Poroštveni zakon je pomoč bankam, ne podjetjem

Drago Babič

Po prvem »korona zakonu«, ki je imel namen zagotoviti državljanom dovolj denarja za preživetje zaustavitve gospodarstva zaradi epidemije, dobivamo drugi korona zakon, ki je namenjen predvsem hitremu ponovnem zagonu gospodarstva po omilitvi epidemije. Najavljen je še tretji korona zakon, ki bi naslavljal bolj dolgoročne probleme bistveno spremenjenih pogojev gospodarjenja po krizi, ko se pričakuje tako splošno zmanjšanje kot tudi strukturno spreminjanje povpraševanja.

Cilj navedenega zakona je predvsem olajšati pridobivanje potrebnih likvidnostnih bančnih posojil za ohranitev poslovanja in s tem delovnih mest ter na ta način preprečiti hujšo gospodarsko škodo. Kot način zagotovitve likvidnosti zakon ponuja zavarovanje bančnih kreditov s poroštvom Republike Slovenije.

Po mojem mnenju je tak pristop preveč enostranski in pomanjkljiv, saj naslavlja le eno stran – to je nudi varnost bančnemu sistemu pri posojanju gospodarstvu, medtem ko zanemarja drugo stran – podjetja, pri katerih pa ne bo glavni problem likvidnost, ampak spremenjeni poslovni pogoji z velikim upadom povpraševanja že takoj po krizi.

Te spremenjene pogoje pa podjetja ne bodo obvladala le z likvidnostnimi krediti, ampak predvsem s spremenjeno razvojno strategijo, temelječo na novih trgih, produktih in tehnologijah ter seveda, dodatnimi vlaganji. Taka nova strategija bo potrebovala bolj dolgoročno in bolj kombinirano podporo države, v kateri pa je stalna finančna podpora, predvsem kapitalska, pomembna stalnica. Ta razvojna vprašanja naj bi bila zajeta v tretjem korona zakonu, ki bi naj ga sprejemali do konca maja, vendar bi morala biti drugi in tretji zakon usklajena predvsem na način, da se ukrepi iz drugega zakona organsko nadgrajujejo v tretjem zakonu.

Če pogledamo zakonske rešitve v drugem zakonu podrobneje, lahko ugotovimo, da so le-te v glavnem kopija rešitev, ki so jih sprejemale razvitejše evropske države, ki imajo močan lastni bančni sektor in ki po vsebini pomenijo prevzem posojilnih tveganj poslovnih bank s strani države.  S podporo lastnim bankam so zaradi prepletenosti lastninskih struktur v bankah (glej Nemčija) z strukturami v drugem gospodarstvu in politiki, dejansko pomagali celotnemu gospodarstvu.

Pri nas je situacija v bančništvu bistveno drugačna, zaradi zloglasne bančne sanacije so vse banke (razen SID) v rokah tujega kapitala, njihova lastniška struktura je izrazito tujska (razen tistih 25% NLB, ki je v lasti države). In kaj so tuje banke v prejšnji finančni krizi leta 2009 počele? Predvsem so spravljale na varno v svoje matice/države vso likvidnost/gotovino, zato kreditov domačim sektorjem niso podaljševale, nadomestiti jih je morala država, ki se je za ta namen izdatno zadolžila. To je vodilo skupaj z recesijo v skorajšnji finančni propad Slovenije in bančno sanacijo.

Današnja situacija je sicer drugačna, v domačem finančnem sistemu je (zaenkrat) dovolj, da ne rečem celo višek likvidnosti. Tudi Banka Slovenije je ob nastopu korona krize to zagotavljala in da zato ponoven zagon gospodarstva z domačimi likvidnostnimi sredstvi ter ob podpori ECB/BS ne bo problematičen. Zakaj je torej potrebno tako obsežno prevzemanje kreditnega rizika poslovnih bank s strani države? Vas to ne spominja na preteklo bančno sanacijo, v kateri nas je tuji špekulantski kapital krepko pomolzel in nam pobral nekaj milijard našega davkoplačevalskega in varčevalskega (razlaščenci) denarja?

Ali tuje banke, ki poslujejo v Sloveniji, niti svoji ECB ne verjamejo in zahtevajo kolateralno zavarovanje za svoje delo in obstoj še od države? Ali se jim običajno kreditiranje domačega podjetniškega sektorja ne splača več? Zakaj jih torej še imamo? Očitno le zato, da poberejo privarčevana sredstva prebivalstva, jim nekaj od tega vračajo skozi potrošniške in stanovanjske kredite, preostale viške pa prelivajo v tujino. Bomo videli v Biltenih Banke Slovenije za mesece marec, april in maj, kako se bodo gibale terjatve in obveznosti bančnega sektorja do tujine.

Tako ravnanje tujih privatnih bank v Sloveniji spominja na reševanje korona krize v zdravstvu, ki jo ravnokar spremljamo. Nosilec reševanja krize je izključno javno zdravstvo, privatnemu se ukvarjanje s krizo ne splača, zato ga ni nikjer videti. Mogoče le v zahtevkih za pomoč države, ker v krizi niso mogli delati. Halo?

Iz vsega navedenega je razvidno, da je osnovni namen tega, drugega korona zakona v bistvu varovanje tujega bančnega kapitala pred potencialno izgubo pri kreditiranju domačih subjektov. V primeru težav bodo banke pobrale garancije države in se s podjetji ne bodo več ukvarjale, mi kot država pa se bomo morali ukvarjati s problematičnimi firmami in njihovimi zaposlenimi še naprej, tudi do bridkega konca. To pomeni izrazito asimetričnost pri prevzemanju tveganj (in koriščenju dobičkov na drugi strani), pri čemer ima bančni sektor na razpolago še močno podporo ECB, država pa le davkoplačevalce. Tak hlapčevski odnos do tujcev in ECB ni sprejemljiv, zato bi morali celotno strategijo kriznih ukrepov na finančnem področju zastaviti drugače.

Država mora vzpostaviti močan finančni sektor pod svojim nadzorom, da bo kos izzivom, ki jih prinašajo krize, kot je korona kriza in druge podobne. To zajema sledeče akcije:

  1. dokapitalizacija SID banke s strani države z vsaj 1 milijardo evrov ravnokar sposojenih sredstev, ki bi jih namenila za neposredno kreditiranje večjih, strateško pomembnih družb (v skladu s klasifikacijo državnih kapitalskih naložb) in drugih večjih družb, ki pa niso zaenkrat tako označene, imajo pa velik vpliv na zaposlovanje (na primer Gorenje in Mercator). Ti krediti bi se lahko v določenem deležu pretvorili v kapitalsko vlaganje, če bi postale kreditne obveznosti prevelike.
  2. pripojitev DUTB k SID banki, da bo ta lahko hitro in učinkovito reševala probleme slabih terjatev, ki bodo nastale zaradi pospešene kreditne aktivnosti SID banke in poslabšanja pogojev gospodarjenja podjetij. DUTB bi odkupovala tudi terjatve dobaviteljev problematičnim podjetjem.
  3. nakup 75% delnic NLB s strani SID banke, kar bi stalo pol milijarde oziroma toliko, kolikor država pričakuje izgub pri garantni shemi (kar izhaja iz spremnega teksta zakona), ki bi jo spremenili tako, da bi za državo predstavljala manjša tveganja za izgubo, zato to ne bi bil kak večji dodatni strošek. Taka državna poslovna banka bi s svojim kadrovskim in kapitalskim potencialom pripomogla k bolj usklajenem in učinkovitejšem delovanju države na finančnem področju, pri čemer bi se SID banka posvetila večjim, za državo strateško pomembnim družbam, NLB pa množici srednjih in manjših družb in preostalim, manj problematičnim večjim družbam ter predvsem zbiranju vlog varčevalcev.
  4. Ker bi tako, vsaj na daljši rok, SID banka in ponovno državna NLB prevzela večino kriznega kreditiranja, bi se potreba po državnih garancijah za kreditiranje gospodarstva precej zmanjšale. Zato bi za celo bančništvo zadostoval prvotni predlog strokovne skupine ekonomistov, to je da se zagotovijo državne garancije za kredite velikim družbam v višini 50% kredita, za srednja, mala in mikro podjetja pa v višini 75 % in to v skupnem znesku do 1,5 mrd..
  5. Ves finančni napor države zaradi korona krize (v zadnjem mesecu smo se zadolžili za okoli 3,5 milijard evrov) bi moral biti pokrit z odkupom obveznic ali z drugimi mehanizmi, s katerimi razpolaga, s strani ECB. Z omenjenim zadolževanjem smo ta potencial že dosegli, tako da bo treba v bodoče temeljito razmisliti, za kaj se bomo še zadolževali, da se ne ponovi situacija iz leta 2013, ko so drugi odločali o nas. In to ne dobronamerno.
  6. Tako okrepljen državni finančni sektor bi takoj po koncu krize skupaj z gospodarstvom sistematično načrtoval tehnološko in poslovno preobrazbo slovenskega gospodarstva, da bo to čim prej nadomestilo izgubljeni prihodek zaradi krize. Zakonodajni okvir za te aktivnosti bi predstavljal 3. korona zakon, ki bi ga sprejemali konec maja. Ta zakon bo zahteval precejšnje finančne napore, predvsem na področju investicij in kapitalskih naložb, zato bi bilo primerno zanj privarčevati vsaj tretjino od skupnega potenciala za reševanje korona krize, ki ga imamo s strani ECB sedaj na razpolago. Glede na to, da bi v prvem paketu porabili 1,7 mrd, v drugem okoli 500 mio, ostane za tretji paket ravno tretjina, to je 1,3 mrd, s katerimi bi tudi pospešili investicije v infrastrukturo.
  7. Taki dodatni fiskalni napori države skupaj s povečanjem vlaganj v zdravstvo in varstvo starejših ob hkratnem padanju davčnih prilivov zaradi padca BDP, bodo do konca tega leta zahtevali obsežno davčno prestrukturiranje. Da se ne slepimo, to bo prineslo na daljši rok višje davke, ne razbremenitve. To pa vedno prinaša v politični prostor nemir, običajno menjavo vlade (se spomnite Pahorjeve pokojninske reforme in Janševega ZUJFa?), zato se je treba na te spremembe dobro pripraviti. Očitno tej vladi ne bo ravno z rožicami postlano, še posebej, če se bo lotila davkov. Precej verjetno je, da ne bo pričakala konca svojega mandata, tako kot vse vlade v zadnjih desetih letih.

4 responses

  1. Glede bančništva smo se vrnili v drugo polovico 19. stoletja. Tedanje banke, hranilnice in posojilnice so bile v nemški lasti, a kmečko podeželje je tvoril slovenski živelj. Nemci so delali biznis. Slovenci so garali.

    Po devetih ugodnih letih odplačevanja obresti in kredita za kmetijo je običajno sledilo leto naravnih ujem in izpad letnega prihodka od pridelka. Nemški bančni biznismeni so na to leto čakali in se ga veselili. Sledile so izvršbe kmetij, dražbe z vsemi stroški in provizijami in odobritve novega kreditiranja. Brezsramna eksploatacija slovenskih kmetov in rokodelcev je bila vodilo za ustanovitev Čebelice in Slovenske posojilnice in hranilnice z razlogom, da slovenski bankirji »ta deseto leto« ne bodo plenili komitentov, ampak jim bodo pomagali za začasnimi moratoriji in premostitvenimi krediti.

    Danes smo Slovenci točno na tisti točki, kjer smo bili sredi devetnajstega stoletja.

    Kaj storiti?

    SID banka je specifična banka za izvozne posle. Dela dobro. Tisto kar je dobro pustimo pri miru.

    Slovenija naj per takoj ustanovi posojilnico in hranilnico v 100% državni lasti (To ni banka!) in nanjo prenese državne depozite, ki predstavljajo njen TIER 1 .

    Z zakonom o BS država zahteva hranjenje najmanj 60% deviznih rezerv BS v novi hranilnici po obrestni meri za vloge na vpogled.

    Hranilnica in posojilnica naj posluje s slovenskimi podjetji, ki imajo znanega lastnika in sedež (beri plačevanjem davkov na teritoriju SLO). Krediti in stroški posojil morajo biti nižji od najugodnejše komercialne banke v SLO.

    Ne izumljajmo tople vode. V enakih razmerah, kot so jih imeli naši dedje, ki so takrat ravnali preudarno in modro, ravnajmo danes tudi mi.

    Pa še nekaj; danes imamo Slovenci državo Slovenijo, o čemer so naši dedje lahko le sanjali. Ne ravnajmo z njo kot svinja z mehom.

    • Marko,

      Slikovito opisano, tvoj prispevek bi lahko bil samostojna objava.
      Glede hranilnice, ceneje bi bilo kupiti eno od obstoječih bank, ki so/bodo v krizi izrazito podcenjene. Preostanek (75%) NLB bi sedaj stal 500 mio, pol manj kot je njena knjigovodska vrednost.

  2. Preveč se koncentrirate na banke. Zaradi Basel3 so banke danes po večini samo še hranilnice. Kar se potrebuje je hiter razvoj shadow banking, ostalo je ob trenutni regulaciji manj relavantno kot je bilo pred 15 leti.

    Fokusirati se je potrebno na nebančne finančne institucije ki so danes precej bolj neregulirane in lahko ob manjših kapitalskih zahtevah izvedejo bolj leveraged operacije. Na tem je Slovenija zaspala v preteklem ciklu…

    https://www.reuters.com/article/italy-banks-savings-idUSL8N1FY3FV

    https://app.handelsblatt.com/today/finance/lending-battle-debt-funds-take-on-banks/23568124.html

    https://www.funds-europe.com/november-2019/sponsored-feature-private-debt-fund-growth-continues

  3. Mirko,

    hvala za tvoje prijazno mnenje o mojem pisanju. Do cilja vodi mnogo poti. Vsak od naju je predlagal eno.

    Zavzemam se za ustanovitev državne – Slovenske hranilnice in posojilnice, ki bi imela precej višji ustanovni kapital, kot je predpisan za banke. Delovala bi izključno na nacionalni in teritorialni (slovenski) osnovi in krila kreditne potrebe slovenskih firm -tudi velikih- s precej nižjimi stroški in garancijskimi zahtevami, kot so jih sposobne dajati tuje komercialne banke.

    Ideja ni ne vem kako izvirna. Združil sem zamisel in ravnanje naših dedov pred 150 leti, financiranje velikih multi-koncernov, ki imajo v svojem sklopu organizirane »financial pool-e« in razvojne cilje online bank tipa N26.

    Tak »finančni bazen » ima npr. v svoji diviziji svetovna multinacionalka La farge v Parizu. Ko davčno prevetrijo svoje dobičke preko rajskih oaz jih večina pristane v njihovem »finančnem bazenu« s sedežem v Parizu. Ko rabijo sredstva za nakup katere od velikih svetovnih cementnih verig npr. Orascoma, ne gredo na banko, ampak jim denar zagotovi njihov »financial pool«, ki predstavlja hranilnico in posojilnico koncerna La farge.

    Komercialne banke so narejene za to, da ustvarjajo čim več dobička za delničarje in enormne bonitete za direktorje bank. Večina bank v pehanju za dobičkom posluje nezakonito in kriminalno. Za komitente, male delničarje in obvezničarje bank jim je vseeno.

    Hranilnice in posojilnice zbirajo denar komitentov, vodijo depozite in kreditirajo, ne morejo pa izdajati izvedenih finančnih instrumentov, voditi hipotekarnih, leasing poslov, vzajemnih skladov in prodajati zavarovalne produkte ter factoring. Iste ali enake funkcije trenutno zmorejo upravljati online banke tipa N26. Pri posojilnici in hranilnici tako rekoč ne moreš izgubiti in bankrotirati. To je izjemno pomembno za krizne čase in državo, ki si zagotovi lastno denarnico oz »financial pool« v katerem hrani svoje depozite, del rezerv BS, ki jih zakonsko predpiše in kar zajeten kupček depozitov in hranilnih vlog prebivalstva. Trenutno je večina teh sredstev plasirana pri tujih bankah in koristijo tujcem.

    Delovanje hranilnice in posojilnice je fokusirano na komitente; varčevalce, deponente in posojilojemalce. Hranilnica in posojilnica ob spoštovanju zakonsko in statutarno predpisanih pravil ne more imeti izgube. Je varna – tudi v kriznih časih- in sorazmerno dobičkonosna.

    Pravite, da smo od osamosvojitve dalje imeli kar 15 zasebnih posojilnic in hranilnic, a so razen Lona in DH vse propadle. Ne pozabimo, da so bile to zasebne hranilnice z nizkim ustanovnim kapitalom, z ustanovitelji in lastniki, katerih skrb so bile v prvi vrsti osebne koristi in ne skrb za stranke. Zaradi goljufij in prevelikih apetitov jih je večina propadla. To se državni nacionalni vele-hranilnici in posojilnici, ob jasno zapisanih pravilih, ne bi zgodilo.

    Če bi se v državnem imenu ob ustanovitvi zbral sposoben tim strokovnjakov, bi se dalo še pred digitalnimi bankami tipa N26 v življenje obuditi hibrid med državno vele hranilnico in posojilnico ter online poceni banko z izredno odzivnostjo. Tako.

    Utopija? V naši državi morda.

    »A življenje je, kot vožnja s kolesom, če stojiš izgubiš ravnotežje.« kot pravi A. Einstein

    Se tudi vam zdi,- tako kot meni-, da se že dolgo niste peljali s kolesom?

%d bloggers like this: