• A Greater Depression? – Nouriel Roubin
• How to pay for the pandemic: this is no time to fret about government debt – The Economist
• Why the Fed should put the Treasuries market on a war footing – Financial Times
• Waging War on COVID-19 – Andrew Sheng , Xiao Geng
• The Race Between Economics and COVID-19 – Mohamed A. El-Erian
• This Time Truly Is Different – Carmen M. Reinhart
• The US is losing its world superpower status due to its failure to lead on the Covid-19 crisis – and this time, it might not recover – The Independent
• Coronavirus would be the perfect opportunity for an autocrat. Trump isn’t taking it – Politico
• Three countries have kept coronavirus in check; here’s how they did it – Vietnam, South Korea, Taiwan – Medical Express

Ta kriza utegne imeti podobne posledice kot svetovna vojna. Spremenil se bo način razmišljanja, spremenile se bodo prevladujoče paradigme in ustrezno se bo prilagodil družbeno-ekonomski red. Kar ni zmogla “velika finančna kriza” iz 2008, bo najbrž uspelo temu virusu.

Prva šokantna zadeva, ki se bo zgodila, je prevladujoče spoznanje, da država ni težava ali sovražnik, pač pa da je državna intervencija nujna, da se vzpostavi red in stabilizira gospodarstvo. In ker bo v tem procesu država morala kompenzirati izpad dohodkov zaposlenim in samo-zaposlenim ter rešiti pred stečajem ali sanirati velik del gospodarstva, bo postalo nenadoma povsem sprejemljivo, da se mora v ta namen država zadolžiti ter da je visok javni dolg pač normalna cena te intervencije.

Nadaljujte z branjem→

.

V času pretekle (finančne) krize je večina držav (tudi slovenska pod vodstvom sedanjega predsednika vlade) padla pod pritiskom, da je treba za omejtev krize nujno zmanjšati javne izdatke in se tako prek varčevanja izvleči iz krize. Pri tem se voditelji držav niso ozirali na osnove makroekonomije in enačbo BDP, ki pravijo ravno nasprotno (da mora država v času krize povečati javne izdatke, da se lahko poveča BDP). Jim je pa prav prišla študija dveh neoliberalnih “Bocconi fantov” iz Harvarda (Alesina & Ardagna, 2010), ki je kazala čudežne učinke – in sicer, da ima vladno varčevanje v času krize ekspanzivne učinke (spodbuja rast BDP). Seveda se je hitro pokazalo, da so ti čudežni učinki varčevanja zgolj artefakt napačne statistične metodologije. Vsi, ki so nato šli pregledat “čudežne primere rasti po varčevanju” od Alesine & Ardagne, so ugotovili prav nasprotno, da je varčevanje v času krize povsod ubilo gospodarsko rast.

Zgoraj lahko pogledate zgodovino te nevarne ideje, kot sta jo na podlagi 6. poglavja iz knjige Marka Blytha “Austerity: The History of a Dangerous Idea” povzeli dve moji študentki pri makroekonomiji. Videli boste lahko sistematično predstavitev vseh “čudežnih primerov rasti po varčevanju”, ki sta jih v članku omenjala Alesina & Ardagna in ki so se sesuli v prah, ko so jih različni raziskovalci pogledali od blizu.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Nadaljujte z branjem→

Še en ključen poudarek iz včerajšnjega komentarja Maria Draghija v Financial Timesu: Draghi pove (za mnoge) neprijetno resnico, da bo ves strošek te krize, to je vse izpadle dohodke in ves povečan zasebni dolg, prevzela v svoje bilance država. Tako kot v vsaki veliki vojni. Zasebni dolg bo izbrisan, navaditi se bomo morali na to, da bo visok javni dolg še dolgo stalnica v našem življenju. Tako kot po vsaki veliki vojni.

The challenge we face is how to act with sufficient strength and speed to prevent the recession from morphing into a prolonged depression, made deeper by a plethora of defaults leaving irreversible damage. It is already clear that the answer must involve a significant increase in public debt. The loss of income incurred by the private sector — and any debt raised to fill the gap — must eventually be absorbed, wholly or in part, on to government balance sheets. Much higher public debt levels will become a permanent feature of our economies and will be accompanied by private debt cancellation.

It is the proper role of the state to deploy its balance sheet to protect citizens and the economy against shocks that the private sector is not responsible for and cannot absorb. States have always done so in the face of national emergencies. Wars — the most relevant precedent — were financed by increases in public debt.

Vir: Mario Draghi, Financial Times

Nadaljujte z branjem→

Evo, še svež komentar in poziv Maria Draghija v Financial Timesu k takojšnji mobilizaciji vseh sredstev v vojni proti koronavirusu. Draghi pozdravlja takojšnje ukrepe držav, da prek subvencij podjetjem ohranijo delovna mesta in da prek odloga plačil davkov obdržijo pri življenju podjetja in samozaposlene. Nato pa dodaja še svoj specifičen nasvet: vlade morajo mobilizirati celoten finančni sistem, da takoj zagotovi neomejene količine likvidnosti podjetjem. In še naprej, banke morajo odobravati kredite podjetjem po ničelni obrestni meri in ne glede na boniteto podjetij, države pa garantirajo za obveznosti podjetij do bank, pri čemer morajo biti garancije zastonj. Draghi pravi, da regulatorne zahteve in zahteve glede zavarovanja kreditov tokrat ne smejo biti ovira pri oblikovanju potrebnega prostora v bilancah bank za ta namen.

Ta del ukrepov v Smernicah za pripravo ukrepov slovenske vlade zaenkrat manjka. Govora je le o tem, da se “vzpostavi garancijska shema (t.i. “finančni top”) in omogoči odkup terjatev do slovenskih podjetij. Država  zagotovi dovolj sredstev z dokapitalizacijo oziroma poroštvom za izvedbo.” Ni jasno, katera inštitucija bi odkupovala te terjatve. Smiseln bi bil dogovor vlade z največjimi ponudniki denimo vode, plina in električne energije, da država od njih odkupi terjatve iz tega naslova do podjetij, ki zaradi krize ne delujejo, za čas trajanja ukrepov. Hkrati pa je treba garancijsko shemo za podjetja uskladiti z bankami, da bo delovala v skladu z Draghijevimi priporočili.

The key question is not whether but how the state should put its balance sheet to good use. The priority must not only be providing basic income for those who lose their jobs. We must protect people from losing their jobs in the first place. If we do not, we will emerge from this crisis with permanently lower employment and capacity, as families and companies struggle to repair their balance sheets and rebuild net assets.

Nadaljujte z branjem→

Danes so voditelji devetih EU držav (med njimi tudi slovenski PV) pozvali k oblikovanju skupnega evropskega dolžniškega instrumenta, t.i. evro obveznice (euro bond), da bi se članice EU lažje spopadle s korona krizo. Spodaj objavljam tudi poziv dveh uglednih profesorjev (Adam Tooze & Moritz Schularick) k izdaji takšne skupne obveznice. Pravita, da če danes, v tej ekstremni situaciji, EU države ne bodo sposobne poenotenja in solidarnosti, je projekt evropske integracije ogrožen.

Tudi jaz sem bil od začetka evrske krize naprej zagovornik skupnih evropskih obveznic. To bi v tistih norih časih, ko so finančni trgi ponoreli in zahtevali nore stopnje donosa za obveznice nekaterih evrskih držav, pomagalo tem državam k hitrejšemu okrevanju in k bistveno zmanjšanemu trpljenju prebivalcev teh držav. Vendar so bile Nemčija in njeni ideološki sateliti proti vsaki “skupni delitvi tveganj” in so puščale posamične članice, da so se počasi dušile v lastnem soku, hkrati pa jim še nabile fiskalno pravilo. Da bi se sočlanice čim dlje cmarile v lastnem soku.

No, potem pa je na sceno stopil Mario Draghi in z dvema potezama drastično olajšal breme okrevanja trpečim državam. Prva (“whatever it takes” julija 2012) je umirila špekulativne napade finančnih trgov, druga (napoved programa odkupovanja obveznic APP, septembra 2014, ter uvedba programa v marcu 2015) pa je omogočila, da so nekatere članice (nasploh Italija) sploh lahko financirale svoje proračune. Stopnje zahtevane donosnosti za obveznice so padle na znosne nivoje, za številne države pa celo pod ničlo. Evro je bil rešen, okrevanje se je začelo, zahteva po evro obveznicah pa je šla v pozabo.

Nadaljujte z branjem→

Research published last week by Jeffrey Shaman of Columbia University in New York and his colleagues analysed the course of the epidemic in 375 Chinese cities between 10 January, when the epidemic took off, and 23 January, when containment measures such as travel restrictions were imposed.

The study concluded that 86 per cent of cases were “undocumented” – that is, asymptomatic or had only very mild symptoms (Science). The researchers also analysed case data from foreign nationals who were evacuated from the city of Wuhan, where the first cases were seen, and found a similar proportion of asymptomatic or very mild cases.

Such undocumented cases are still contagious and the study found them to be the source of most of the virus’s spread in China before the restrictions came in. Even though these people were only 55 per cent as contagious as people with symptoms, the study found that they were the source of 79 per cent of further infections, due to there being more of them, and the higher likelihood that they were out and about.

Nadaljujte z branjem→

V včerajšnjem večernem postu sem komentiral vladni ukrep glede nadomestila plač zaposlenih na čakanju (ko država pokrije vse prispevke ter 20% neto plače), iz česar sledi, da naj bi država dejansko sofinancirala le nekaj več kot 40% skupnega stroška dela zaposlenih, ki so na čakanju. Ta dikcija se je čez noč spremenila in zdaj predvideva, da vlada sofinancira ne več samo 20%, pač pa 80% neto plače. To včerajšnjo sliko spremeni v spodnjo, in sicer, da se delež državnega sofinanciranja bruto stroška dela za zaposlene na čakanju poveča na blizu 80% za najslabše plačane (in nekoliko manj za bolje plačane).

To je pa seveda bistveno bolj smiseln ukrep. Pohvala sestavljalcem, da so spremenili predlog ukrepa. Seveda bi bilo najbolj smiselno, da država pokrije 100% bruto stroškov dela vseh zaposlenih, ki so na čakanju ali ne morejo opravljati dela zaradi kriznih razmer in vladnih dekretov. Vendar, upajmo, da do tega do petka še pridemo.

Nadaljujte z branjem→