Podatki o porabi električne energije, kažejo, da je gospodarska aktivnost aprila upadla za četrtino, kar je precej več od prvotnih ocen. Vzrok padca proizvodnje so po eni strani administrativno zaprtje določenih dejavnosti (turizem, večina trgovin, servisi, prevoz itd.), na drugi strani pa zmanjšanje povpraševanja po končnih izdelkih in prekinitev oskrbovalnih verig s sestavnimi deli (avtomobili, bela tehnika, zabavna elektronika itd.). Oboje pa ima dodatni negativni posredni učinek na dobavitelje – saj denimo zaprtje restavracij prizadene tudi dobavitelje hrane, pijače, električne energije, plina itd.

Pri tem se je treba zavedati dvojega. Prvič, dvomesečno zaprtje določenega dela gospodarstva ima lahko velik negativni mulitiplikativni povpraševalni šok na celotno gospodarstvo, katerega učinki pa se zaradi počasnega odpiranja, povečane negotovosti in previdnosti potrošnikov lahko podaljšajo še dolgo v obdobje, ko je začetni šok že mimo. In drugič, povečanje negotovosti pa vpliva tudi na splošen upad potrošnje, saj potrošniki zmanjšajo nakupe tudi ostalih storitev, trajnih potrošnih dobrin in nepremičnin, kar prek neposrednih učinkov in dobaviteljskih povezav recesiji šele da pravi zagon.

Te individualno racionalne odločitve pa vodijo v velike narodnogospodarske težave. Ta velik padec povpraševanja namreč v drugi fazi izsuši denarne tokove mnogih podjetij in sproži odpuščanja in stečaje podjetij. Povečana brezposelnost ali zgolj to, da so zaposleni poslani na čakanje na delo, vpliva na zmanjšanje dohodkov iz dela, kar v tretji fazi povzroči, da ljudje ne morejo več odplačevati svojih kreditnih in leasinških obveznosti. Vse skupaj pa še dodatno oslabi povpraševanje in še poveča negotovost. In vrnemo se nazaj v prvo fazo, le da je padec povpraševanja zdaj še globlji.

Kako ven iz tega začaranega kroga? Bistvo učinkovitega protikriznega ukrepanja je, da ob ublažitvi negativnih učinkov na zaposlenost in zagotavljanju likvidnosti ob začetku krize, predvsem v ublažitvi povpraševalnega šoka. V času tovrstne krize je potrebno nujno omejiti hipni povpraševalni šok, preden se ta razraste in za dlje časa ohromi trošenje prebivalstva, in s tem trajno negativno vpliva na zmanjšanje outputa v storitvenih podjetjih in proizvajalcih končnih izdelkov ter pri dobaviteljih.

Ekonomske politike morajo zato takoj v začetku krize nasloviti ta povpraševalni šok. Potreben je velik začetni stimulus za spodbujanje povpraševanja. Z različno kombinacijo ukrepov mora vlada začeti močno spodbujati povečanje trošenja potrošnikov. Čeprav je Slovenija majhno odprto gospodarstvo, ki izvozi več kot tretjino svojega BDP, pa še vedno več kot 60% BDP ustvarimo prek domačega povpraševanja. Na izvozne tokove ne moremo vplivati, lahko pa ekonomske politike vplivajo na to, da začne domače gospodarstvo čim hitreje okrevati.

Optimalna kombinacija ukrepov za spodbujanje domačega povpraševanja mora zajeti ukrepe, ki imajo takojšne učinke na povečanje agregatnega povpraševanja. Dodatno k temu pa tudi ukrepe za spodbujanje zelenega prehoda prek spodbujanja vlaganj v zelene tehnologije, obnovljive vire energije in spodbujanja inovacij. Slednji ukrepi bodo sicer imeli učinek na srednji rok, vendar pa omogočajo Sloveniji okrevanje v »pravo smer«, torej kvalitetno okrevanje v skladu z Evropskim zelenim dogovorom in stabilen ter okoljsko in socialno vzdržen gospodarski razvoj.

Med ukrepi za spodbujanje tekočega povpraševanja so trije, ki imajo lahko takojšen učinek. Prvi je turistični vavčer vsem državljanom, ki ga je vlada na mojo pobudo tudi sprejela. Na žalost le v višini 200 evrov in le 50 evrov za otroke. Vendar je pomembno, da je bil s tem prebit led glede spodbujanja povpraševanja v panogi, ki je ena izmed najbolj prizadetih s to krizo. Kasneje je mogoče zneske vavčerjev ustrezno povečati.

Sočasno s tem pa je potrebno spodbujanje splošnega povpraševanja prek uvedbe začasnega univerzalnega temeljnega državljanskega dohodka (denimo v višini 100 evrov mesečno), ki bi bil v veljavi do začetka okrevanja gospodarstva. Mehanizem delovanja bi bil podoben kot pri turističnem vavčerju, torej z omejenim rokom veljavnosti in za porabo zgolj v Sloveniji.

Tretji ukrep je povečanje spodbud za naložbe gospodinjstev za energetsko sanacijo stavb in prehod na obnovljive vire energije, pri čemer bi bilo treba subvencije EKO sklada povišati na več kot 50%. S tem ukrepom bi spodbudili povpraševanje po storitvah domačih majhnih in srednjih podjetij ter pri dobaviteljih opreme. Podobno velja za preusmeritev EU sredstev v sofinanciranje gradnje lokalnih infrastrukturnih in komunalnih projektov s hitrimi učinki.

Dodatno k temu je treba pospešiti dinamiko izvedbe javnih investicij v socialno infrastrukturo (šole, vrtci, bolnišnice) in energetsko sanacijo javnih stavb in pospešiti postopke za izvedbo velikih infrastrukturnih in zelenih energetskih naložb. Kot mehanizem financiranja je treba ustanoviti Infrastrukturni sklad. Prav tako je treba začeti z aktivno stanovanjsko politiko prek novega stanovanjskega sklada

Slednji ukrepi bodo sicer imeli učinke šele v naslednjih letih, vendar zagotavljajo stabilno agregatno povpraševanje v letih, ko bomo soočeni s podaljšano recesijo v našem okolju. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da če bomo dopustili, da nam zaradi ne dovolj odločnega ukrepanja BDP močno upade, bodo negativni učinki na javne finance bistveno večji od obsega sredstev, ki je sedaj potreben za hiter zagon gospodarstva. _________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku