Znaki prihajajoče recesije se kopičijo, vlada mora pripraviti program ukrepov za stimuliranje gospodarstva

Nemška avtomobilska industrija se pospešeno ohlaja (vir). Letošnja proizvodnja je na isti ravni, kot leta 2009, kar je za dober milijon avtov oziroma skoraj 20% nižje od najvišje ravni. Samo izvoz nemških avtomobilov iz ZDA (kjer imajo nemška podjetja 4 proizvodne obrate) v Kitajsko je zaradi trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko v 2018 upadel za 37% (vir).

Image

Indeks nemške industrijske proizvodnje je v prostem padu (vir) od konca lanskega leta, junija letos je obseg nemške industrijske proizvodnje za 5.2% nižji kot junija lani. V drugem četrtletju letos je nemški BDP upadel za 0.1%. (vir)

Indeks nemške ind proizvodnje

Tudi Kitajska je močno prizadeta s trgovinsko vojno. Vsi njeni indeksi gospodarske aktivnosti sicer že desetletje trendno upadajo, vendar je očiten upad investicij, katere rast se je od 2016 prepolovila, rast industrijske proizvodnje pa je za petino nižja (vir).

Image

Glede na to, da je Nemčija močno odvisna od izvoza v ZDA in Kitajsko, oboje pa najeda eskalacija Trumpove trgovinske vojne, ki se je prelevila v valutno vojno, in glede na to, da slovensko gospodarstvo (z zamikom) diha v ritmu nemškega, je pričakovati upad gospodarske dinamike tudi pri nas. Povsem možno je, da se pripravlja leto 2008, ko so od začetka leta upadali indeksi gospodarske aktivnosti v naših ključnih trgovinskih partnerjih, nas pa sta upad in nato recesija zajeli šele v drugi polovici 2008. Leto 2009 pa je bila katastrofa (upad BDP za 7.8%).

Ključen problem Slovenije v recesiji 2009-2013 je bil, da (ob veliki prezadolženosti podjetij, kar sicer danes ni problem) vlada na recesijo ni bila pripravljena in ni imela pripravljenih ukrepov za spodbuditev agregatnega povpraševanja. Avtocestni program se je iztekel leta 2008, vlada pa izpada letnih javnih naložb med letoma 2009 in 2012 v višini skoraj 400 mio evrov ni bila sposobna nadomestiti s stabilnim virom financiranja, denimo z vlaganji železniško infrastrukturo in energetiko. Te investicije imajo največji multiplikativni učinek (tukaj morate seveda odmisliti naložbo v TEŠ 6, ki se je zaradi narave naložbe skorajda v celoti prelila v tujino tujim dobaviteljem opreme).

Danes te izkušnje s katastrofo iz obdobja 2009-2013 imamo. Vemo, kaj je vlada delala narobe, zato zdaj opravičil ne more biti. Prva naloga vlade po počitnicah je pripraviti nabor ukrepov za stimuliranje gospodarstva. Program mora temeljiti na vlaganjih v cestno in železniško infrastrukturo (novogradnje in obnova) ter energetiko. Hkrati je treba pri izvajanju programa biti pozoren na to, da bo maksimalni del stimulativnih učinkov ostal doma. Kar pomeni, da je treba biti pozoren na izbor ponudnikov opreme in izvajalcev. Kot sem že pisal pred mesecem dni, za domačo gospodarsko aktivnost, za zaposlene in proračun ni nepomembno, kdo – domači ali tuji – ponudnik dobi posel na razpisih.

Natančneje, če posel gradnje infrastrukture dobi domače podjetje:

od 100 mio evrov posla gre 27 mio za uvožene inpute, preostalih 73 mio pa se razdeli med domačimi subjekti, in sicer 27 mio za neto plače, 28 mio za poslovni presežek in 18 mio za davke.

Nasprotno pa, če posel dobi tuje podjetje, ki pripelje svojo mehanizacijo in zaposluje svoje delavce, pri nas pa plačuje zgolj neobhodne stroške storitev (elektrika in komunalne storitve) in gradbenega materiala, od posla v vrednosti 100 mio evrov ostane v Sloveniji v povprečju le okrog 20 mio, preostanek se prelije v tujino. Plače in poslovni presežek (amortizacija in dobiček), pa tudi vsi prispevki in davki (na plače in dobiček) gredo v tujino. Kratko rečeno, od tipičnega gradbenega projekta v enaki vrednosti v primeru izbire domačega izvajalca v Sloveniji ostane v povprečju 73% vrednosti posla, v primeru izbire tujega izvajalca pa le 20%.

Pri gradbenih poslih, ki se financirajo iz javnih sredstvih, moramo torej gledati celotne makroekonomske učinke in ne zgolj končne cene. Skozi javno financirane projekte vse razvite države spodbujajo domačo zaposlenost in domača podjetja in spodbujajo razvoj panog, ki proizvajajo inpute ter si povrnejo del investicije skozi plačane davke doma.

Prihajajoča kriza bo indikator, v kolikšni meri bo Šarčeva vlada bolj učinkovita pri blaženju krize in stimuliranju agregatnega povpraševanja od Pahorjeve. Seveda pa tukaj ne gre za igro za politični prestiž, pač pa za presneto resne zadeve, od katere so odvisna delovna mesta in usode ljudi. Jaz bi bil na Šarčevem mestu zaskrbljen in bi kot prvi popočitniški ukrep oblikoval vladni krizni štab, ki bo preučil situacijo in pripravil nabor ukrepov za stimuliranje gospodarstva (ki se aktivira po potrebi in v potrebnem obsegu glede na situacijo). Da vlade kriza (spet) ne bo ujela s spuščenimi hlačami.

2 responses

  1. Dober članek in koristna priporočila.

    Vendar žal Šarčeva vlada dela podobne napake kot Janševa. In sicer dviganje državnih izdatkov kot stimulacijo za naslednje volitve. Ob tem, se na nujnem prestrukturiranju in optimizaciji posameznih sektorjev ekonomije ne naredi ničesar (npr. zdravstvo,…). Vlada bi morale imeti pripravljene in potrjene investicijske projekte, ki bi jih lahko v zelo kratkem času aktivirala. Prav tako bi morala izkoristiti izjemno ugodne razmere na mednarodnih trgih kapitala in pripraviti strukturo dolgoročnega fianciranja države in investicij in odpraviti nesmiselne omejitve v zvezi z investiranjem investicij iz proračuna.

    Na žalost ne vidimo nikakršne politične iniciative v tej smeri.

  2. Ja, treba je narediti:
    1. Analiza ranljivosti slovenskega gospodarstva na krizo,
    2. Priprava investicijskih načrtov velikih infra projekotv, ki jih je mogoče po potrebi hitro aktivirati,
    3. Izdaja 30 ali 50 letnih obveznic po zdajšnji nizki obrestni meri za financiranje teh projektov,
    4. Program reform javnega sektorja in ključnih sistemov (zdravstvo, visoko šolstvo, tehnološki in demografski sklad,…)

%d bloggers like this: