Čeprav je po svoje tečno, da po pol stoletja ponovno odkrivamo toplo vodo oziroma da nekaj, kar je bilo splošno znano pred pol stoletja, danes spet dobi veljavo, pa je vendar ta “korak priznanja” potreben. Pomembno je, da se formalno prizna, da je monetarna politika primerna za zdravljenje določenih bolezni, fiskalna politika pa bolj primerna za zdravljenje drugih ekonomskih bolezni ter da je, kot je pokazal že Keynes dobrih 80 let nazaj, za uspešno stabilizacijo in spodbujanje gospodarstva pomembna kombinacija obeh. Zanimivo pa je, da je bila tega priznanja prva sposobna sama monetarna izvršna politika, ne pa mainstream ekonomisti. Tako Fed kot ECB sta v zadnjih letih priznala, da ima monetarna politika svoje omejitve in da več od tega ne more narediti. V določenih pogojih lahko stabilizira gospodarstvo, ne more pa učinkovito spodbujati rasti (agregatnega povpraševanja oziroma BDP). Tudi če za 5 ali 10-krat poveča količine likvidnosti glede na normalno stanje. Centralnim bankam je zmanjkalo municije oziroma tudi če jo povečajo za neskončno, ne bo od tega nobenega realnega učinka.

 Aktualno priznanje Williama Dudleya, nekdanjega predsednika Fed New York:

There’s always something more that the Fed can do. But this misses a crucial point. Even if the Fed did more — much more — it would not provide much additional support to the economy

Vitor Constancio, nekdanji član izvršnega odbora ECB dodaja:

CBs have done a lot to stabilise markets and keep low rates. From then on there were diminishing returns. Low costs of financing/capital, provide incentives, but the economy needs actual expenditures in real goods and services and income transfers. Only fiscal policy can do that.

Na priznanje neomonetaristične oziroma neokeynesianske ekonomske smeri (pri čemer slednja nima nič s Keynesom) smo morali čakati zelo dolgo. Letos septembra je priznanje v working paperju izrekel intelektualni vodja te sekte Michael Wooford. Pa še to v aplikaciji učinkovitosti ekonomskih politik na korona krizo. Pač v specifični, korona krizi naj bi bila monetarna politika res brez moči, efektivno povpraševanje lahko spodbudi le fiskalna politika – prek fiskalnih transferjev. Takole pravi (moji poudarki):

The COVID-19 pandemic presents a challenge for stabilization policy that is different from those resulting from either “supply” or “demand” shocks that similarly affect all sectors of the economy, owing to the degree to which the necessity of temporarily suspending some (but not all) economic activities disrupts the circular flow of payments, resulting in a failure of what Keynes (1936) calls “effective demand.” In such a situation, economic activity in many sectors of the economy can be much lower than would maximize welfare (even taking into account the public health constraint), and interest-rate policy cannot eliminate the distortions — not because of a limit on the extent to which interest rates can be reduced, but because monetary stimulus fails to stimulate demand of the right sorts. Fiscal transfers are instead well-suited to addressing the fundamental problem, and can under certain circumstances achieve a first-best allocation of resources without any need for a monetary policy response.

Seveda ni samo korona kriza takšna situacija, ko je fiskalna politika first-best politika za reševanje nezadostnega agregatnega povpraševanja. Celo preteklo desetletje po letu 2008 smo imeli takšno situacijo, vendar so bili tako neomonetaristi kot vladajoči politiki tiho.

Pozabil pa je tudi na monetizacijo fiskalnih deficitov. Danes je vloga monetarne politike prav v tem, da monetizira fiskalne deficite držav, ki so nastali zaradi reševanja te krize. Torej da centralne banke od vlad odkupijo njen dolg, odplačilo teh dolgov pa odložijo za nedoločen čas v daljno prihodnost. Ali če hočete po domače – danes je vloga monetarne politike v zagotavljanju helikopterskega denarja.