Zakaj v Sloveniji obnovljivi viri energije ne morejo nadomestiti fosilnih goriv in kakšna strategija je potrebna

Drago Babič in Jože Damijan

Zaradi segrevanja planeta, ki jih povzročajo emisije toplogrednih plinov (TP), bomo morali v Sloveniji pospešeno opuščati fosilna goriva in jih nadomeščati z brezogljičnimi viri energije. Posebno odmevna je zahteva, da moramo čim prej zaustaviti proizvodnjo elektrike iz premoga v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), ki je pri nas največji posamični proizvajalec TP. Poleg TEŠ imamo v Sloveniji še nekaj manjših termoelektrarn na fosilna goriva, ki so v letu 2017 skupaj s TEŠ predale v omrežje 4,5 TWh elektrike.

V tem prispevku najprej iščeva odgovore, kako nadomestiti teh 4,5 TWh elektrike letno iz premoga z obnovljivimi viri energije (OVE), to je s hidro, sončno in vetrno energijo. V nadaljevanju raziščeva, ali lahko podobno nadomestimo še ostala fosilna goriva, predvsem naftne derivate v prometu in kako zadovoljiti naraščajoče potrebe po električni energiji v naslednjih 30 letih. Nato podajava nekaj izračunov, koliko bi nas vse to stalo in kakšna bi bila naša elektroenergetska bilanca čez 30 let. Na koncu podajava nekaj razmislekov, kakšen širši pomen bi imel v Sloveniji tak zeleni prehod v energetiki.

Najprej poglejmo, kakšen potencial in omejitve imajo v Sloveniji obnovljivi viri energije:

  1. Hidroenergija (HE)

V Sloveniji so energetsko še delno neizkoriščene reke Sava, Mura in Soča.

Na Savi bi lahko zgradili še 11 hidro elektrarn (HE), eno pred mejo s Hrvaško, HE Mokrice, za katero je bilo gradbeno dovoljenje že izdano (vendar je zaradi pritožb okoljevarstvenikov še neveljavno), in 10 HE na srednji Savi, od Medvod do Zidanega mosta. Za tri elektrarne v soteski med Litijo in Zidanim mostom (Suhadol, Trbovlje in Renke) je v pripravi postopek umeščanja v prostor, za preostale se postopki še niso pričeli. Če bo zgrajenih vseh enajst, bodo proizvedle letno približno 1,2 TWh elektrike.

Za nove elektrarne na Soči in njenih pritokih ter na Muri zaenkrat ni soglasja javnosti, zato jih v preračunih ne bom upošteval. Bi pa HE na Muri lahko proizvedle letno 0,7 TWh elektrike, ki se jim tako odpovedujemo.

V zvezi z Muro je treba povedati, da je ta reka z okoljevarstvenega vidika že hudo okvarjena. Namreč, njen tok je v zgornjem delu, v Avstriji, prekinjen z vrsto elektrarn, ki preprečujejo naravno nasipavanje proda po dnu reke. Ker novega proda ni več, obstoječega pa hitro tekoča reka odnaša, se Mura pri nas poglablja. To bo na daljši rok povzročilo izsuševanje mokric, ki jih naravovarstveniki tako branijo, predvsem pa zniževanje nivoja podtalnice ob reki, kar bo imelo v kombinaciji z vedno bolj vročimi poletji zaradi suš katastrofalne posledice za kmetijstvo v Pomurju. Najmanj, kar bi morali storiti, je,  pripraviti strokovni posvet vodarjev, kmetijcev, energetikov in okoljevarstvenikov, ki naj s strokovnega vidika povedo, kaj je najprimerneje storiti z Muro.

V prihodnosti bodo zaradi povečevanja deleža spremenljivih obnovljivih virov – fotovoltaične elektrarne (FVE), vetrne elektrarne (VE) – vedno bolj pomembne črpalne hidroelektrarne (ČHE), ki shranjujejo začasne viške energije iz omrežja. Delujejo tako, da uporabijo viške elektrike za črpanje vode v višje ležeče jezero, ko pa elektriko rabimo, to vodo preko turbin in generatorjev spustijo v dolino in tako vrnejo v omrežje shranjeno energijo. Pri tem se okoli 30% energije izgubi. Nihanje količine energije v omrežju se bo pojavljalo vedno bolj pogosto pri večji uporabi energije vetra in sonca, pri katerih proizvodnja ni usklajena s porabo, kar je podrobneje pojasnjeno pri delovanju fotovoltaičnih elektrarn (FVE). Tako bi lahko ob Dravi (ČHE Kozjak) in ob Savi (ČHE Požarje) zgradili še dve črpalni elektrarni, ki bi skupaj že zgrajeno ČHE Avče ob Soči imele maksimalno moč 1.000 MW in skupaj z obstoječimi pretočnimi HE skladiščno kapaciteto 25 GWh. Letno bi lahko proizvedle vsaj 1,5 TWh elektrike. Seveda, ko bo viškov elektrike dovolj.

Torej lahko pričakujemo, da bomo iz vode lahko pridobili letno poleg obstoječih 4 TWh še dodatnih 2,7 TWh elektrike.

  1. Fotovoltaična energija (FVE)

V Sloveniji imamo trenutno kar nekaj FVE s skupno nazivno močjo 247 MW, ki so v letu 2017 proizvedle skupno 0,284 TWh elektrike, kar predstavlja le 2% v Sloveniji proizvedene elektrike.

Bistvena značilnost FVE je neugoden režim proizvodnje, ki ni usklajen s porabo. V dnevnem ciklusu je višek proizvodnje opoldne, zvečer, ko je poraba velika, pa proizvodnja usahne. Tudi čez vikend, ko industrijski obrati počivajo, je poraba manjša, proizvodnja pa ostaja ista. To neusklajenost lahko premoščamo s kratkotrajnim shranjevanjem elektrike v kemičnih hranilnikih (akumulatorjih), kar je relativno drago, ali v ČHE, kar smo opisali v predhodnem poglavju.

Še bolj neugoden je ciklus letnih časov – pri nas FVE proizvedejo jeseni in pozimi, ko je potrošnja elektrike največja, le dobro četrtino (27%) letne količine, veliko večino se proizvede spomladi in poleti (73%). Za dolgoročnejše (za pol leta) shranjevanje takih viškov zaenkrat ni na razpolago ekonomične tehnologije, akumulatorji in ČHE bi jih lahko shranili le manjši del. Obstaja sicer vabljiva tehnična možnost, da bi poleti FVE pretvarjale viške elektrike z elektrolizo vode  v vodik, ki bi ga  uporabljali za pogon cestnih vozil z gorivnimi celicami, ali bi pri proizvodnji toplote z njim nadomeščali zemeljski plin, ali pretvarjali nazaj v elektriko pozimi. Vendar bo za širšo uporabo vodika kot energenta potreben dodatni razvoj vodikovih tehnologij, ki zaenkrat niso ekonomične.

Nekaj zimskega primanjkljaja bi lahko nadomestile vetrne elektrarne (VE), saj je intenzivnost vetra pozimi večja kot poleti, vendar je kratkoročno nihanje jakosti vetra še bolj izrazito, kot to velja za sončno obsevanje. Ker bo pozimi elektrike iz domačih FVE premalo, jo bo treba takrat uvažati ali zagnati rezervne domače kapacitete v termoelektrarnah. Tako bi morali TEŠ6 in obstoječe plinske elektrarne uporabiti kot sistemsko rezervo in bi obratovale predvsem pozimi. V kolikor bi hoteli elektro energetiko v celoti razogljičiti, bi morali te termoelektrarne opremiti z napravami za zajem in skladiščenje CO2, za kar pa tehnologija zaenkrat še ni zadovoljivo rešena, ali pa uporabljati kot gorivo vodik, ki bi ga proizvedli iz poletnih viškov elektrike.

Še na eno lastnost FVE je treba opozoriti. Poleti obratujejo FVE opoldne z največjo močjo (okoli 75% nazivne moči na naših zemljepisnih širinah), torej bo maksimalna moč na pragu vseh FVE 3.750 MW, kar je toliko, kot znaša moč vseh obstoječih elektrarn v Sloveniji. Če bomo hoteli izkoristiti te viške, bo morala biti večina FVE priključena neposredno na visokonapetostno omrežje, ki take močnostne obremenitve zmore, in jih v obratih za elektrolizo pretvarjati v vodik ali izvažati. Na distribucijsko omrežje, ki ni predvideno za take moči (in kamor so sedaj priključene obstoječe FVE), pa bi priključili le petino vseh novih FVE, ki bi bile namenjene predvsem samooskrbi.

Navesti moramo še en argument, zakaj dajemo pri OVE prednost FVE. Ta tehnologija ima namreč še precej razvojnega potenciala. Obstoječa tehnologija izkoristi sončno sevanje okoli 20%, v laboratorijskih razmerah pa so znanstveniki že dosegli izkoristke do 46%. Torej lahko pričakujemo, da bodo kmalu na razpolago paneli z dvakrat boljšim izkoristkom. To bo pocenilo proizvodnjo elektrike iz FVE, predvsem pa zmanjšalo obremenjevanje okolja, saj bo za isto količino proizvedene elektrike potrebno pol manj panelov. Ali pa bo z zamenjevanjem starih panelov z novimi zagotovljeno ustrezno povečevanje proizvodnih kapacitet starejših FVE.

Tako bi FVE prispevale neposredno v omrežje 2,3 TWh elektrike, poleg tega pa zagotovile za kratkoročno skladiščenje elektrike v ČHE in drugih hranilnikih energije še 2,2 TWh, za dolgoročno skladiščenje poletnih viškov preko pretvorbe v vodik še 1 TWh. Za to bi morali zgraditi nove FVE s skupno nazivno močjo 5.000 MW.

  1. Vetrna energija (VE)

Ta oblika energije je v svetu že zelo razširjena, predvsem tam, kjer je vetra dovolj in je bolj enakomeren. Pri nas je na žalost vetra precej manj kot drugje po Evropi. V Sloveniji imamo trenutno le dve vetrni elektrarni s skupno močjo 3,3 MW, ki letno proizvedeta 6 GWh elektrike, kar je le polovica proizvodnje enako velikih vetrnih elektrarn ob Atlantiku in Baltiku. Poleg tega so v Sloveniji naletele vetrne elektrarne na veliko nasprotovanje okoljevarstvenikov in krajanov, tako da delijo usodo hidroelektrarn na Muri. Kljub temu v nadalnjih preračunih upoštevava, da bomo zgradili za 300 MW vetrnih elektrarn, ki bodo proizvedle letno 0,5 TWh električne energije.

  1. Drugi viri

V izračunih ne bova upoštevala drugih OVE – geotermalne, ker je zanjo malo virov, in biomase. Slednja je že sedaj dokaj dobro izkoriščena za ogrevanje, letno je porabimo 1 milijon m3. Poleg tega bomo morali zaradi potreb po povečanju biološke kapacitete gozdov, ki so glavni predelovalec CO2 in tako naravni branik pred povečevanjem CO2 v ozračju (in ker so zaradi žleda in lubadarja že tako prizadeti), njeno porabo za energetske namene omejiti. Načeloma naj bi za energetske namene uporabljali le odpadke pri predelavi lesa in drugo odpadno biomaso, prednostno za proizvodnjo toplote v individualnih kuriščih, za proizvodnjo elektrike pa le v kogeneraciji s proizvodnjo toplote.

Če skleneva  –  elektriko iz fosilnih termoelektrarn bi lahko nadomestili z izgradnjo 11 HE na Savi in dveh ČHE na Dravi in Savi, z izgradnjo FVE in VE nominalne moči 5.300 MW ter za 400 MW kapacitet za proizvodnjo vodika.

Da si bolje predstavljamo ta zalogaj – kapacitete FVE bi se podvajseterile in bi prekrivale površino 28 km2!

  1. Koliko bi nas to stalo?

Pri spodnji oceni vrednosti potrebnih investicij gre zgolj za okvirne številke oziroma za red velikosti potrebnih investicij. Dejanske vrednosti bodo seveda odvisne od številnih dejavnikov, kot so vrsta opreme, izbire ponudnikov in timinga naložb.

  • Nove HE na Savi bi stale 1,5 milijarde evrov, ČHE na Dravi in Savi še 0,7 milijarde evrov, skupaj HE 2,2 milijardi evrov.
  • Nove FVE po ceni 1 milijon/MW in VE po ceni 1,6 milijona/MW, bi skupaj stale 5,5 milijard evrov.
  • Drugi hranilniki energije, proizvodnja vodika in prilagoditve prenosnega omrežja bi stale 1 milijardo evrov.
  • Razvoj in raziskave OVE in novih oblik hranjenja energije (vodik) bi stale okrog 0,3 milijarde evrov.

Ob tem velja pripomniti, da so navedena vlaganja v prenosno omrežje le tista, ki so nujno potrebna za priključitev vseh novih obratov na prenosno omrežje. Ostaja tudi odprto vprašanje, kako pretvoriti obstoječe distribucijsko omrežje v dovolj pametno, da bo obenem napajalo obstoječe in nove porabnike, to je toplotne črpalke in predvsem električne avtomobile ter istočasno prevzemalo energijo iz novih razpršenih proizvodnih enot, ki bodo nanj priključene.

Skupno bi nas nadomeščanje obstoječih termoelektrarn z OVE stalo 9 milijard oziroma 450 milijonov letno v 20 letih.

Ob upoštevanju letne proizvodnje amortizacijske dobe vseh objektov v povprečju 30 let in 20 eur/MWh tekočih stroškov proizvodnje in vzdrževanja, bi – ob letni obrestni meri za dolgoročne kredite v višini 2% – znašala okvirna cena elektrike na pragu teh elektrarn 95 eur/MWh, ob obrestni meri 0% (kar je ob sedanjih razmerah na svetovnih finančnih trgih dosegljivo) pa 70 eur/MWh. V primeru, da zagotovimo vsaj 20% subvencij za investicije, bi se cena elektrike znižala za 10 do 15 eur/MWh.

Taka obsežna izgradnja elektrarn bi ob naši počasnosti pri pridobivanju dokumentacije, predvsem pri umeščanju v prostor, pa tudi pri sami izgradnji državnih kapitalskih projektov, trajala naslednjih 20 let. Ta čas bi lahko skrajšali, če bi razglasili podnebno krizo in tako najavili, da bodo investicije v brezogljične vire energije imele prednost pred drugimi javnimi interesi pri postopkih umeščanja v prostor.

Projekt nadomestitve termoelektrarn z OVE bi ob izdatni podpori EU podnebnim projektom v obliki subvencij in ugodnih kreditov, ki jih napoveduje nova predsednica Evropske komisije von der Leynova, nekako še zmogli.

  1. Kaj z obstoječim blokom NE Krško?

Vendar se bomo v tem času srečali s še večjimi problemi. V naslednjih 25 letih se bo iztekla življenjska doba NE Krško, ki sedaj preda v omrežje letno za 6 TWh elektrike. Od tega je sicer polovico izvozimo na Hrvaško, vendar obenem podobno količino za domače potrebe uvozimo. Upoštevaje stopnjo rasti porabe elektrike po 1 % letno (brez naraščanja porabe v prometu, kar obravnavamo posebej), ki vključuje željeno pospešeno rast BDP, s katero bi dosegli povprečno razvitost EU nekje do leta 2030, in večjo uporabo elektrike za ogrevanje, predvsem za toplotne črpalke, bo treba kljub varčevanju z energijo zagotoviti v 30 letih dodatnih 5 TWh elektrike letno.

V tem gradivu varčevanja z energijo (URE) in potrebnih vlaganj za ta namen nisva posebej obdelovala, predpostavljava pa, da se bodo vlaganja v varčevanje sama izplačala s prihranki pri porabi energije. Nadalje bo treba v prometu nadomestiti glavni izvor TP pri nas, to je naftne derivate, z elektriko in vodikom, za kar bomo potrebovali še 6 TWh elektrike letno. Torej bo treba v naslednjih 30 letih zagotoviti dodatnih 17 TWh letno iz novih proizvodnih kapacitet.

Take količine elektrike samo iz domačih OVE na osnovi sedaj znanih tehnologij ne bomo mogli zagotoviti. Najprej zato, ker bomo medtem izkoristili skoraj ves razpoložljivi hidroenergetski potencial (razen Mure in Soče), zaradi prostorskih in okoljskih omejitev ne bomo mogli pozidati s FVE in VE še 120 Km2 površin (taka je približno površina občine Koper), tudi neusklajenost proizvodnje in porabe elektrike pri tako velikem deležu OVE bo nemogoče premostiti.  Če se ne bo v kratkem zgodil tehnološki preboj na področju izkoristka OVE in dolgoročnega shranjevanja električne energije, s čimer bi se bistveno povečala njihova učinkovitost in ekonomičnost, bomo pri elektriki vedno bolj odvisni od uvoza, tako kot smo sedaj pri naftnih derivatih in zemeljskem plinu. Če bomo želeli  ohraniti energetsko neodvisnost, bomo morali najprej spremeniti odnos do izgradnje HE in VE na lokacijah, ki do sedaj niso bile sprejemljive. Vendar bi s temi spornimi OVE zagotovili največ 2 TWh elektrike letno, kar je le 8 % potrebnih količin čez 30 let.

  1. Brez novega bloka NE Krško realno ne bo šlo

Če bomo res želeli ostati energetsko neodvisni, bomo morali na mestu obstoječe NE Krško zgraditi novo nuklearno elektrarno z močjo 1.660 MW, ki bo letno proizvajala 15 TWh elektrike. Zaradi povečanih domačih potreb bo vsa proizvodnja namenjena Sloveniji, torej se bo gradila brez udeležbe Hrvaške. Taka elektrarna bi ob udeležbi lastnega znanja, akumuliranega v NEK in Inštitutu Jožef Stefan ter lastni proizvodnji dela opreme, okvirno stala okrog 8 milijard eur. Njena lastna cena elektrike bi ob obrestnih merah, kot so navedene zgoraj, pri izračunu cene elektrike iz OVE in tekočih stroških obratovanja v višini 25 eur/MWh, znašala okvirno od 43 do 52 eur/MWh. To je za skoraj polovico manj od cene elektrike iz OVE in bi bila primerljiva s trenutnimi veleprodajnimi cenami elektrike v Evropi.

Tako velika enota, kot bi bil NEK2, ki bi pokrivala 60% potrebne količine elektrike v Sloveniji, prinaša dodatna tveganja za delovanje celotnega elektroenergetskega sistema. V primeru zaustavitve (najmanj enkrat na 18 mesecev, ko se menja gorivo), je treba zagotoviti ustrezne rezervne kapacitete. Za obstoječi NEK je to TE Brestanica, ki pa deluje na fosilna goriva, nafto in zemeljski plin, in je že zaradi tega okoljsko vprašljiva. Namesto, da povečamo njene kapacitete (in emisije CO2) za trikrat, bi bilo primerneje najprej usposobiti za ta namen energetsko lokacijo v Šoštanju. Tam že obstaja elektroenergetski del TEŠ s parnimi turbinami in generatorji moči 1.000 MW in ustreznimi priključki na visokonapetostno omrežje, kar bo postalo po opustitvi uporabe premoga za proizvodnjo elektrike staro železo. Zato bi bilo primerno, da se te kapacitete izkoristi tako, da se v Šoštanju postavi velika elektroliza vode za proizvodnjo vodika, ki bi ga proizvajali poleti iz viškov elektrike iz FVE, vodik skladiščili, pozimi pa uporabljali za pogon turbin in generatorjev, ki tam že obstajajo.

Tako bi obenem zagotovili zadostne kapacitete za proizvodnjo elektrike v zimskem času, zagotovili rezervne kapacitete v primeru zaustavitve NEK2 in izkoristili obstoječo energetsko lokacijo in opremo. Najmanj, kar bi morali storiti, je pripraviti primerjalno študijo, kaj je primerneje – ali opremiti TEŠ z novim obratom za zajemanje CO2 iz dimnih plinov in zagotoviti njegovo skladiščenje (kje in kako ostaja odprto vprašanje), kar zagovarja NEPN, ali izgraditi obrat za proizvodnjo, skladiščenje in uporabo vodika za pogon obstoječih turbin in generatorjev v TEŠ. Nadomeščanje premoga z zemeljskim plinom (ZP) bi bila le začasna rešitev, ki bi sicer zmanjšala emisijo CO2 za polovico, v celoti odpravila pa ne. Zato bi tudi v tem primeru morali zgraditi obrat za zajemanje CO2 iz dimnih plinov. Podobno rešitev bi lahko izvedli v TE Brestanica. Tako bi na obeh lokacijah zagotovili skupno za 1.700 MW rezervnih brezogljičnih proizvodnih kapacitet elektrosistema, kar je zadostna rezerva za NEK2. 

Za premostitev podnebne krize na področju energetike, ki bi jo dosegli z ukinitvijo uporabe ogljičnih goriv, bi  morali v naslednjih 25 letih investirati v nove elektroenergetske objekte 17 milijard oziroma letno 680 milijonov.

Čez 30 let bi izgledala letna bilanca električne energije v Sloveniji takole:

Energetska bilanca

Viri podatkov: SURS, Portal Energetika pri MzI, lastni preračuni in ocene

Taka predvidevanja za 30 let naprej so sicer precej špekulativna, marsikaj se lahko zgodi v tem času. Upajmo, da kak preboj na področju tehnologij na področju OVE, zaradi katerih nam ne bo treba graditi NEK2. Lahko pa se zgodi kakšen slabši scenarij, tudi zaradi podnebnih sprememb, zaradi katerega v bodočnosti tako ali tako ne bomo potrebovali toliko energije in bodo take študije odveč. Potrebovali bomo drugačne, preživetvene strategije.

Vendar je celoten proces izgradnje velikih energetskih objektov, od umeščanja v prostor do zagona, dolgotrajen, zato ga je potrebno pravočasno začeti. Ker se sedanjemu obratu NEK izteče življenska doba leta 2043 in bomo za novo NEK2 rabili vsaj 15 let, bo potrebno s pripravljalnimi aktivnostmi začeti precej pred letom 2030, na kar morajo biti naši načrtovalci pozorni.

  1. Sklep

V zaključku še nekaj misli, kakšen širši pomen bi imela taka obsežna izgradnja energetskih objektov.

Najprej stroškovno finančni vidik. Ti objekti so kapitalsko intenzivni, vendar imajo nizke obratovalne stroške, 15 do 20 eur za OVE in 25 eur za NE na proizvedeno MWh. Največji strošek poleg amortizacije bi predstavljale obresti na kredite, zato je pomembno, kako bi izgradnjo financirali. Najprej bi morali pridobiti čim več subvencij in ugodnih kreditov iz virov, ki jih bo zagotovila EU (vsaj po zatrjevanju von der Leynove naj bi EU in ECB v njenem mandatu izdatno finančno spodbujala zeleni prehod), preostanek pa bi morala zagotoviti država, najprej z namensko uporabo okoljevarstvenih davščin (večina se jih sedaj uporablja za druge namene), preostanek pa z izdajanjem infrastrukturnih obveznic, ker bi se tako zadolževali po najnižji obrestni meri. Da bi tako zadolževanje omogočili, pa bi morala biti investicijska poraba države, vsaj za zeleni prehod, izzvzeta iz fiskalnih omejitev. Izogibati bi se morali bančnim in drugim komercialnim finančnim virom, ki so praviloma dražji.

Makroekonomski vidik

V izgradnji energetskih objektov bi lahko v veliki meri sodelovali domači dobavitelji, pri HE večinsko, pri FVE najmanj polovično, celo pri NE vsaj tretjinsko. Domača gradbena, kovinsko predelovalna, elektro in strojna industrija je dovolj kvalitetna, da bi izvedla vsa gradbena dela in izdelala velik delež  opreme, samo priložnost ji je treba ponuditi. Zato bi izgradnja novih energetskih objektov izdatno pospeševala domačo potrošnjo in posredno rast BDP.

Politični vidik

Tako obsežen energetski program zahteva dolgoročno načrtovanje, za kar v politiki in vladah ni pravega razumevanja. Zadnjih deset let ni niti ena vlada končala redno svojega mandata, vsako vlado je vodil drug mandatar iz druge stranke, tako da je to do neke mere razumljivo. Sedaj, ko se je gospodarska situacija normalizirala, BDP solidno raste že šesto leto zapored, tudi obeti vsaj za naslednji dve leti so še kar dobri, je napočil čas, da politiki nehajo razmišljali samo, kako bodo preživeli do naslednjih volitev, ampak bolj dolgoročno.

Prejšnja Cerarjeva vlada je sicer pripravila Vizijo 2050 in Strategijo razvoja Slovenije do leta 2030, vendar dlje od enostranske A4 vizije in nekaj ciljev ni uspela priti. Aktualna Šarčeva vlada ima priložnost in obvezo, da najmanj na področju podnebnih sprememb in energetike bolj konkretno zastavi dolgoročno politiko. Do konca leta mora pripraviti Nacionalni podnebni in energetski načrt (NEPN) in nato še Energetski koncept Slovenije, v katerih bo potrebno podrobno opredeliti in finančno kvantificirati, kaj bomo na tem področju naredili v naslednjih 25 do 30 letih.

Na srečo je danes zunanji pritisk – zaradi podnebnih sprememb in zaradi napovedane nove strategije s strani nove Evropske komisije – na slovensko vlado dovolj velik, da ne bo mogla spati na tem področju in bo morala postati bolj dejavna.

8 responses

  1. Na hitro prebral, vidim problem hrambe vodika. Zadeva je namreč zelo izmuzljiva in zna se zgoditi da poleti narejenega vodika do zime ne bo več.
    Glede nove jedrske… Kako je z opcijo malih modularnih (smr), saj se s tem izognemo potrebi po eni veliki rezervi?
    Pač 5x400MW. Ena je v remontu, ostale delajo. Pa tudi investicija bi znala biti manjša, saj bi bile narejene serijsko. Dobro bi bilo tudi porabiti izrabljeno gorivo obstoječe elektrarne, torej bi bilo dobro imeti elektrarne četrte generacije.

  2. Odgovor Nejcu: problem hrambe vodika je rešljiv; smr so zgolj ideje, niti prototipa še ni nikjer; četrta generacija in svetovni mir so samo lepe besede.

    Obljubljen komentar: Dokler ne bo urejeno stanje na področju jedrske varnosti, ne moremo govoriti o obratovanju nuklearke do leta 2023, o podaljšanju obratovanja NEK do leta 2043 ali o izgradnji JEK2. Prav tako ne smemo tega predvideti v NEPN niti v drugih dokumentih. Pripravljeni moramo biti, da po letu 2021 NEK ne bo več obratoval.
    Podrobno v https://zaensvet.si/obnovljivi-viri-energije-namesto-fosilne-in-jedrske/

    • “problem hrambe vodika je rešljiv”,

      samo za tiste, ki niso nikoli delali z njim.

      Vodikova infrastruktura je izjemno zahtevna in potencialno izjemno nevarna. Eksplozije vodikovih polnilnic v zadnjem času niso nobena slučajnost.

      Ni slučaj, da so Kitajci pred koncem lanskega leta ukinili vse subvencije za vodikove avtomobile in se odpovedali vodikovi tehnologiji. Pa so bili največji proizvajalec tehnologije obnovljivih virov na svetu. Že vedo zakaj.

    • Trololo, če 2021 ugasnemo NEK, ugasnemo celo slovensko gospodarstvo.

      ‘Problem’ jedrske varnosti je rešljiv bolj (oz. bolj realno, enostavno), kot problem hrambe vodika. Ravno taki komentarji pa so srž problema, zakaj SMR-jev še ni v prototipni obliki. Ampak glede na vse investicije v to smer kaže dobro, da bo do tega prišlo.

      NEK2 ne bo na osnovi SMR-jev, zamenjava za NEK1 (ker bo potrebno NEK2 zgraditi ZRAVEN NEK1, ne namesto NEK1, NEK1 pa bo treba nadomestiti) pa verjetno ja. Ali pa molten salt oz. kaj podobnega.

      Prej ko se svet sprijazni, da je trenutno edina možna strategija za rešitev okolja jedrska, prej bomo rešili svet. Kako dobro funkcionira ugašanje jedrskih elektrarn pa lahko pokaže Nemčija:
      https://oilprice.com/Alternative-Energy/Nuclear-Power/The-Unexpected-Consequences-Of-Germanys-Anti-Nuclear-Push.html

      • Trololo! Problem jedrske varnosti je do leta 2023 rešljiv zgolj teoretično.
        Skladiščenje radioaktivnih odpadkov ni rešeno, začasno skladišče pa je že skoraj polno.
        Dokler skladiščenje urejeno, ne smemo niti razmišljati o
        delovanju NEK do 2023 ali podaljšanju delovanja NEK na 2043.
        Nerešeno je skladiščenje NSRAO, financiranje skladiščenja IJG in VRAO in financiranje razgradnje NEK.
        Za skladišče NSRAO je določena sporna lokacija, sporna tehnologija, presoja vpliva na okolje še ni končana, spor na sodišču še traja…, po terminske planu pa bi gradnja trajala 3 leta. Ni šans, da bi začelo obratovati januarja 2023.
        Poglej NEPN 4.1: Ključni izzivi za Slovenijo na področju energetske in podnebne politike so naslednji :….. ohranjanje odličnosti in varnega obratovanja jedrskih objektov v Sloveniji …
        Če leta 2021 ugasnemo NEK, sicer ne ugasnemo celotnega slovenskega gospodarstva, energijsko intenzivne panoge pa bi bile v težavah! Zato je ignoranca jedrske stroke nerazumljiva. Saj ne mislijo skladiščiti jedrskih odpadkov pod šotorom?

    • In s tem še povečaš negativno bilanco vodiko in se odpoveš bistveni “prednosti”, tj pogon brez (direktne) emisije CO2. Metan (zemeljski plin že imamo), zakaj bi ga z dodatnimi stroški umetno proizvajal – kot je rekel moj Nono – da bi šel okoli rit v varžet.

  3. Marko,

    Amoniak je tako ali tako brez CO2.
    Sedaj se proizvaja iz dušika (zraka) in metana (iz katerega se pridobiva vodik), pri čemer gre v zrak 1% vsega antropogenega CO2. Amonijak je glavni vir dušika za proizvodnjo umetnih gnojil, lahko pa je tudi nosilec energije in se ga uporablja za določene energetske namene. Mimogrede, raketno gorivo za vesoljske polete je iz kisika in derivata amonijaka, hidrazina.

    Pri vodiku in metanu je več možnosti:
    -vodik lahko dodajamo v plinovodna omrežja za zemeljski plin/metan in tako zmanjšamo emisije CO2 pri gorenju mešanice
    -vodik lahko nadomešča fosilna goriva, predvsem metan, pri proizvodnji cementa in drugih gradbenih materialov, zaradi katerih gre v zrak okoli 10% antropogenega CO2
    -vodik se lahko skupaj s CO2 pretvori v sintetična goriva, na primer letalski kerozin, za katerega ni nekega pametnega nadomestka. To je smiselno, če se uporabi CO2, zajet pri kaki drugi uporabi fosilnih goriv, predvsem metana, ali ekstrahira iz ozračja, tako da se doseže kroženje CO2 brez dodatnih emisij.

    Če bi tako nadomeščali metan z vodikom, bi zmanjšali skupne antropogene emisije CO2 za vsaj 16%. To je že sedaj tehnično možno, ni pa še ekonomično:
    -ker še ni na razpolago dovolj poceni elektrike iz OVE, s katero bi proizvajali vodik
    -ker procesi še niso optimizirani
    -ker je cena emitiranega ogljika (davek na emisije CO2) še prenizka.

    Vse skupaj je seveda smiselno, če verjamemo mnenju 95% svetovnih znanstvenikov, da je antropogena proizvodnja toplogrednih plinov škodljiva. Preostalim 5% in njihovim vernikom, kot je kolega Golob, pa preostane le, da verujejo v “božje/sončno razodetje” in čakajo, kaj se bo zgodilo.

    Jaz ne bom, preveč pomembnih stvari je na kocki.

%d bloggers like this: