Minilo je šest tednov, odkar je vlada uvedla lockdown, še bolj rigorozen, kot je bil tisti iz marca letos ob prvem valu (tokrat je dodatek še policijska ura, nošenje mask tudi na prostem itd.). Vendar smo marca vrh okužb dosegli po natanko treh tednih (uvedba lockdowna 12.3., vrh okužb 3.4.). Tokrat je od začetka lockdowna minilo že šest tednov (zaprtje šol: 19.10., policijska ura: 20.10., omejitev gibanja na občine: 24.10., zaprtje vseh trgovin z nenujnimi dobrinami in javnega prometa: 27.10.), vendar se epidemija ne umirja. Dnevni prirastek števila okuženih se tudi po šestih tednih giblje med 1,500 in 2,000.

In kar je ob ogromnem številu umrlih (med 40 in 50 dnevno) najbolj zaskrbljujoče: delež pozitivnih testov se konstantno goblje na ravni okrog 30%. Kar pomeni, da je okužba močno razširjena med prebivalstvom in ne upada. Pomeni tudi, da če imamo danes 20,000 odkritih okuženih, je med prebivalstvom skupaj najmanj 100,000 tisoč okuženih in ta številka ne upada že 3 tedne.

Slika 1: Število aktivno okuženih

Vir: Sledilnik Covid-19

Po številu umrlih s Covid na prebivalca v drugem valu je Slovenija na prvem mestu na svetu. Kmalu bomo prehiteli Belgijo, ki je držala ta “rekord” v prvem valu. In naša “konkurenca” glede slabe priprave in nato odziva na epidemijo postaja le še Bolgarija.

Slika 2: Število smrti na 1 mio prebivalcev (7-dnevno povprečje)

Vir: Our World in Data

Neslavni rekord, po katerem res ne bi želeli iti v zgodovino. Pa vendar bomo. Saj ima sedanja vlada dejansko izjemen problem z (ne)obvladovanjem epidemije, zaradi česar vsak dan po nepotrebnem umre za en avtobus ljudi. Problem neobvladovanja epidemije je vlado prerastel, ker je v preteklega pol leta naredila napake najmanj na naslednjih treh področjih.

Prvič, absolutna nepripravljenost na drugi val, saj vlada v šestih mesecih po koncu prvega vala ni pripravila niti zdravstvenih zmogljivosti (postelj in osebja na intenzivni negi), niti ustreznih zmogljivosti za testiranje, dogitalizacije postopka testiranja in spremljanja okuženih, niti ni pripravila protokolov za ravnanje v primeru porasta okužb. Tako na splošni ravni kot v zdravstvenih ustanovah in DSO-jih. Vlada je popolnoma zatajila.

Drugič, vlada se prek svojih institucij (NIJZ, ministrstvo za zdravje) niti ni potrudila, da bi spremljala napovedi in razvoj drugega vala epidemije, niti da bi razvoj epidemije na dnevni ravni analizirala in poskušala razumeti, kje in zakaj se epidemija najhitreje širi. Namesto tega je dva meseca povsem neosnovano prevaljevala krivdo na neodgovorno mladino med poletjem, na protestnike, na zasebna druženja in splošno neodgovornost ljudi. Vendar mladi (ki naj bi žurali v Zrčah in Vodicah), kot kaže spodnja slika, niso bili glavni vir okužb. V sredini avgusta je bilo med njimi sicer nekaj več okužb, vendar gre za majhne številke. Večina novih okužb se že od avgusta konsistentno nahaja v starostni skupini med 25 in 64 let, torej v aktivni populaciji.

Slika 3: Število novih okužb po tednih in starostnih skupinah

Opomba: podatki se nanašajo na teden pred navedenim datumom. Vir podatkov: NIJZ; lastna slika.

To je še bolj razvidno v spodnji sliki, kjer so starostne skupine razdeljene v štiri funkcionalne skupine. Kot je razvidno, ima aktivna populacija v starosti med 25 in 64 let po 30.8. konsistentno visok delež novih okužb na ravni več kot dve tretjini (med 67% in 73%), medtem ko je bil ta delež med mlajšimi od 25 let ves čas pod 20% in upada. Slika pa dodatno kaže, da tudi po zaprtju vrtcev, šol in univerz delež okužb med aktivno populacijo ostaja na ravni okrog 70%.

Slika 4: Delež novih okužb po tednih in starostnih skupinah (%)

Opomba: podatki se nanašajo na teden pred navedenim datumom. Vir podatkov: NIJZ; lastna slika.

Da je vir konstantno visokega števila okužb v delovno aktivni populaciji, je šele prejšnji teden potrdil tudi NIJZ, ko je končno izdal podatke na podlagi vprašalnika med okuženimi (vzorec = 10,205; enak kot v zgornjih dveh slikah). Ti podatki kažejo, da se glavnina novih okužb ne nanaša niti na zasebna druženja, niti na trgovine ali bolnišnice ali DSO-je, pač pa se polovica vseh okužb nanaša na delovna mesta in družine (ob tem, da četrtina ni želela razkriti vira okužbe). Drugače povedano, okuženi ljudje hodijo v službe in tam širijo okužbo ali pa okužbo prinesejo iz službe domov, od tod pa se širi v druge delovne organizacije.

Tretjič, vlada se je zavestno odločila za “informacijsko temo” glede dinamike epidemije (preprosto je niso zanimale ne modelske napovedi, ne kje je vir okužb in ne spremljanje okuženih in njihova izolacija). Vlada  je zaradi te zavestno izbrane popolne informacijske teme in zaradi ideološko pogojenega, vendar povsem neosnovanega, prevaljevanja krivde na druge skupine prebivalstva povsem spregledala prava žarišča okužb in sprejemala povsem zmedene in kontroverzne ukrepe, ki k omejevanju epidemije niso mogli prispevati. Ker ni želela videti žarišč okužb na delovnih mestih, vlada seveda ni mogla sprejeti ukrepov, ki bi epidemijo lahko zaustavili. Še več, z nesprejetjem potrebnih ukrepov oziroma z ukrepi in ureditvami, ki so bistveno odstopali od ukrepov v drugih državah, je vlada epidemijo še spodbujala.

In ta tretja popolna zatajitev vlade je postala ključna za to, da ji je epidemija ušla izpod nadzora in za neumirjanje epidemije v zadnjih šestih tednih. Gre za zadnjo serijo napak od začetka oktobra naprej, ki zadnja dva meseca krojita (za našo vlado) neobvladljivo dinamiko epidemije:

• od konca septembra: veliki zaostanki pri izdaji karantenskih odločb na ministrstvu za zdravje, nato prenehanje izdaj odločb in njihovo ponovno izdajanje po 25.10.,
• 9.10.: prehod le še na delno sledenje stikov,
• 17.10.: sledenje stikov povsem prekinjeno,
• 26.10.: nov režim testiranja (le za tiste, za katere se pričakuje težji potek bolezni, zaposlene v DSO in bolnišnicah),
• 6.11.: spremenjen režim testiranja.

Po eni strani je torej vlada zamujala oziroma začasno prenehala z izdajo karantenskih odločb, hkrati pa omejila in nato popolnoma prekinila sledenje stikov okuženih, zaradi česar ljudje s sumom na covid-19 ali z blagimi simptomi niso mogli ostati doma in so se prosto gibali oziroma hodili na delo. Zaposleni niso imeli odločb in se niso mogli testirati, zato so kljub tveganim stikom morali prihajati na delo, saj niso imeli nobenega dokumenta, s katerim bi izkazovali stik in ki bi jim hkrati nalagal obveznost, da ostanejo doma in jim tudi omogočil prejemanje denarnega nadomestila za odsotnost. S tem je vlada povsem izgubila nadzor nad epidemijo.

No, tukaj pa se začnejo še dodatni zapleti zaradi vladnih napak. V Avstriji in Nemčiji zakon o preprečevanju epidemije zaposlenim zagotavlja isto višino prihodkov za prvih šest tednov po okužbi (podjetju pa ta strošek vlada v celoti povrne), šele nato pa, če je potrebno, zaposleni nastopi bolniško. Pri nas pa je ureditev zelo zapletena in s tem postane vir težav. Pravne posledice in finančno nadomestilo ter kdo nosi stroške tega nadomestila se namreč zelo razlikujejo od tega, če se je zaposleni okužil na delovnem mestu ali zunaj delovnega mesta, če je do stika prišlo na delovnem mestu ali zunaj delovnega mesta itd. Različne pravne posledice so tudi med režimom karantene in izolacije.

Spodaj citiram nekaj primerov različnih pravnih posledic, kot jih je povzela Mladina:

Če je zaposleni prišel v stik z okuženo osebo zunaj delovnega mesta in mu je bila odrejena karantena, bo prejemal 80 odstotkov plače. Če je do stika prišlo na delovnem mestu,  naj bi prejemal 100 odstotkov plače. Če se je delavec okužil zunaj delovnega mesta in mora v izolacijo (kar ni karantena), bo prvih 90 dni prejemal 90 odstotkov plače. Če mu je bila odrejena karantena, do stika je prišlo na delovnem mestu in ni zbolel za covid-19, naj bi dobil 100 odstotkov plače. Če mu je bila odrejena karantena in je do stika prišlo zunaj delovnega mesta, bo dobil 80 odstotkov plače. Zdaj si najbrž mislite, da smo s tem naštevanjem končno pri koncu, vendar dodajamo še bistveni del, češnjo na to torto zmešnjav: če je delavec potrjeno okužen s covid-19 in je do okužbe prišlo na delovnem mestu ter je delavec zbolel, v tem primeru bo vse stroške prvi mesec nosilo podjetje.

…

Če ste se okužili na delovnem mestu, morate prijaviti poškodbo pri delu na obrazcu ER-8. V njem pa je treba navesti, citiramo, datum nezgode, točen naslov nezgode in točno uro nezgode – torej okužbe z virusom. Jasno seveda je, da je to vrhunski nesmisel, ki pa morda pojasnjuje, zakaj je gospodarski minister Zdravko Počivalšek pred časom lahko dejal, da delovna mesta pomenijo le 1 odstotek okužb. Seveda, ker če delodajalci okužbo priznajo, so po čudni slovenski zakonodaji krivi za nesrečo pri delu. In ker tega obrazca ni mogoče pošteno izpolniti, to pomeni, da lahko zaposleni, ki zbolijo za covid-19, računajo pač na navadno bolniško, torej na 80-odstotno nadomestilo plače, in to tudi v primeru, če priznajo, da so bolni, ali če menijo, da bi lahko postali.

Bizarnost posledic različnih ureditev iste situacije je v tem, da če je do stika prišlo na delovnem mestu, gre za “poškodbo pri delu” in mora delodajalec za prvi mesec bolniške odsotnosti v celoti nositi te stroške. Zato se delodajalci na vse pretege branijo pred tem, da pri zaposlenih sami opazijo znake okužbe. Na drugi strani pa se zaposleni bojijo bodisi za izgubo službe bodisi zmanjšanja svojega dohodka, če bi priznali, da so se okužili zunaj službe in še naprej hodijo na delo. Posledica obeh primerov in prikrivanja okužb na strani delodajalcev in zaposlenih pa je, da se okužba hitro širi po podjetjih, nato se širi znotraj družin in se seli naprej prek družinskih članov v druga podjetja, DSO-je, bolnišnice, trgovine itd.

Pri (za to vlado) neobvladljivem širjenju epidemije torej ne gre za neodgovornost ljudi samo po sebi, pač pa za sistemsko pogojeno neodgovornost, ker je podjetja in zaposlene vlada z nerazumno in zapleteno ureditvijo prisilila v to, da se obnašajo tako, kot se. Podjetja seveda niso motivirana, da bi delavce pošiljala domov, saj s tem stroški bolniške padejo nanje, medtem ko okuženi zaposleni še naprej prihajajo na delo, ker se bojijo za službo ali pa se bojijo izpada dohodka, če priznajo, da so se okužili izven delovnega mesta.

Kot vidimo, gre za serijo napak vlade od začetka epidemije in dodatno za sistemske napake, ki jih vlada md epidemijo ni odpravila. Zakaj? Ker se s tem pač ni ukvarjala. Ker je bil njen glavni fokus drugje.

Če želimo zaustaviti epidemijo brez popolnega zapiranja gospodarstva v decembru, bo torej potrebno vzpostaviti učinkovit sistem za omejevanje širjenja okužb, in sicer:

• ponovna uvedba testiranja za vse, vključno z digitalizacijo postopka,
• uvedba sledenja stikov in angažma dodatnega osebja,
• uvedba hitrih testov v podjetjih, DSO-jih, bolnišnicah in upravi,
• striktno upoštevanje zaščitnih ukrepov na delovnih mestih,
• sprememba zakona, da stroške nadomestila za bolniško odsotnost v primeru covid okužbe v celoti pokrije država, in
• znesek bolniškega nadomestila za prvi mesec odsotnosti znaša 100% plače.

Zgornji ukrepi bi morali biti na vrhu vladnih prioritet ta teden in sprejeti po nujnem postopku. Če vlada tega ne bo naredila bo odgovorna bodisi za dodatnih tisoč mrtvih zaradi Covid bodisi za gospodarsko škodo, ki bo nastala zaradi zaprtja gospodarstva.