotuje represivno kaznovane dijake na sodišče, namesto, da bi se vprašal kakšno zakonodajo sprejema pod njegovim vodstvom DZ. To je za domačo politiko postalo sistemsko delovanje, ki se izvrstno vidi na podlagi politične razlastitve v bankah leta 2013 in nato napotovanje oškodovancev k pravni razrešitvi, ki jo iz ozadja taista politika kontinuirano onemogoča. Takšno ravnanje je posmeh političnih strank volivcem. Zato je za nezadostno udeležbo na volitvah potrebno kaznovati politične stranke in ne volivce.
Če na volišča ne pride predpisan kvorum volivcev vlogo DZ za eno leto prevzame Državni svet, ki imenuje tehnično strokovno vlado omejeno na tehnično plat vladanja. Ideološke teme so izključene.
Po enem letu se volitve ponovijo. Ob nedoseganju predpisanega volilnega kvoruma se mandat tehnični vladi in DS podaljša za 4 leta. DZ v tem času postane odprto mesto enakopravnega parlamentiranja -ne le političnih strank ampak tudi civilnih združenj-, za skupno pripravo političnih programov naslednjih volitev ter enakopravno interesno združevanje v nove stranke.
4. Možnost volivcev za odpoklic poslancev sredi mandata
Volivci izvolijo 45 poslancev s polnimi pooblastili + poslance-predsednike političnih strank, ki jim status poslanca avtomatsko pripada skupaj z vstopom njihove politične stranke v DZ. Poleg poslancev izvolijo volivci tudi 45 nadomestnih poslancev, ki delujejo v DZ vendar nimajo pravice glasovati.
Volivci prejmejo na volitvah potrdilo katerega poslanca so volili. Če med mandatom niso zadovoljni z njegovimi odločitvami umaknejo svoj volilni glas pri volilni komisiji, ki umike glasov za posameznega poslanca javno objavlja. Ko poslancu odpove zaupanje 66% državljanov mu takoj preneha mandat. Nadomesti ga nadomestni poslanec, ki sicer že deluje v DZ.
5.Omejitev delovanja političnih strank na DZ
Hecno; po ob stoječem sistemu stranke pridejo v parlament, njihovi šefi pa ne; najmočnejša stranka z največ volivci ima šefa, ki je gost repa lestvic priljubljenosti med volivci.
Vodjem strank se ni potrebno udeleževati volitev. Če njihova stranka na volitvah pride v parlament je vodja takšne stranke avtomatsko imenovan za poslanca. Dokler je stranka v parlamentu je v parlamentu tudi predsednik stranke. Predsednik parlamentarne stranke je edini poslanec, ki mu mandata volivci ne morejo odvzeti, ker ga tudi neposredno ne izvolijo. Zakaj? Ja njegovo delovanje bo vezano izključno na DZ.
Predsednikom parlamentarnih strank, njihovim namestnikom, sekretarjem in najožjemu vrhu stranke se ustavno prepove delovati ali kakorkoli sodelovati v vladi, sodstvu in nadzornih svetih ali upravah državnih podjetij. Če jim je za to potrebno izplačati odškodnino je to stvar presoje vendar ne DZ ampak DS, ki mora pridobiti večjo veljavo, kot jo ima danes.
6. Profesionalizacija vlade
Vlado in ministrstva morajo voditi strokovnjaki s področja, seveda s primerno plačo in benifikacijami, ki bodo dovolj privlačne, da se za to odločijo najboljši. Lahko so navadni člani političnih stranka vendar je njihova odgovornost delovanja v vladi izključno strokovna in ne politična.
7. Preizkus
Vsak dan nas bombardirajo s čudnimi informacijami. Vstavite jih v gornji oris političnega modela. Npr.:
Dilem glede nabave zdravstvene opreme iz začetka prejšnjega leta ne bi bilo. Nabavo bi vodilo ministrstvo za zdravje okrepljeno z medicinskimi in trgovsko-logističnimi strokovnjaki. Delovali bi strokovno in bi za svojo strokovnost odgovarjali. Kateri strokovnjak bi postavil na kocko svojo strokovnost na ljubo politiki? Če pa bi se tak »strokovnjak« našel, ga predsednik politične stranke iz pozicije DZ nikakor ne bi mogel zaščititi.
Ali pa lockdown; ukrepe bi nam sporočil/a vodja strokovne komisije in ne predsednik vlade ali notranji minister. Bi predsednik strokovne komisije tvegal javno objavljati takšne neumnosti kot jih zapoveduje zadnji lockdown?
Poslanci SMC in DESUS bi bili dan po podpisu koalicije z desno vlado že brezposelni. Semafor volilne komisije bi pregoreval v rdeče od silnega navala volivcev, ki bi umikali svoje glasove prestopnim poslancem.
8.Redo sled:
Obliko spremembe političnega sistema je potrebno v nekaj razumljivih točkah jasno zapisati in predstaviti javnosti. To je naloga razmišljajočih vidnih intelektualcev. Ko ideja s podpisom skupine mislecev vstopi v javnost postane predmet javne diskusije. Snežna kepa od katere pričakujemo plaz bo vržena.
Nazaj k članku; Pariška komuna je propadla ker so jo vodili idealistični obupanci, ki jim ni preostalo nič drugega. Niso bili organizirani, niso imeli znanja in sredstev. Vse je delovalo le na obupu in ideologiji. Trajalo je dva meseca. Bilo je krvavo. Tega si za Slovenijo ne želim.
Ne rabimo novih obrazov, ne rabimo novih strank, ne rabimo parlamentarne diktature proletarcev, ki ne razpolagajo s poznavanjem nujnih orodij za vodenje države !
Rabimo spremembo temeljnega političnega sistema, kar se da doseči z minimalnimi popravki ustave. Rabimo strokovno vlado in politiko, ki jo bo nadzorovala po merilih strokovne uspešnosti ob doslednem spoštovanju zakonov in odločitev politike sprejete v DZ.
In končno; na vrhu nadzorne verige naj bodo volivci z nadzorom in vzvodi zamenjave izvoljenih politikov v DZ!
Boris Jazbec
Všeč mi jeVšeč mi je
Veseli me, da je g. Boris Jazbec objavil tako obsežen komentar, ki sledi v večini stališč mojim intencam. Glede nekaterih njegovih pogledov, pa vsekakor dolgujem pojasnilo mojih asociacij o Pariški komuni.
Ne drži, da je Pariška komuna bila poražena, ker ni imela dobrega vodstva in ker bi naj bila posledica spontanega idealističnega revolta porojenega iz stiske in ideologije. Pariška komuna je bil organiziran in dobro voden upor zoper izdajo meščanske vlade tretje republike, ki je brez zadržkov izdala francoski narod in se udinjala Prusiji v skupnem interesu zatreti proletariat, ki si je predrznil prevzeti oblast s ciljem vzpostaviti v socialnem smislu humano družbo. Komuna je bila poražena, ne zato, ker bi bila naivna, ali ker si ne bi zastavila plemenitih in naprednih ciljev. Komuna je propadla, ker je bila armada tretje republike v službi buržoazije s podporo takrat verjetno najmočnejše evropske armade močnejša od garde Pariške komune. Nastajanje velike Nemčije pod pruskim vodstvom je najprej pripeljalo do Francosko-Pruske vojne, nato pa do Francosko- Pruske kontrarevolucije, ki je pobila uporne komunarde. Razumeti moramo, da v zgodovini ne zmaga vedno gibanje, ki je napredno, humano in plemenito, temveč zmaguje gibanje, ki je enostavno močnejše. Nauk Pariške komune je jasno sporočilo, da revolucija in nasilen prevzem oblasti lahko uspe le, če je revolucionarno gibanje močnejše od kontrarevolucije. To dejstvo je 50 let kasneje razumel Lenin, ki je uspel v oktobrski revoluciji in državljanski vojni v Rusiji zmagati, ker so bili Bolševiki močnejši, nasilnejši , brutalnejši od kontrarevolucije in intervencijskih armad. Oktobrska revolucija se je prav zaradi zanikanja človeškega dostojanstva in humanosti izrodila v svoje nasprotje.
Ne morem sprejeti stališče, da večina slovenskih volivcev, ki živi v revščini ne more biti nosilec sistemskih sprememb v naši družbi, ker prekarci, brezposelni, samostojni kulturni delavci ne morejo zagotoviti izvolitev strokovno in intelektualno poštenih poslancev v Državnem zboru, ki bi potem lahko izpeljali potrebne sistemske spremembe. Upoštevati moramo, da je med brezposelnimi in prekarno zaposlenimi mladimi ljudmi mnogo visoko izobraženih kadrov. Večina mladih raziskovalcev v raziskovalnih institucijah dela prekarno in ima doktorat znanosti. Zlasti je mnogo visoko izobraženih brezposelnih in prekarcev z doktorati, magisteriji in diplomami s področja družboslovnih in humanističnih znanosti. Vsekakor mislim, da je del volilnega telesa, ki ne gre na volitve sestavljen pretežno iz državljanov, ki živijo v revščini, ali celo pod pragom revščine, ali pa ne živijo od svojega dela, pač pa od družinskega premoženja in pomoči staršev. V enakem socialnem položaju, in torej delijo njihov položaj, so tudi delavci z minimalno plačo in upokojenci in kmetje, ki s svojimi dohodki ne dosegajo prihodkov , ki bi omogočali dostojno življenje. Državni zbor je trenutno neuravnotežen, ker ga je izvolila politično organizirana manjšina volivcev, ki zasleduje cilj prevzeti oblast in jo zlorabiti v korist politične elite in v škodo večine državljanov.
Seveda so lahko poslanci, ministri, funkcionarji na vodstvenih položajih le strokovni in visoko izobraženi ter izkušeni ljudje, toda morajo imeti tudi jasen interes odločati v javno korist. Ta princip ne more delovati zgolj na moralnih temeljih in na subjektivnem poštenju, temveč mora temeljiti v uravnoteženi delitvi oblasti med izvršno, zakonodajno in sodno vejo oblasti. Če te institucije pravne države ne delujejo se odpre prostor za korupcijo, klientelizem, izključevanje in družba zaide v negativno razvojno spiralo.
Nikakršnih sprememb ustave in političnega sistema ne bo, dokler bo državni zbor izvoljen s strani polovice volilnega telesa, ki ga ideološko obvladujejo tako imenovane desne in leve stranke, katerih skupni imenovalec je želja po oblasti, zaradi interesa oblast zlorabljati. Prvi korak v smeri sprememb, ki jih predlaga g. Jazbec je zato nujnost, da v državnem zboru prevladajo poslanci, ki bodo reprezentirali skupine državljanov, ki vstopajo v položaj klasičnega proletariata, ki jih sedaj ne predstavlja ne desna, ne leva sredina od SDS preko SMC do DESUSA. Dokler ne bo državni zbor reprezentant vseh slojev državljanov v vsaj približno sorazmerni zastopanosti, toliko časa ni mogoče upati, da bo prišlo do potrebnih sprememb političnega sistema, saj večina poslancev sprememb sploh ne želi, ker je obstoječi red za njihov položaj idealen.
Spremembe, ki jih obširno predlaga g. Jazbec bi verjetno res kaj spremenile, a nobenih sprememb ne bo, dokler v vsakdanji družbeni praksi ne bodo delovali mehanizmi pravne države. Slovenski pravni red, ali naša ustava in naši zakoni niso nič slabši, kot večina ureditev Evropske Unije, saj so s predpisi EU harmonizirani. In vendar življenje v Sloveniji ne poteka tako, kot v Nemčiji ali Skandinaviji. Vzrok je preprosto dejstvo, da v Sloveniji predpisov ne izvajamo dosledno, da odločajo ljudje, ki ne odgovarjajo in da odgovarjajo ljudje, ki ne odločajo. Imamo zmedo v nadzornih inštitucijah, pravosodje ne opravlja svoje funkcije ne vsebinsko pravično, ne pravočasno. Izvršna oblast ni izpostavljena nadzoru, ker ljudstvo, kot formalen nosilec oblasti nima v zakonodajni oblasti ustreznega zastopništva. Vsega tega večina ljudi ne razume ali pa ne želi razumeti, ker prevladujejo čedalje bolj pupulistične mantre, kako je dobro in prav, če se družbeno življenje čimbolj sprivatizira in se čim več družbenih funkcij prenese v zasebno sfero. Potem pa nas čudi, da kvaliteta zdravstva, šolstva, znanosti, socialnega skrbstva nenehno pada in da je čedalje več odvisno od tega, ali si državljan zmore svoje zdravje, znanje ali oskrbo v DSO plačati ali ne.
Očitno je, da večina ljudi v Sloveniji misli, da bo pokojninski sistem nevzdržen, ker je preveč upokojencev, preveč ostarelih in ker imajo previsoke pokojnine. Resnica je obratna. Pokojninski sistem razpada, ker je čedalje manj redno zaposlenih z dostojnimi plačami. Čedalje več zlasti mladih izobraženih ljudi odide s trebuhom za kruhom, ker v Sloveniji nimajo kaj početi in tudi nimajo možnosti dostojno zaslužiti, ker so službe kot omejena dobrina, tako kot stanovanja dostopne le eliti. Čedalje več je ljudi, ki delajo na črno in ne plačujejo davkov, niti ne prispevajo v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ker pač ne zaslužijo dovolj za golo preživetje. Čedalje manj je ljudi, ki zaslužijo dovolj, da lahko plačajo visoke dajatve in jim še ostane dovolj za dostojno življenje. Ja teh plačnikov je premalo, da bi napolnili proračun in zdravstveno in pokojninsko blagajno. Oblast, ki vsega tega ne vidi, ali noče videti ne ukrepa in zato pelje Slovenijo v smer, ko protesti ne bodo več izražanje želja, temveč upor, ki se lahko sprevrže v obračunavanje v katerem izgubimo vsi. Zato trdim, da imamo v Sloveniji neumno, nesposobno in pokvarjeno oblast, saj je očitno, da se iz izkušnje Pariške komune naša oblast ni ničesar naučila, pa bi se morala, če bi zasledovala cilje, ki smo jih razglasili ob osamosvojitvi pred tridesetimi leti.
Vsekakor razrešitev vprašanj sprememb na bolje ni tako enostavna, kot to predlaga g. Jazbec, a ne glede na vse bi imeli upanje, da se bo proces drsenja obrnil navzgor, če bi za začetek dobili v državnem zboru vsaj malenkost manj lažnjive in sprenevedave poslance, ki bi imeli vsaj nekaj več časti in občutka sramu.
Všeč mi jeVšeč mi je