Javni sektor: Gibanje plač v javnem sektorju (5)

Bine Kordež

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil, kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov, ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem nato v treh člankih predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. Dotaknil sem se tudi produktivnosti v javnem sektorju v povezavi z vplivom na višino plač. V tokratnem tekstu pa podrobneje obravnavam gibanje povprečne plače in mase plač v javnem sektorju.

In kakšno je bilo v tem obdobju gibanje plač? V naslednjih grafikonih so prikazani podatki za gibanje nominalnih bruto plač in sicer kot 12-mesečno povprečje z osnovo leta 2005. Na prvem spodnjem grafikonu je prikazana povprečna plača za celotni zasebni sektor (sicer samo za zaposlene v pravnih osebah)[1] ter javni sektor, na drugem pa še nekaj podrobneje, zaradi varljivosti povprečja. Poleg polnih črt, ki prikazujeta osnovna sektorja, je dodana tudi prekinjena črta za celotni javni sektor, ki zajema tudi družbe v javni lasti. Kot omenjeno, se v mesečnih statističnih podatkih prikazuje samo skupni podatek, kar lahko hitro zavede. Za realnejšo oceno gibanj je smiselno pogledati daljše obdobje, posebno ker je prišlo do močnih razhajanj v času krize.

Kot vidimo, je bila rast obeh sektorjev (javnega – samo država, brez državnih podjetij ter zasebnega skupaj s podjetji v državni lasti) do nastopa krize dokaj usklajena. Posebno če bi gledali celotni javni sektor skupaj s državnimi podjetji, je bila rast praktično enaka. Z nastopom krize pa je prišlo do močnih razlik. Zasebni sektor kot celota je ob precejšnjem zmanjšanju števila zaposlenih v prvem letu krize (2009) tudi zaustavil rast plač. Podatki sicer kažejo manjši porast, a ta je verjetno bolj posledica spremenjene strukture oz. zmanjšanja števila slabše plačanih delovnih mest. Že leto zatem se je rast v zasebnem sektorju nadaljevala z manjšim zastojem v drugem valu krize 2011 – 2012. Nekaj hitrejša pa je rast od lanskega leta naprej (okoli 4 % nominalno na letni ravni). 

Place_JS1.png

V javnem sektorju pa je prišlo ravno v letu 2009, torej v času najbolj kriznih razmer do precejšnjega porasta zaradi tako imenovane “Virantove” plačne reforme. V letih 2008 in 2009 je povprečna plača v javnem sektorju porasla za preko 15 %, zatem pa je prišlo do stagnacije in celo 5-odstotnega padca v obdobju 2011-2013. Zadnja tri leta beležimo ponovno rast, malenkost višjo kot v povprečju zasebnega sektorja. Če spremljamo gibanje plač širšega javnega sektorja skupaj s plačami v javnih družbah (prekinjena črta), je odstopanje do zasebnega sektorja precej manjše. Vendar ti podatki za ocenjevanje plač javnega sektorja, kot ga večina razume, niso relevantni, saj zajema tudi rast plač v državnih podjetjih kot so DARS, elektrogospodarstvo, železnice… Glede na izhodiščno leto 2005 izkazuje torej povprečna plača v ožjem javnem sektorju dobrih deset odstotnih točk manjše povečanje kot je bilo v zasebnem sektorju.

A kot povedano, gre za povprečja vseh dejavnosti, ki so lahko zavajajoča. Zato na naslednjem grafikonu prikazujem ta dva sektorja podrobneje in sicer za ključne tri dejavnosti v javnem sektorju (javno upravo, zdravstvo in šolstvo), v zasebnem sektorju pa je ločeno prikazana predelovalna dejavnost (industrija) ter ostale, pretežno storitvene dejavnosti. Sicer so tudi med storitvenimi dejavnostmi razlike v stopnjah rasti, a ne tako pomembne.

Odstopa torej predelovalna dejavnost, kjer se povprečna plača vse od leta 2010 povečuje za povprečno 3 % na leto. Podrobnejši vpogled po posameznih dejavnostih industrije sicer kaže tudi spremembo v strukturi zaposlenih in panog (na primer precej več v farmaciji in manj v tekstilni panogi), vsekakor pa je na višjo rast vplivala tudi rast produktivnosti. V ostalih, storitvenih dejavnostih je bila rast precej nižja. V obdobju 2011 – 2015 so plače v povprečju v teh dejavnostih praktično stale, od leta 2005 pa so se večini panog povečale med 30 in 45 odstotki (v industriji za omenjenih 65 %). Seveda tudi tam prihaja do spremembe struktur, a ne bistveno drugače kot to velja za javni sektor, zaradi česar so dolgoročna gibanja vseeno kar primerljiva.

Place_JS2.png

V javnem sektorju pa lahko opazimo precejšnjo razliko med rastjo povprečnih plač v javni upravi in zdravstvu glede na šolstvo. Tako v javni upravi kot zdravstvu in sociali, so plače močno skočile leta 2008 in 2009, a so potem stagnirale in na daljši rok približno sledijo gibanju povprečnih plač v storitvenih dejavnostih. Izstopa pa dejavnost izobraževanja, kjer je bil porast povprečne plače od leta 2005 le dobrih 20 % (vse seveda nominalno). Do zaostanka za ostalim javnim sektorjem je prišlo predvsem v letu 2009, ker ni bilo takšnega skoka, kasnejša gibanja pa so bila podobna, le da je tudi zadnji dve leti rast za kako odstotno točko ali dve nižja. Pogledal sem v strukturo teh plač, če bi bil razlog lahko v tem, a približno enake indekse beležimo na vseh stopnjah izobraževanja, od vrtcev, osnovnega in srednjega šolstva do univerze. Verjetno obstajajo kakšni razlogi za takšna gibanja, a odstopanje je vseeno kar neobičajno veliko glede na ostali dve dejavnosti.

Kot povedano imajo povprečja plač seveda precej omejitev, vseeno pa predstavljeni podatki in trendi kažejo, da se plače v javnem sektorju v zadnjih letih gibljejo približno podobno kot velja za storitveni zasebni sektor. Da torej ni nekih bistvenih odstopanj, ki bi zahtevale neke močnejše popravke in uskladitve, ne navzgor, ne navzdol. Lahko so pri konkretnih plačah, po posameznih delovnih mestih, ne pa generalno za celotni javni sektor. Nekoliko večje odstopanje je edino v dejavnosti izobraževanja, kjer bi bile zaradi usklajenosti verjetno potrebne določene korekcije nekaj odstotkov. V zasebnem sicer izstopa gibanje v industriji, a verjetno v večji meri kot posledica spremenjene strukture slovenske industrije ter industrijske proizvodnje nasploh, pri primerljivih delovnih mestih pa so odstopanja nižja (sicer bi prišlo do usklajevanja tudi znotraj zasebnega sektorja med industrijo in storitvenimi dejavnostmi).

Gibanje mase plač v javnem sektorju

Tako število zaposlenih kot višina plač pa seveda definirata končni rezultat – maso plač oz. stroškov dela zaposlenih v javnem sektorju kot enem ključnih podatkov upravljanja javnih financ države. Vzdržnost javnih financ (fiskalno pravilo) so najbolj pogost argument, s katerim vladna stran zavira pretirane zahteve po zviševanju plač javnih uslužbencev. Le-te se morajo gibati približno z rastjo plač v zasebnem sektorju, okvire pa določa tudi obseg razpoložljivih sredstev v blagajnah javnega financiranja.

Seveda imamo tudi tukaj na voljo različne vire o obsegu izplačanih plač javnega sektorja, ki bremeni javne finance. Število javnih uslužbencev ter povprečne plače lahko spremljamo preko podatkov, ki jih zbira SURS, posebno podatkovno bazo zanje pa vodijo tudi vladne službe preko Portala javnega sektorja. Ta dva vira naj bi zajemala vse zaposlene v javnem sektorju. Potem pa imamo še podatek iz bilanc javnega financiranja, ki jih sestavljajo na finančnem ministrstvu. Te znesek je nekaj nižji, saj zajema obseg izplačanih plač samo iz vseh štirih javnih blagajn (proračun, občine, ZSSS in ZPIZ), torej za zaposlene, ki so plačani iz omenjenih proračunskih virov. Ker se ta znesek pojavlja kot eden izmed odlivov (odhodkov) javnih financ, je pravzaprav najpomembnejši. Zakaj je bil ta znesek pred leti celo višji, kot bi izhajalo iz števila vseh zaposlenih v javnem sektorju in njihovih plač, nisem raziskoval ker za trenutne razmere niti ni pomembno (verjetno je prišlo do sprememb v metodologiji zajemanja podatkov).

Iz vseh štirih blagajn javnega financiranja smo torej lani za bruto plače zaposlenih v javnem sektorju namenili 3,4 milijarde evrov[2] oz. 3,94 milijarde skupaj z vsemi ostalimi prejemki zaposlenih. Ta skupni znesek izdatkov za plače je tudi ključni predmet pogajanj med vladno in sindikalno stranjo. Za javne finance je namreč pomemben predvsem skupni znesek, kako pa se potem to razporeja med dejavnostmi, med posameznimi plačilnimi razredi, med osnovno plačo in nagrajevanjem, pa naj bi bilo v večji meri prepuščeno sindikatom in tega v tem tekstu ne obravnavam.

Place_JS3

Po zadnjih informacijah s pogajanj, naj bi se vladni okviri in zahteve sindikatov gibale kar med 250 milijoni in eno milijardo evrov. Menim, da gre za dve neprimerljivi številki, brez pojasnila, kaj zajemata in s katerima se ustvarja bolj vtis ter poskušajo krepiti pogajalske pozicije. Poglejmo najprej, kaj pravzaprav predstavlja teh 3,94 milijarde evrov izdatkov za plače javnih uslužbencev v celotnih prihodkih in odhodkih javnega financiranja.

V spodnji tabeli je konsolidiran seštevek prihodkov in odhodkov vseh 4 blagajn javnega financiranja[3]. V letu 2017 je država tako zbrala 16,8 milijarde evrov, predvsem z različnimi davščinami, potrošila pa 17,1 milijarde evrov po strukturi, navedeni v tabeli. Vse javne blagajne so tako izkazale 300 milijonov evrov primanjkljaja, čeprav pa je imela država v končnih izračunih Statističnega urada lani prvič v zgodovini celo 29 milijonov evrov presežka. To je uradni podatek o presežku javnih financ države Slovenije (tudi za potrebe mednarodnih primerjave) in zajema še nekatere ostale postavke, ki niso vključeni v omenjene 4 blagajne.

Place_JS4

Od skupnih 17,1 milijarde evrov je torej država lani namenila slabo četrtino (23 %) oz. 3,94 milijarde za plače javnih uslužbencev, kaj pa to pomeni v celotnih javnih financah in kolikšen je prostor za dogovor o zviševanju plač javnih uslužbencev v bodoče, pa več v zadnjem tekstu.

________________

[1] Za spremljanje plač ter izračun povprečja se uporabljajo samo podatki o plačah zaposlenih v pravnih osebah (okoli 700 tisoč zaposlenih). Poleg njih imamo še približno 150 tisoč zaposlenih pri fizičnih osebah in samostojno zaposlenih, katerih plače so v povprečji okoli 40 % nižje, vendar se te plače ne upoštevajo pri izračunu povprečne slovenske plače.

[2] Razlika do 3,7 milijard na sliki so zaposleni v javnem sektorju, ki niso financirani iz javnih blagajn.

[3] Proračun Republike Slovenije, proračuni občin, ZZZS (Zavod za zdravstveno zavarovanje RS), ZPIZ (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS).

2 responses

  1. Zanimivo bi bilo videti primerjavo z ostalimi državami znotraj EU glede deleža izdatkov za plače, glede na vse prihodke državnih blagajn.

    • In tudi njihove rasti v zadnjih letih, da bomo lahko naredili relevantno primerjavo.
      Bomo prosili Bineta, da to naredi za nas, ki smo bolj leni. 🙂
      LP
      Matjaž

%d bloggers like this: