Državi, ki ji je epidemiološka politika ušla iz rok, preostane le še ekspresno postavljanje bolnišničnih kapacitet

Alojz Ihan, imunolog, profesor, pisatelj in intelektualec v eni osebi, je v današnji kolumni v Delu izvrstno razložil serijo napak, ki jih je storila vlada pred in tekom drugega vala epidemije. Tako močno, da ji ostane le še panično ekspresno postavljanje bolnišničnih kapacitet. Vendar pa Ihan opozori tudi na naše neodgovorno obnašanje – na prikrivanje tega, da smo okuženi, s čimer se okužba hitro in nekontrolirano širi. Ključ je v razumevanju tega obnašanja in kako motivirati ljudi, da se bomo obnašali bolj odgovorno do drugih. Vendar, ker gre za dokaj različne motive, preostane kot edini ukrep le tisti najbolj skrajni – lockdown ali celo popolna karantena. Na žalost.

Zakaj bi se bolniki odločili prikrivati okužbo? Najprej, ker lahko – s padcem epidemiološkega sledenja je država kontrolo nad epidemijo dejansko prepustila bolnikom. Trenutno torej slovensko epidemiološko politiko vodijo – anonimni bolniki. Ki so velikokrat tudi v stiski, se bojijo za zaslužek, za delovna mesta, so prestrašeni zaradi prihajajoče ekonomske krize in po drugi strani pod vtisom sporočil o »navadni gripi« lahko presodijo, da bo morda šlo tudi samo z aspirinom. Na koncu, če se bolezen poslabša, še vedno obstaja možnost bolnice in kisika, a do takrat se marsikdo odloči, da bo poskusil ter se ne bo izpostavljal pri delodajalcu in ne zapletal življenja s karantenami, dokler bo pač šlo.

Hkrati pa bi država naredila pomemben komunikacijski napredek z državljani, ki trenutno raje ignorirajo kot upoštevajo priporočila, če bi s pomočjo sociologov in psihologov opredelila vedenje Slovencev po pridobljeni »diagnozi«. Kakšne stiske prinese »pozitivnost«, kaj to pomeni znotraj družine, kaj na delovnem mestu, kaj v odnosih z neposredno okolico; in v kakšnih dilemah se znajdejo okuženi, ko bi po eni strani morali slediti epidemiološkim navodilom stroke, po drugi strani pa ne bi želeli (ali si ne morejo privoščiti), da bi pozitiven test ogrozil njihovo siceršnje življenje. Na podlagi takšnih analiz bi bilo mogoče oblikovati sporočila in dodatne ukrepe, ki bi motivirali bolnike za racionalno vedenje v njihovo dobro in hkrati v korist omejevanja epidemije.

Vir: Alojz Ihan, Delo

One response

%d bloggers like this: