Luč na koncu populističnega tunela

Po porazu Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah se je večina komentatorjev vpraševala ali to pomeni, da se je krivulja vzpona desnega populizma obrnila navzdol. Nekdanji predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je na tviterju nemudoma zapisal, da je to priložnost za zaustavitev desnega populizma. Tusk je danes predsednik Evropske ljudske stranke, katere članici sta tudi Janševa SDS in Orbanova Fidesz. Se je krivulja desnega populizma res obrnila navzdol?

Ni nujno in zaenkrat, razen Trumpovega poraza, ni dejstev, ki bi to potrjevale. Če želimo zajeziti porast populizma, moramo najprej razumeti, zakaj je prišlo do njegovega vzpona in nato učinkovito nasloviti njegove vzroke. Pri koreninah problema.

Kolegi Guiso, Herrera, Morelli in Sonno so naredili zelo dobro empirično raziskavo vzrokov za vzpon političnega populizma na Zahodu. Njihove ugotovitve so pričakovane. Prvič, povpraševanje po populističnih voditeljih se poveča v času povečane ekonomske negotovosti. V zadnjem desetletju so bili sprožilci povezani predvsem s procesom globalizacije in globalno finančno krizo, ki sta privedli do povečane brezposelnosti in finančnih težav posameznikov. K temu je svoje dodala še begunska kriza (in napačen odziv nanjo), ki je prav tako povečala ekonomsko negotovost.

Drugič, povečano povpraševanje negotovih volilcev po politikih, ki obljubljajo hitre in sanjske rešitve, za seboj potegne tudi povečano ponudbo populističnih politikov in strank. Lažni mesije, ki vzroke in krivce iščejo zunaj in ki ponujajo preproste rešitve. Lastno nacijo postavijo v vlogo žrtve (manjšin, imigrantov, drugih držav, nepravičnih mednarodnih odnosov) ter na tem izgradijo lasten vzpon, ki ga nato vzdržujejo s povečano tendenco represije navznoter in agresije navzven.

Tretjič, vzpon populizma v veliki meri omogoči volilna abstinenca volilcev, ki so izgubili zaupanje v etablirane politične stranke. Ker se zmerni volilci umaknejo, imajo v njihovi odsotnosti populistični politiki in stranke več možnosti, da na volitvah močno povečajo svoje deleže.

In četrtič, ko se populistična gibanja močno razširijo ali celo povzpnejo na oblast, tudi ostale (zmerne) stranke v boju za politične točke in volilne glasove prilagodijo oziroma radikalizirajo svojo politično retoriko. Morajo, če hočejo politično preživeti. Torej ko duh populizma enkrat pobegne iz steklenice, se vzpon populizma kot perpetuum mobile sam poganja.

Seveda je glavno vprašanje, kaj ta populistični naboj izprazni. Tega nacionalizma ali populizma seveda ne moremo odpraviti, če ne odpravimo vzroka. Kar pomeni, da moramo te frustracije ljudi priznati in jih ustrezno nasloviti. Moramo se zavedati, zakaj imajo ljudje z nižjo izobrazbo težave, zakaj nimajo služb, zakaj nekateri delajo v prekarnih delovnih razmerjih brez vsakršne gotovosti v življenju. Moramo si priznati, da k temu prispeva tudi prevelik razmah globalizacije, ki je odnesel službe, predvsem pa njihovo varnost.

Odgovor se zato skriva v ukrepih za zmanjšanje ekonomske negotovosti, izboljšanje ekonomskega položaja in odprtju možnosti posameznikom in njihovim otrokom za socialno mobilnost. To pomeni, da moramo slediti takšnim razvojnim opcijam, ki vključujejo rešitve za omenjene probleme. Poskrbeti moramo za dostopnost do kvalitetnega izobraževanja in zdravstva. Poskrbeti moramo za dobro plačana in stabilna delovna mesta in za regulacijo fleksibilnih oblik dela, da se jih glede varnosti zaposlitve in plačila izenači z rednimi zaposlitvami.

Obstaja pa tveganje, da tega trenda zmanjševanja ekonomske negotovosti ne prehiti konflikt – vojaški ali v obliki izrednih razmer zaradi epidemije.

Toda če je bila, kot kažejo empirične študije, podpora Brexitu dodatno ojačana z radikalno politiko varčevanja Cameronove vlade po finančni krizi in če je podpora Trumpu najbolj zrasla v tistih ameriških okrožjih, ki so bila po “kitajskem šoku” najbolj prizadeta in ki so jih ameriške redistributivne politike povsem zaobšle, potem je – paradoksalno – lahko danes prav epidemija priložnost za učinkovit boj proti populizmu.

Zakaj? Ker je epidemija sprožila tektonske spremembe v paradigmi makroekonomskih politik. Če je do sedaj domovinsko pravico pri stabilizaciji gospodarstva v času krize imela samo monetarna politika, se je sedaj pokazalo, da je ta naletela na svoje meje v razmerah likvidnostne pasti. Ob ničelnih obrestnih merah in nepojmljivih količinah denarja, ki neizkoriščen leži v bankah ali finančnih balonih, je monetarna politika jalova.

Zato danes predsedniki ameriškega FED, ECB, MDS in Svetovne banke poudarjajo nujnost fiskalne politike, ki mora izkoristiti te neizkoriščene količine denarja ter jih v obliki neposrednih transferjev ljudem in javnih investicij nameniti za spodbuditev agregatnega povpraševanja. In zato sta Načrt za okrevanje in odpornost Evropske komisije v vrednosti 750 milijard evrov in pandemski paket ECB, vreden 1.350 milijard in ki bo ojačan še z dodatnimi 600 milijardami evrov, odlični popotnici za poraz populizma. Če jih bodo države članice EU uporabile za zmanjšanje ekonomske negotovosti »navadnih ljudi«

Sladki del te naloge je, da je treba sočasno opraviti še z nasprotovanjem nekaj držav, da bi uporabo teh sredstev vezali na spoštovanje vladavine prava. Držav s populističnimi vladami, ki so do sedaj evropska sredstva namenjala tudi za krepitev materialnega statusa strankarskega aparata in svojega, na populizmu utemeljenega vzpona.

Vidim luč na koncu populističnega tunela.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Ta teden je imela v Večeru svojo kolimno/mnenje v Večeru neka ameriška profesorica in je napisal, da bi Trump (in del republikancev) moral biti kaznovan zaradi svoje napadanja rezultatov volitev (zadeve so napredovale do groženj, Trump pa jih ne obsodi). Moram reči, da se kar strinjam s tem, pravosodje bi recimo moralo prevzeti vlogo in to preganjat in po možnosti kaznovat.

    Dobra stvar je tudi odtegnitev posla. V zasebni firmi je to enostavno in slovenska desnica je nad tem navdušena. Zato mi ni jasno, da lahko država oglašuje v NovaTV (zanemarimo konflikt interesov PVja kot lastnika) in v Demokraciji. Recimo v Demokraciji je to šlo neopaženo mimo https://demokracija.si/komentar/slovenska-vojska-je-porok-nase-drzavnosti.html, mirno je napisano, da smo državljani škodljivci (od naslovnice s hijenami pred nekaj meseci). Jaz še naprej plačujem oglase v teh medijih, ki me žalijo. In ker se danes desnica tako spreneveda – https://reporter.si/clanek/slovenija/sramota-propagirajo-zmaga-jelincica-za-katerega-so-bili-golazen-501403

    Volilna udeležba bi morala biti obvezna. Ko s(m)o državljani naveličani nad politiko, zmagujejo avtokrati.

    In kaj ostane nam navadnim državljanom?

%d bloggers like this: