Hladna vojna 2: Spet na polju tehnologije in orožja

Danes se ZDA niti ne prevarjajo več, da so začele novo hladno vojno, 30 let po koncu prve je Sovjetsko zvezo zamenjala Kitajska kot ameriški državni sovražnik številka 1. Tudi v tej vojni se bitka ne bije na vojaškem polju, pač pa na polju tehnologije in vojaške opreme. Pred šestimi desetletji je potekala v vesoljskih in jedrskih tehnologijah, tokrat na področju telekomunikacijske tehnologije in softverja za kibernetsko vojskovanje.

ZDA po tekočem traku na črno listo postavljajo kitajska podjetja. Začelo se je s Huaweijem, zdaj je na spisku že več kot 60 kitajskih podjetij. Argumentacija je grožnja nacionalni varnosti:

As we have restricted [Huawei’s] access to U.S. technology, Huawei and its affiliates have worked through third parties to harness U.S. technology in a manner that undermines U.S. national security and foreign policy interests. This multi-pronged action demonstrates our continuing commitment to impeding Huawei’s ability to do so. – US Commerce Secretary Wilbur Ross

Argumentacija je skoraj na las podobna tisti iz leta 1962, ko je ameriški predsednik Kennedy izdal Trade Expansion Act, s katerim je dobil pooblastila za uvedbo carin na uvoz proizvodov iz nezaželenih držav (“if an article is being imported into the United States in such quantities or under such circumstances as to threaten or impair the national security“) ter pooblastila za pogajanja z zahodnimi državami, s katerimi bi okrepili medsebojno trgovino in preprečili izvoz in uvoz tehnološke opreme iz Rusije.

Ta obnovljeni ameriški trgovinski protekcionizem na osnovi izključno političnih razlogov je zgolj odraz tega, da so ameriška podjetja ne samo izgubila tehnološko bitko s kitajskimi, pač pa da na številnih področjih močno caapljajo za njimi (denimo pri 5G tehnologiji ameriških podjetij sploh ni v igri). Sedanji protekccionizem se fokusira tudi na razvoj mikro čipov, kjer so ameriška podjetja v veliki meri izgubila bitko s korejskimi (Samsung) in tajvanskimi podjetji (TSMC), kitajska vlada pa je zaradi prepovedi ameriške vlade glede prepovedi prodaje čipov kitajskim podjetjem začela z velikimi subvencijami podjetjem in univerzam razvijati svojo lastno proizvodnjo.

In kot ugotavlja The Economist, če bo ameriška vlada nadaljevala s svojo sedanjo unilateralno trgovinsko vojno, bomo kmalu dobili korejsko-tajvanski duopol in višje cene. Dolgoročno pa bo Kitajska postala ne samo samozadostna glede čipov, pač pa bo lahko postopno izrinila tudi konkurente na tujih trgih. Poleg tega je kitajski tehnološki tazvoj lažje kontrolirati, če so kitajska podjetja del zahodnih oskrbovalnih verig, kot pa če se jim pusti / jih prisili v samostojni razvoj. Kitajska pač ni nekdanja Sovjetska zveza, nima ideoloških ovir, ki bi ji preprečevale razvoj. Tudi tujih trgov bodo kitajska podjetja kmalu potrebovala vse manj.

Contrast this effervescence with the consolidation in chipmaking. A gruelling 60-year struggle for supremacy is nearing its end. Moore’s law, which holds that the cost of computer power will fall by half every 18 months to two years, is beginning to fail. Each generation of chips is technically harder to make than the last and, owing to the surging cost of building factories, the stakes have got bigger. The number of manufacturers at the industry’s cutting-edge has fallen from over 25 in 2000 to three.

The most famous of that trio, Intel, is in trouble. It has fired its boss, an admission that it has fallen behind. It may retreat from making the most advanced chips, known as the three-nanometre generation, and outsource more production, like almost everyone else. That would leave two firms with the stomach for it: Samsung in South Korea and TSMC in Taiwan. TSMC has just announced one of the largest investment budgets of any private firm on the planet. An array of corporate A-listers from Apple and Amazon to Toyota and Tesla rely on this duo of chipmakers.

The other big industry rupture is taking place in China. As America has lost ground in making chips, it has sought to ensure that China lags behind, too. The American tech embargo began as a narrow effort against Huawei over national security, but bans and restrictions now affect at least 60 firms, including many involved in chips. SMIC, China’s chip champion, has just been put on a blacklist, as has Xiaomi, a smartphone firm. The cumulative effect of these measures is starting to bite. In the last quarter of 2020 TSMC’s sales to Chinese clients dropped by 72%.

In response, China is shifting its state-capitalist machine into its highest gear in order to become self-sufficient in chips faster. Although chips have featured in government plans since the 1950s it is still five to ten years behind. A $100bn-plus subsidy kitty is being spent freely: last year over 50,000 firms registered that their business was related to chips—and thus eligible. Top universities have beefed up their chip programmes. If the era of advanced chips being made in America may be drawing to a close, the age of their manufacture in China could be beginning.

How worried should you be? It is hard to ignore the dangers. If America withdraws from cutting-edge manufacturing and China continues to hurl resources at it, the White House will be tempted to tighten the embargo further in order to stymie China’s development. That could have explosive consequences. And the inexorable logic of scale is set to lead to an alarming concentration of production. The manufacturing duopoly could start to use their pricing power. Already a fifth of all chip manufacturing, and perhaps half of cutting-edge capacity, is in Taiwan, which China claims as its own territory and threatens to invade. The chip industry is poised for mutually assured disruption, in which America and China each have the ability to short-circuit the other’s economy.

Vir: The Economist

One response

  1. V avtomobilski industriji že čutimo posledice. Ponekod se zmanjšujejo naročila, ne zato ker bi bilo pomanjkanje povpraševanja, prav nasprotno, ampak zato ker tovarne ne morejo kompletirati vozil ker ni čipov.

    Ob tem pa Huawei za konec tega leta že napoveduje 3 mikronsko tehnologijo. Mislim, da se bo zahod prebudil s hudim glavobolom, hitreje kot si marsikdo predstavlja.

    Moja izkušnja iz Kitajske. Ko partija začrta smer, potem se vsi masovno zaletijo v to smer. Večina jih bo propadla, ampak v neverjetnem podjetniškem zagonu se bodo izjemno hitro izkristalizirali najboljši in ti bodo dobili dodatni pospešek s strani vlade. Ekonomski teoretiki pogosto spregledajo ključno razliko med Kitajsko in Sovjetsko zvezo. Kitajska se brez zadržkov masovno posveča Schumpeterjanski kreativni destrukciji, v Sovjetski zvezi (in tudi SFRJ) je bil to tabu. Med drugim tudi (ali pa predvsem zaradi tega) zaradi tega je prišlo do stagnacije v ekonomiji in družbi.

    Komentatorji se ne zavedajo , da je Tajvan ogromen “rohr” po katerem teče zahodna tehnologija na Kitajsko. Kitajska nima trenutno nobenega interesa zavzeti Tajvan. Ta ji bistveno bolj ustreza kot tehnološki vir. Vojaško poziranje je samo to, poziranje, ki ni namenjeno Tajvancem, ampak zahodu, ki še vedno misli, da je Tajvan trden zaveznik

    Kitajska je več kot država, je več kot kultura, je svoja civilizacija. Mislite, da se Tajvanci ne čutijo Kitajce (vsaj pol njih), da jim pripadnost neki kulturi pomeni nujno manj kot ideološke razlike. Ni čudno, da kakšnih 10% tajvanskih inžinirjev mikroelektronike konča za 3x višjo plačo (plus benefits za družino) na celinski Kitajski (potem, ko so že nekaj let oddelali v domači industriji).

    Čez 5 let bo večina svetovne proizvodnje čipov skoncentrirane na Kitajskem ali na obrobju kitajskega dvorišča (Tajvanj, Južna Koreja – manj kot 1000 km od kitajskih meja – tj, v dosegu kitajskih lovcev s kopnega oz. mobilnih raket srednjega dosega). V manj kot 15 minutah lahko Kitajci eliminirajo (brez jedrskega orožja) zahodni vir visokozmogljivih čipov in s tem večji del visoko-tehnološkega sektorja.

    A sploh še kdo razmišlja na zahodu?

%d bloggers like this: