Globalna epidemija korona virusa je v začetni fazi svetovno gospodarstvo prizadela kot ponudbeni šok. Zaradi zaprtja nekaterih kitajskih regij in upada kitajske industrijske proizvodnje je posledično prišlo do prekinitev v globalnih oskrbovalnih verigah. Če pri sestavljanju avtomobila, ki ima okrog 20,000 sestavnih delov, manjka samo eden, se lahko celotna proizvodnja Volkswagna ali Renaulta zaustavi. Kar se je tudi zgodilo. Ko je virus okužil tudi Evropo in ZDA in je bilo potrebno ljudi zapreti v karantene za skoraj dva meseca, se je ponudbeni šok razširil še na zahodu. Takoj za tem, ko so ljudje ostali doma, ko so nekateri izgubili službe, drugi pa bili poslani na čakanje, se je ta šok prelevil v povpraševalnega.

Ključen problem je v povečanju negotovosti, ki začetni ponudbeni šok spremeni v globok in trajni povpraševalni šok. V prvi fazi po epidemiji potrošniki zaradi povečane negotovosti, povsem racionalno iz njihovega osebnega stališča, zmanjšajo potrošnjo trajnih dobrin in naložb. Potrošniki iz previdnosti odložijo nakupe denimo pralnih strojev in avtomobilov, preložijo investicije in ne gredo na dopust. Ta velik padec povpraševanja pa izsuši denarne tokove podjetij in sproži stečaje podjetij. V naslednji fazi močan porast brezposelnosti povzroči, da dohodki iz dela močno upadejo, povpraševanje dodatno upade, kar negotovost v celotnem gospodarstvu še dodatno poveča. Mehanizem povpraševalnega šoka se tako razvije v začarano spiralo, ki zajame celotno gospodarstvo in ki začetni šok še poglablja in podaljšuje.

Podatki o porabi električne energije kažejo, da je gospodarska aktivnost v Sloveniji aprila upadla za četrtino. Podatki o prodani industrijski proizvodnji kažejo, da je marca letos prodana proizvodnja investicijskih proizvodov upadla za četrtino, prodaja trajnih potrošnih dobrin pa za desetino. Podatkov za april še ni, vendar analogija s trendom porabe električne energije nakazuje na podoben upad prodaje. Podobni so podatki za druge države, ki – prek spremljanja prometa s plačilnimi karticami – kažejo na upad trošenja potrošnikov v aprilu za okrog četrtino.

Gre za globalni upad povpraševanja, zato se ne moremo zanašati na to, da nas bo reševal izvoz. Poleg tega izvoz predstavlja le dobro tretjino BDP, več kot 60% BDP je domačega povpraševanja. Odgovor na to situacijo je samo eden, če se želimo izogniti globoki in dolgi recesiji, in sicer da vsaka država zase spodbudi domače povpraševanje. In če to naredijo vse države hkrati, se pozitivni učinki prek trgovinskih tokov prenesejo tudi na ostale države. Torej edini izhod je, da vsaka država zase pripravi velik povpraševalni stimulus in da upa, da bodo tudi ostale države naredile enako.

Vlada se v dosedanjih ukrepih v okviru obeh protikoronskih zakonov s problemom spodbujanja povpraševanja ni ukvarjala. Bolj nehote in delno se je problema dotaknila s solidarnostnim dodatkom za upokojence in študente. Vendar pa gre za relativno majhen obseg (skupaj 137 mio evrov), pri čemer bo vsaj polovica tega transferja privarčevana in bo le delno spodbujala domače povpraševanje, saj vlada ni predvidela sankcioniranja neuporabe tega transferja. Nekoliko v večji meri je ta problem povpraševalnega krča, pa še to zaradi pritiska javnosti in strokovnih združenj, vlada naslovila šele v tretjem protikoronskem paketu, ki še ni sprejet, in sicer z uvedbo (polovičnega) turističnega vavčerja. Po mojih ocenah bo s temi ukrepi vlada lahko ublažila padec BDP za okrog 1 odstotno točko.

Vendar je potreben bistveno večji stimulus paket, in sicer kot smo ga predstavili prejšnji ponedeljek v okviru programa LMŠ. Pri čemer pa je potrebno zasledovati dva cilja. Prvi cilj je kratkoročno spodbujanje domačega povpraševanja, torej paket ukrepov, ki imajo takojšne učinke na povečanje agregatnega povpraševanja. Drugi cilj pa je, da se že pri kratkoročnih ukrepih, še bolj pa pri ukrepih s srednjeročnimi učinki zasleduje dolgoročne strateške cilje, kot so zelena transformacija gospodarstva prek spodbujanja vlaganj v zelene tehnologije, obnovljive vire energije in spodbujanja inovacij. Torej oblikovanje ukrepov, ki bodo na daljši omogočili večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva ob hkratnem zasledovanju stabilnega ter okoljsko in socialno vzdržnega gospodarskega razvoja. To pomeni, da Slovenija sledi konceptu zelenega prehoda in da izkorišča vsa sredstva, ki so in bodo na voljo v okviru Evropskega zelenega dogovora.

Slika 1: Ukrepi za spodbujanje povpraševanja (1. del)

Glede kratkoročnega spodbujanja povpraševanja je potrebno ciljati dejavnosti, ki so bile najbolj prizadete z zaprtjem gospodarstva. Na prvem mestu gre predvsem za dejavnost gostinstva in turizma. Najbolj neposreden stimulativni učinek ima tukaj turistični vavčer, denimo v višini 400 evrov, ki bi ga dobili vsi državljani, in ki bi ga bilo mogoče uporabiti za nakup blaga in storitev, povezanih s turizmom. Uporabe tega vavčerja nikakor ne bi smeli omejiti zgolj na storitve nastanitve z zajtrkom, pač pa za vse gostinsko-nastanitvene storitve ter tudi za ostale storitve povezane s turizmom, kot so vstopnice za kulturne prireditve, muzeje, gledališča.

Ker je prišlo do splošnega upada povpraševanja, bo potrebno tudi spodbujanje splošnega povpraševanja, ki ni omejeno na posamezne dejavnosti. Doba rešitev je začasna uvedba univerzalnega temeljnega oziroma državljanskega dohodka (denimo v višini 100 evrov mesečno) z omejenim rokom veljavnosti in za porabo v Sloveniji po podobnem mehanizmu kot pri turističnem vavčerju. Ta državljanski dohodek bi se izplačeval le omejen čas, in sicer do začetka okrevanja gospodarstva. Enomesečno izplačevanje tega dohodka bi pomenilo 200 mio evrov izdatka.

Tretji ukrep je pospešitev spodbujanja naložb gospodinjstev v energetsko sanacijo stavb in prehod na obnovljive vire energije, kar bi bilo mogoče z več kot polovičnim subvencioniranjem s strani države prek EKO sklada in s hkratno kreditno linijo denimo SID banke. Potrebno je povečanje sredstev sklada in kadrovsko-tehnična okrepitev z namenom hitrejše obravnave vlog. Počasnost pri obravnavi vlog in prenizek delež subvencioniranja sta danes največji težavi pri učinkovitosti sklada. Prek pospešitve teh naložb bi seveda stimulirali domača majhna in srednja podjetja kot izvajalce in domače dobavitelje opreme in materialov.

Četrti ukrep je pospešitev dinamike izvedbe javnih investicij v socialno infrastrukturo, kot so šole, vrtci, bolnišnice, in energetske sanacije javnih stavb. Vzporedno s tem je smiselna preusmeritev EU sredstev v sofinanciranje) gradnje lokalnih infrastrukturnih in komunalnih projektov s hitrimi učinki v letih 2020-2021. Potrebna je podobna odločitev vlade kot leta 2013, na podlagi katere so lokalne komunalne in infrastrukturne investicije po petih letih krize zagnale domačo gospodarsko rast. S temi ukrepi bi seveda najbolj pomagali domačim podjetjem v gradbeništvu in dobaviteljem opreme in materialov.

Hkrati je treba nadgraditi program samooskrbe javnih ustanov (vrtcev, šol, bolnišnic) z določitvijo več kot 50% deleža živil, ki jih morajo ustanove kupiti pri lokalnih predelovalcih.

Seveda pa vlada ne sme pozabiti na pospešitev postopkov za izvedbo velikih infrastrukturnih naložb (Drugi tir, Tretja razvojna os, avtocestni odseki) in energetskih projektov (NEK2, HE Sava, HE Mura).

Po mojih izračunih je ta paket ukrepov za spodbujanje domačega povpraševanja vreden 1.78 milijarde evrov (3.9%). Če bi vlada optimalno izpeljala te ukrepe, bi po mojih simulacijah lahko z njimi zmanjšala letošnji pričakovani upad BDP iz 7.5% na le 3%. Mnogi sicer ob na prvi pogled visoki vrednosti predlaganega stimulus programa podvomijo v njegovo izvedljivost. Vendar je zadeva bistveno bolj preprosta.

Tabela: Izdatnost ukrepov za spodbujanje povpraševanja: Predlog vlade vs predlog LMŠ (v mio €)

Vlada je velikost prvega protikoronskega paketa, s katerim je zagotovila nadomestilo bruto plač zaposlenih na čakanju, financiranje pokojninskih prispevkov za delavce, ki delajo, temeljne dohodke za samozaposlene in kmete, solidarnostne dodatke za upokojence in študente, ocenila na vrednost 3 milijard evrov. Dejansko pa bodo proračun financiranje teh ukrepov stalo manj kot 1.7 milijarde evrov. Za poroštveno shemo v drugem protikoronskem paketu je vlada namenila 2 milijardi evrov poroštev, vendar je ta shema nedelujoča, pa tudi sicer se bo le majhen del poroštev potencialno tudi unovčil (manj kot 300 mio evrov). Tretji protikoronski paket naj bi bil vreden največ okrog 500 mio evrov, večinoma za turistični vavčer, delno pa za financiranje skrajšanega delovnega časa. Po zdaj znanih podatkih bi torej dosedanji ukrepi vlade stali proračun okrog 2.5 milijard evrov.

Treba je vedeti, kakšen je potencial za ukrepanje vlade. Še prejšnja vlada se je pred začetkom korona krize zadolžila za 1.5 milijard evrov, s čimer je pokrila skoraj vse potrebe po proračunskem financiranju v letu 2020. Po začetku krize se je vlada zadolžila za 3.5 milijard evrov, pri čemer vlado plačilo obresti za ta dodatni dolg stane letno le 22 mio evrov. Za drugo polovico leta vlada načrtuje še dodatno zadolžitev v višini 2.5 milijard evrov. Vlada ima torej za okrog 6 milijard evrov oziroma za več kot 13.3% BDP manevrskega prostora za ukrepanje.

Hkrati je treba vedeti, da so te zadolžitve že upoštevane v uradnih projekcijah javnega dolga v Programu stabilnosti. V skladu s tem programom, naj bi se slovenski javni dolg letos povečal iz 66.1% na več kot 82% BDP. Toda te projekcije so narejene ob predpostavkah, da bo padec BDP letos znašal -8.1% in da se bo proračun v jeseni zadolžil za dodatnih 2.5 milijard evrov. Vendar pa nič od tega ni potrebno. Če bi namreč vlada spodbudila gospodarsko rast z zajetnim stimulus programom, kot ga predlagamo, bi BDP upadel za bistveno manj (za le okrog 3%). Že samo zaradi tega dejstva bi bili učinki na javne finance bistevno bolj ugodni, saj bi se po mojih simulacijah ob bolj pogumnem spodbujanju povpraševanja javni dolg povečal za bistveno manj – na le 76.5% BDP.

Slika 2: Efektivno povečanje javnega dolga ob različnih scenarijih (v % BDP)

Vir: Program stabilnosti (April 2020), lastne simulacije.

Hkrati pa se vladi letos jeseni ne bi bilo potrebno zadolžiti za dodatnih 2.5 milijard evrov, pač pa le za pol milijarde evrov, kar bi še dodatno ublažilo potencialno povečanje javnega dolga za okrog 4 odstotne točke. Drugače rečeno, zaradi pozitivnega vpliva na BDP bi se ob bolj odločnem spodbujanju domačega povpraševanja razmerje javni dolg / BDP povečalo manj kot v primeru, če ostanemo zgolj pri ukrepih, ki jih je predlagala sedanja vlada. Pa še potreba po dodatnem zadolževanju bi se zmanjšala.

Naj končam s tem, da sedanja vlada nikakor ne sme sedanje krize reševati na neuspešen način, kot sta krizo iz leta 2009 »reševali« Pahorjeva in Janševa vlada. Prva z zmanjšanjem javnih investicij, druga pa s splošnim zmanjšanjem javnih izdatkov v okviru zloglasnega »Zujfa«. Janševa vlada je s tem »antistimulus« programom Slovenijo ponovno za dve leti zapeljala v globoko recesijo. Iz recesije se je Slovenija takrat rešila šele s povečanjem lokalnih investicij v komunalno infrastrukturo s pomočjo sofinanciranja z EU sredstvi. Lekcija Janševe vlade iz tistega časa bi morala biti, da v času recesije, ko si zaradi negotovosti potrošniki ne upajo in nočejo trošiti in ko zaradi tega podjetja ne morejo investirati, mora vlada nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja s povečanimi javnimi investicijami in neposrednim spodbujanjem zasebnega trošenja. Drugega izhoda iz recesije ni.

Danes tudi ni nobenega izgovora, da je slovenska država finančno omejena in da si zaradi visokih obrestnih mer ne more privoščiti povečanih javnih izdatkov. Nasprotno, danes ima Slovenija zaradi obeh programov odkupovanja sredstev s strani Evropske centralne banke (programa PSPP in PEPP) na voljo za okrog 5.5 milijard evrov za financiranje povečanih javnih izdatkov z namenom boja proti pandemiji. Gre za sredstva, ki jih je ECB namenila, da lahko Banka Slovenije odkupi slovenske državne obveznice. Lepa lastnost tega programa je, da tega denarja slovenski državi (zelo verjetno) ne bo treba nikoli vrniti, pač pa bo ob dospetju obveznic slovenski proračun te poplačal z izdajo novih obveznic, ki jih bo na trgu spet kupila Banka Slovenije. De facto gre torej za obveznice brez dospetja. Slovenski proračun efektivno plačuje le zelo nizke obresti na ta dolg, pri čemer pa se te obresti na koncu leta vrnejo spet nazaj v slovenski proračun v obliki plačila dobička Banke Slovenije.

Zelo poenostavljeno in grobo rečeno, ECB je državam članicam odobrila brezobrestni kredit, ki ga nikoli ne bo treba vrniti. Pri čemer pa lahko ECB kadarkoli te kredite neomejeno poveča.

Zdaj je torej čas za izdatno stimuliranje gospodarstva, z namenom, da se gospodarska aktivnost čim manj zmanjša in da se brezposelnost čim manj poveča. Čas je za pogumne ukrepe. Cincanje ali neustrezni ukrepi bodo namreč poglobili in podaljšali recesijo, s tem pa zaradi učinka histereze imeli na dolgoročne javne finance neprimerno slabše učinke, kot če bi vlada pravočasno in pogumno spodbudila okrevanje domačega gospodarstva.

_______

* Izvorno objavljeno v Večer v soboto