Je Trump res tak bedak in njegova eratična politika obsojena na neuspeh?

S komerkoli od kolegov, evropskih in ameriških, se pogovarjam, vsi zvedejo Trumpovo eratično ekonomsko in zunanjo politiko na to, da je bedak. Da pač uporablja povsem zmedene politike napadanja in umikanja, ki na koncu škodujejo tako njemu kot Američanom. In da bo na koncu pogorel. Vendar pa jaz v to nisem tako prepričan. Trump sicer res uporablja na videz zmešano taktiko brez strategije, toda – če pustimo ob strani davčno reformo, s katero si je kupil in pokoril republikansko stranko in mir na domači fronti – enostranske grožnje s carinami mu dajejo rezultate. Trump je – za multilateralni svet – uporabil nezaslišan manever z enostranskim uvajanjem carin, da bi tako znižal ameriški trgovinski deficit. S tem je povzročil vihar, toda Kitajska, Nemčija in druge države z največjim trgovinskim presežkom z ZDA so že ponudile kompromisne rešitve, v katerih obljubljajo povečanje nakupov (uvoza) iz ZDA ali povečanje naložb v ZDA, kar bi zmanjšalo njihov izvoz v ZDA.

Druge države se pač prilagajajo lomastenju tega slona, ki grozi, da bo razbil vse v trgovini s porcelanom, in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Vsaka zase. Trump načrtno razbija dosedanji konsenz in enotnost, s čimer pa v igri ena na ena uveljavlja ameriško ekonomsko premoč. Zadeva po svoje nekoliko spominja na Hitlerjevo taktiko v 1930. letih, ko je s taktiko presenečenja z nezaslišanimi zahtevami in ukrepi korak za korakom pridobival mednarodni politični prostor in nato še ozemlja.

In vesel sem, da v tem videnju nisem edini. Yanis Varoufakis je v The Guardianu podobno opazil, da se je po krizi iz 2008 vmes svet nekoliko spremenil. ZDA si več ne morejo privoščiti, da z absorbiranjem tujih trgovinskih presežkov uvažajo tudi tujo presežno likvidnost. Hkrati pa so EU države iz krize izšle šibkejše, politično razrvane in neenotne. Postale so lahek plen Trumpa, katerega optimalna taktika za uresničitev njegovih obljub je, da razbije ta post-WW2 svet multilateralnih konvencij in sožitja in namesto tega postavi ZDA v center, ki potem samostojno določa bilateralne odnose z vsako posamezno partnerico.

In ključno vprašanje danes je, tako kot v 1930. letih glede Hitlerja, ali je Trumpa (še) mogoče zaustaviti. Bojim se, da ne. Ker se agresivneža ne da zaustaviti tako, da mu po kristusovsko ponudiš še drugo lice, pač pa zgolj s še večjo oziroma bolje ciljano dozo nasprotne  agresije, bi Trumpa lahko zaustavila samo enotna fronta proti njemu z uporabo podobno nezaslišanih ukrepov, ciljanih na ključne ameriške ekonomske interese. Denimo z uvedbo visoke obdavčitve uvoza ameriških tehnoloških izdelkov in uvoza ameriških storitev z visoko stopnjo intelektualne lastnine (od programja do filmov in glasbe). Glede na to, da se večina tehnoloških izdelkov ameriških korporacij sestavlja izven ZDA (na Kitajskem itd.), večina programja, glasbe in filmov pa se distribuira iz evropskih podružnic ameriških korporacij, bi bilo dovolj enostransko visoko obdavčiti prodajo ameriških podružnic v Evropi (od Googla, Amazona in Microsofta doAppla). 3-odstotni davek na prodajo ameriških družb, ki skrivajo dobičke v evropskih davčnih oazah, ki ga je pred časom predlagala Evropska komisija, je dober nastavek za to politiko – le da je stopnjo treba dvigniti na 15% ali več (ob siceršnjem DDV). In potem so še tukaj aktivnosti ameriških finančih korporacij v EU, ki jih je mogoče dobro obdavčiti.

Problem tega predloga pa je v tem, da EU države glede njega ne morejo biti enotne, saj posamezne članice s posebnimi aranžmaji vsaka zase dobro služijo kot skrivališča za dobičke ameriških korporacij. Irska, Nizozemska, Belgija in Luksemburg bodo naredile vse, da ohranijo svoj status davčne oaze za ameriške korporacije. Hkrati pa bi se odprla še fronta s Kitajsko, od koder prihajajo tam sestavljeni ameriški tehnološki izdelki široke porabe. Zato pravim, da je najbrž prepozno za zaustavitev Trumpa, saj bo vsaka država poskušala sama bilateralno zaščititi svoje vitalne ekonomske interese. In Nemčija bo prva, ki bo predlagala bilateralni aranžma za izvoz svojih avtomobilov, seveda pod krinko predloga EU. Kitajska je to že naredila. In to seveda pomeni, da je Trump zmagal.

Vendar pa to samo po sebi ni nič slabega. Če je globalizacija, kot pravi Dani Rodrik, res šla predaleč in postala nevzdržna za socialno tkivo posameznih držav, jo bo Trump z zajezitvijo njene intenzivnosti pač pomagal narediti bolj vzdržno. Na grd način.

2 responses

  1. Pričakovanje, da bo Trump s svojo slonovsko politiko protekcionizma nekako ublažil negativne posledice globalizacije, je nekoliko naivno. Nasprotno, pospešil bo negativna gibanja v svetovnem gospodarstvu do te mere, da lahko pričakujemo še večje konflikte. Namreč, v ozadju njegovih izsiljevanj so isti mehanizmi, ki so pripeljali globalizacijo do nevdržnih stanj. Te pa poganja interes finančnega in korporativnega kapitala, ki na domačih trgih, tudi zaradi nadzora demokratično izvoljenih vlad, ne more dosegati željenenih dobičkov, ki jih mora dodatno preko davčnih sistemov deliti z drugimi, zato se srdito spopada za prevlado na mednarodnih trgih, kjer je nadzor demokratičnih institucij bistveno slabši in zato dobički bistveno višji. Vse skupaj spominja na obdobje pred prvo svetovno vojno, v kateri so se takratne imperialne sile spopadle za prevlado v kolonijah.
    Učinkovito ameriško orodje v tej bitki je dolar s svojo vlogo glavne svetovne valute, kar deluje kot ogromen sesalec svetovne akumulacije, s katero lahko ZDA financirajo svoj blagovni in proračunski primanjkljaj. Poleg tega tako tujci plačujejo največjo vojsko na svetu, ki predstavlja glavno orožje ustrahovanja neposlušnežev. Dominanten položaj dolarja lahko ogrozi kaka druga močna svetovna valuta, kot je na primer euro, zato so razumljivi razni pritiski nanj. In ker je Nemčija glavni motor evra, so razumljivi ameriški pritiski na Nemčijo.
    Evropa je tako pred razpotjem – ali se bo uklonila diktatu ZDA in zdrsnila v položaj ameriškega dominiona, kot je že sedaj Južna Amerika, ali pa bo strnila svoje vrste, tudi okoli evra, oblikovala svoj NATO in se tako osamosvojila od ZDA. To ne bo potekalo zlahka, obratno, zaenkrat kaže, da se, tudi s pomočjo lokalnih nacionalistov in Brexita bolj uresničuje ameriški scenarij. Prvi znak, da Evropa vrača udarec, bi bila ukinitev evropskih davčnih oaz, kot jih imata Irska in Luksemburg in obdavčitev ameriških tehnoloških storitvenih gigantov po principu, kje se vrši prodaja.
    Se pa ta spopad dogaja na različnih frontah, poleg klasičnih na področju blagovne menjave z uvedbo carin, je posebno intenziven na tehnološkem področju, kjer razni ameriški skladi agresivno kupujejo nova znanja po celem svetu. Tudi pri nas pri financiranju tehnoloških startupov prevladujejo Američani.
    Zaenkrat v svetu kolikor toliko učinkovito nasprotujejo tem pritiskom le Kitajci, kjer kapital in državo obvladuje komunistična stranka. Če bi se Evropa uspela postaviti na svoje noge in se bolj povezala z Rusijo, bi tako dobili nekakšen tripartitni svetovni red z različnimi družbeno-ekonomskimi sistemi.
    V ZDA bi vodil igro kapital, na Kitajskem komunisti, v Evropi pa (upajmo) klasična demokracija. Prav zanimivo bo videti, kateri sistem bo prevladal.

  2. Klasična rešitev za ameriški trgovinski primanjkljaj bi bila devalvacija USD. Tega pa američani ne morejo narediti ker bi s tem ogrozili vlogo USD kot svetovne valute in s tem ubili kuro, ki nese zlata jajca oz. zagotavlja svetovno premoč. Če ne moreš devalvirati, kaj lahko potem storiš? Uporabiš druge ukrepe, predvsem politični in ekonomski pritisk na svoje ekonomske partnerje, ki imajo presežek v trgovinski menjavi z ZDA. Ta politika na kratki rok niti ni tako brez smisla. Večje vprašanje je kakšne posledice bo imela na dolgi rok.

    Če gledamo Kitajsko, ZTE je dober primer, potem bo ameriško akcija spodbudila silovio kitajsko protireakcijo v smeri tehnološke samozadostnosti. Prav zanima me kakšen bo ameriški tržni delež na kitajskem trgu polprevodnikov čez 10 let…? Akcija proti Evropi pa ima za možno posledico zbliževanje z Evrazijo. Kar je nenazadnje deklerativni cilj ruske poltike. In če upoštevamo, da je Kitajska že prvi trgovinski partner, Rusija pa zanesljiv dobavitelj energije, surovin, neizkoriščenega tržnega potenciala, (varnosti?),…..povezovanje Evrope s Kitajsko in Rusijo ni tako nemogoče.

    Kam to pelje? Se spomnite Orwell-ovega 1984? Evrazije in Oceanije? No nekaj je jasno, ideja unipolarnega sveta pod vodstvom ZDA je verjetno mrtva. Izgleda, da se tega sedaj zavedajo tudi zahodne (ameriške) elite.

%d bloggers like this: