Čas za resne politike in novega Drnovška

Visoko politiko si običajno predstavljamo kot vrhunsko strateško igro modrih umov, kot šah racionalnih homo politicusov, ki predvidijo vnaprej 45 potez po vsaki potezi nasprotnika. Vse se zgodi kot posledica logičnih sekvenc, ni neracionalnih potez in ni prostora za slučajnosti. Toda resnica je precej manj lepa. V politiki nimamo opravka z velikimi umi, nimamo opravka z modrostjo in racionalnostjo, pač pa s povsem človeškimi lastnostmi, kot so pohlep, negotovost, nezaupanje, zamerljivost, nekontrolirani čustveni izbruhi. In te lastnosti, bistveno bolj kot racio, v določenem kontekstu krojijo politično dogajanje.

Letošnje leto nam je postreglo najmanj z dvema takšnima iracionalnima političnima dogodkoma. Doživeli smo dva amaterska politična spodrsljaja, ki sta povsem premešala slovensko politično sceno, in ki se v racionalnem svetu političnih strategov ne bi smela zgoditi. Prvi je bil slabo preračunan in nepotreben odstop prejšnjega predsednika vlade Marjana Šarca, ki je utrl pot za (ponovni) prevzem oblasti Janezu Janši, zaradi česar zdaj večino nacije bolijo glave, Slovenija pa se je znašla na napačni strani civilizacijskih standardov. Drugi pa je samodestruktiven, primitivno drobnjakarski pohlep ministrice za kmetijstvo, ki je svoje drobne kratkoročne zasebne koristi postavila pred dolgoročni interes stranke in volilcev in ki je privedel do razkola v stranki Desus ter lahko zgolj pol leta kasneje zruši to Janševo koalicijo in vlado. Dva neracionalna akta (ki ju v visoki politiki racionalnih akterjev ne bi nihče pričakoval), vendar z usodnimi posledicami.

Toda precej bolj kot te neracionalne poteze visokih politikov nas mora zanimati kontekst, zakaj je do njih sploh lahko prišlo. Jaz razloge za te neracionalnosti vidim v vsebinski izpraznjenosti politike, v pomanjkanju velikih tem, okrog katerih bi se voditelji političnih strank lahko homogenizirali in v pomanjkanju pravih liderjev. Če bi imeli pred sabo velike teme, kot je bila osamosvojitev ali vključitev v EU, bi ostalo precej manj časa in energije za partikularne, zasebne interese. Padec Šarčeve vlade vidim v pomanjkanju skupnega programa, skupnih stičnih točk, kar je odprlo prosto lovišče koalicijskih strank za partikularnimi zasebnimi in strankarskimi interesi. Odstop bi bil izven vprašanja, če bi se koalicijski partnerji angažirali okrog skupnih ciljev. Toda koalicija je začela svoj mandat brez jasnega programa.

Pri bodočem padcu Janševe vlade gre za podobno zgodbo. Janševa koalicija je začela svoj mandat z idealno situacijo iz vidika političnega konteksta. Začela je v času največje zdravstvene katastrofe v zadnjem stoletju, ki se lahko razvije tudi v največjo ekonomsko in socialno krizo po drugi svetovni vojni. Mandat je bil naravno definiran – državo je bilo potrebno varno in s čim manjšimi žrtvami prepeljati čez zdravstveno ter ekonomsko in socialno krizo. Homogenizacija koalicijskih partnerjev okrog te teme je bila praktično zagotovljena. Toda kmalu po začetku mandata je koalicijska enotnost popustila, ker je predsednik vlade dovolil, da se je kriza izkoristila za zasledovanje zasebnih materialnih in političnih interesov. Ko je bilo dovoljeno neracionalno nakupovanje zaščitne opreme v dvomljivih aranžmajih in ko je največja stranka svoj vladavino izkoristila za odpiranje ideoloških tem, je koalicijska enotnost razpadla. Koalicijske stranke so vsaka zase začele maksimirati svoje partikularne interese, pri čemer je sporno sponzoriranje zasebnega življenja kmetijske ministrice le najbolj bizarna oblika.

Nauk teh zgodb je, da potrebujemo vrnitev resnih politik. Prvič, potrebujemo skupno programsko platformo, okrog katere se bodo različne politične stranke lahko poenotile. In drugič, potrebujemo političnega menedžerja na čelu vlade, ki bo znal obrzdati partikularne interese tako lastne stranke kot koalicijskih partnerjev in ki bo znal menedžirati koalicijo v iskanju vsakokratnih političnih konsenzov okrog ključnih programskih tem.

Glede prvega je zadeva na prvi pogled lažja. Danes ne bi smelo biti pretežko definirati ključnih politično-razvojnih prioritet Slovenije. To so optimalen izhod iz sedanje zdravstvene krize s čim nižjimi ekonomskimi in socialnimi stroški ter zagotovitev pogojev za razvojni preboj. Sedanja kriza je priložnost, da pride do postopnega strukturnega preloma z obstoječo, zrelo gospodarsko strukturo in da se zagotovi dolgoročne pogoje za tehnološki preboj slovenskega gospodarstva v smeri zelenega energetskega in tehnološkega prehoda ter digitalizacije. Program, s katerim bomo zagotovili kvalitetno in vzdržno prestrukturiranje slovenskega gospodarstva ter zagotovili kvalitetna delovna mesta prihodnosti in socialno varnost vsem prebivalcem države, je kljub večplastnosti dokaj enostaven. In tudi finančno izvedljiv. Hkrati pa omogoča, da pri njegovem uresničevanju enakopravno participirajo številni koalicijski partnerji.

Drugi del bo težji. Zadnjih nekaj koalicijskih vlad se ni izkazalo z dobrimi in modrimi menedžerji na čelu vlade. Težko bo najti novega Drnovška. Politika »brez barve, vonja in okusa«, ki ne bo imel ideološke agende in ki bo znal svoje zasebne in strankarske aspiracije podrediti menedžiranju vladnega teama okrog skupnih programskih točk. Tehnokrata z menedžerskimi lastnostmi in veliko politično empatijo. Platonovskega modrega filozofa. Ta del bo najtežji.

No, nekaj oseb mi pride na misel, vendar se bojim, da jih politični angažma v tej zapacani politični situaciji ne zanima.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: