Čemu omejitev možnosti izdajanja receptov za osebno uporabo?

Stanko Štrajn

V Uradnem listu RS je v 64. številki z dne 28. 9. 2018 Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije  (ZZZS) objavil novo spremembo Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki so po odločbah Ustavnega sodišča znana po tem, da v nasprotju z določbami 51. čl. Ustave Republike Slovenije urejajo pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ki bi sicer morale po Ustavi biti urejene z zakonom. Kaj in koliko bodo nova pravila, ki so stopila v veljavo s soglasjem novega ministra za zdravje, prispevala k napovedanim izboljšavam zdravstvenega varstva državljanov bo pokazal čas, a glede na določbe 108 čl. spremembe pravil državljani ne moremo ravno optimistično pričakovati izboljšanja, pač pa lahko s precejšnjo mero gotovosti pričakujemo poslabšanje.

Sprememba pravil v 108. čl. spreminja 210. čl. pravil ZZZS. Do sedaj so vsi zdravniki, ki imajo pridobljeno licenco za izvajanje zdravstvene dejavnosti, ne glede na to, kje so zaposleni ali v kakšni statusni obliki izvajajo zdravljenje, imeli na leto možnost izdati do 30 receptov za osebno rabo. To pomeni, da so lahko sebi ali svojim družinskim članom predpisali potrebno zdravilo, tako da je zavarovanec ZZZS prišel do potrebnega zdravila, ne da bi moral čakati v čakalnih vrstah na pregled, ZZZS pa ni trpel stroška pregleda, ker so zdravniki recepte za osebno rabo izdajali  brezplačno in svojega pregleda samih sebe ali svojih družinskih članov ZZZS-ju niso zaračunali.

Spremenjen 210. čl. pravil sedaj omejuje možnost izdajanja receptov za osebno uporabo, ki jih bodo po novem lahko izdajali le zdravniki zaposleni v javnem zdravstvu, zdravniki koncesionarji in zdravniki, ki so upokojeni delavci iz javnih zdravstvenih zavodov ter izrecno našteti zdravniki, ki so zaposleni na Ministrstvu za zdravje, v ZZZS, Zavodu za varovanje zdravja, Medicinski fakulteti, v Nacionalnem inštitutu za javno zdravje ali Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano. Recepte za osebno rabo bodo torej lahko pisali le zdravniki, ki jim ZZZS podeljuje privilegij, ki ga jemlje vsem ostalim zdravnikom, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v zasebnih zdravstvenih zavodih, kot zasebniki, ki niso birokrati v državnih organih in ki niso bili upokojeni kot zdravniki iz javnega zdravstva.

Seveda je prav, da smejo recepte predpisovati samo strokovno usposobljeni zdravniki, ki imajo  preverjeno znanje in ki s predpisovanjem zdravil ne škodijo zdravju pacienta, temveč mu predpišejo zdravila, ki jih pacient res potrebuje in ki jih ima pravico na osnovi plačanih prispevkov zdravstvenega zavarovanja dobiti na strošek ZZZS brezplačno. Omejitev izdaje receptov  za osebno rabo ne bo pomenila nikakršnega prihranka, ker se število potrebnih receptov ne bo zmanjšalo, saj ni mogoče misliti, da bi zdravniki pisali recepte za osebno uporabo s škodljivim namenom. Po podatkih ZZZS bo  možnost izdajanja receptov izgubilo približno 3,100 zdravnikov. To pomeni, da 3,100 zdravnikov ne bo moglo več pisati receptov za osebno uporabo, zaradi česar, lahko pričakujemo, da se bo v ambulantah javnih zdravstvenih zavodov ali v ambulantah zdravnikov koncesionarjev na letnem nivoju opravilo skoraj 100.000 pregledov (to je 3,100 x 30 ) več kot do sedaj.

Koliko bo to dodatno obremenilo ZZZS, ne vem, a kolikor bo, je  preveč, ker je to povsem nepotreben strošek. Na primer nek zdravnik specialist dermatologije, ki opravlja zdravstveno dejavnost kot zasebnik ne bo mogel več sam sebi predpisati antibiotika, ker  je zbolel za angino, pač pa bo moral k svojemu osebnemu zdravniku na pregled, da mu bo le ta predpisal na primer Ospen. Koliko bo potencialno 100,000 pregledov več kot doslej prispevalo k skrajševanju čakalnih vrst, prav tako ne vem, a po logiki zdrave pameti bomo vsi pacienti čakali v čakalnicah kakšno minuto več. To je sicer malo, a je preveč, ker je vsaka minuta čakanja v čakalnici za pacienta stresna, povzroča nejevoljo in jezo do države, ki kljub pobranim prispevkom za zdravstveno zavarovanje ne zna ali noče organizirati zdravstvenega varstva tako, da bi to bilo prijazno do pacientov.

Ni mogoče dojeti, po kakšnem kriteriju ZZZS, kljub ustavnemu načelu enakosti pred zakonom, zdravnikom, ki imajo pridobljene licence Zdravniške zbornice po 67. čl. Zakona o zdravstveni dejavnosti, a nimajo koncesije, ali niso zaposleni v javnem zdravstvu, odreka pravico do receptov za osebno uporabo, saj so ti zdravniki vsaj toliko strokovno usposobljeni pisati recepte kot zdravniki birokrati v ZZZS ali na  Ministrstvu za zdravje. Še manj je mogoče razumeti, zakaj upokojen zdravnik, ki je delal v javnem zavodu sme pisati recepte za osebno uporabo, upokojen zdravnik, ki je delal v zasebnem zavodu, pa receptov za osebno uporabo ne sme pisati.

Zakaj ZZZS  omejuje dostop do receptov za osebno uporabo zdravnikom v škodo javnega denarja, ki  bi zdravstveno storitev izdaje recepta in pregleda opravili brezplačno, ni težko uganiti. ZZZS s spremembo  pravil  povečuje stroške obveznega zavarovanja in podaljšuje čakanje pacientov, ker hoče doseči še večjo zmedo, kot jo že imamo, da bomo pacienti pripravljeni plačati še več, kot že plačujemo in da bodo v sistemu zdravstvene dejavnosti priviligirani zdravniki lahko še več iztržili za svoje delo. Kar je na eni strani manj, je na drugi strani več. Manj kot je možnosti dobiti z zakonom priznano pravico do najboljšega zdravja, več je možnosti izsiljevanja večjih stroškov za zdravljenje, več je denarja za priviligirane zdravnike. Tega dejstva se očitno zavedajo birokrati, ki so spremembo pravil spisali, sicer ne bi izrecno določili, da imajo pravico izdajati recepte za osebno rabo zdravniki birokrati na Ministrstvu za zdravje, v ZZZS, v SPIZ, NIJZ in NLZOH. Vrhunskim zdravnikom znanstvenikom na Medicinski fakulteti si tega privilegija pisci zakona niso upali odvzeti. Zopet sicer majhen, a zato nazoren primer, kako se v Sloveniji javni interes in javno dobro podrejata osebnim interesom in dobičkom partikularnega interesa. Zopet primer, kako so javni uslužbenci, ki so pisali spremembe pravil, prezrli javni interes in se udinjali interesom nekih lobijev, ki zasledujejo cilj oškodovati javni denar.

Če smo v preteklem mandatu ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc, ki se je nedvomno trudila, čeprav neuspešno, lahko oprostili mnoge neumnosti, ker kot ekonomistka ni poznala pretkanosti zdravstvenih lobijev, pa takšnega spregleda odgovornosti ne moremo priznati novemu ministru za zdravje Samu Fakinu, dr. medicine, ki je kot dolgoletni prvi mož ZZZS gotovo seznanjen z vsemi malimi skrivnostmi zdravstvene politike, ki za nenehno več denarja nudi vedno manj zdravja za davkoplačevalce. Nova vlada in nov minister sta na začetku mandata kot enega  najpomembnejših ciljev nove vlade napovedala izboljšanje zdravstvenega varstva državljanov, kar so mnogi naivni volivci razumeli kot napoved skrajšanja čakalnih vrst, lažjo dostopnost do zdravil, širši krog pravic, vse za razumno ceno ob hkratni racionalizaciji zdravstvenega sistema in priznanju dostojnih plač za zdravnike in druge izvajalce zdravstvene dejavnosti.

Drobna sprememba pravil ZZZS pa nam narekuje sum, da sta nova vlada in nov minister z izboljšanjem zdravstvenega varstva imela v mislih nekaj povsem drugega.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: