Kolega Bine Kordež je na tej strani večkrat pisal o nesmiselnosti deregulacije maloprodajnih cen naftnih derivatov v primeru duopola na trgu, včeraj tukaj, pred dvema letoma pa v Sprostitev cen naftnih derivatov: možnost izbire med višjimi cenami ter zdrava pamet. V Ko ‘Pravovernost’ trči v ‘Zdravo pamet’ pa sem soočil pravoverna stališča akademskih ekonomistov in zdravo pamet, ki jo glede deregulacije cen goriv ponuja Kordež.

Razlika v pogledih med prizemljenim menedžerjem in akademskimi ekonomisti je prav v prizemljenosti. Drugače rečeno, razlika je v predpostavkah. V maloprodaji goriv imamo v Sloveniji efektivni duopol, kjer dva največja ponudnika (Petrol in OMV) obvladujeta več kot 87% trga glede na obseg prodaje in 83% vseh bencinskih servisov. Kot kaže analiza Agencije za varstvo konkurence (2017), se majhni trgovci umikajo – OMV je odkupil diskontne servise od Hoferja, MOL pa odkupil dejavnost Tušoila in Agipa. No, zdi se, da akademski ekonomisti to dejstvo preprosto spregledajo, ko govorijo o koristih deregulacije in da bi povišanje marž (cen) lahko privabilo nove diskontne trgovce, kar naj bi nato vodilo v splošno znižanje cen, s čimer bi se morda spet približali sedanji nizki ravni marž zaradi regulacije trga.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi sem povprašal deset naključnih znancev, če vedo, da so cene goriv na črpalkah ob avtocestah višje kot na ostalih lokacijah. Seveda tega ni vedel nihče. Najbrž tudi večina bralcev tega teksta ne ve, da na avtocestah plača za tank bencina kak evro (dober odstotek) več, kot na črpalkah v mestih ali na vaseh. Takšna praksa je najboljši pokazatelj, kaj lahko pričakujemo po popolni sprostitvi cen naftnih derivatov. Ob vseh pritiskih bo verjetno tudi do tega kmalu prišlo in edina sprememba, ki jo bomo čutili potrošniki, bo dva ali tri evre dražji tank goriva. No, pa seveda še to, da boste imeli možnost izbire – danes plačate za liter dizla 1,27 evra (izven avtocest), potem pa boste lahko izbirali verjetno nekje med 1,30 ali 1,35 evra za liter (izjemoma tudi več). In ta možnost izbire se razume kot največji dosežek svobodnega trga za razliko od nekih omejitev, ki jih postavlja država.

Nadaljujte z branjem→

Ko se je naš bivši infrastrukturni minister Gašperšič po nasvetu svetovalcev odločil, da za vse ostale infrastrukturne projekte v skupni vrednosti več kot 12 milijard evrov, obstaja javni denar, razen za drugi tir, za katerega je treba najti zasebno financiranje v obliki javno zasebnega partnerstva (JZP), smo se mu vsi, ki kaj vemo o tem, smejali. Zasebni kapital pač vstopa v financiranje tistih projektov, ki so bolj donosni, ker pač lastniki zahtevajo določen donos. Jaz sem takrat postavil kot spodnjo mejo najmanj 8% donos na vložen kapital. Kar seveda pomeni, da je ob isti ročnosti financiranja zasebni kapital najmanj okrog trikrat dražji od javnega, zaradi česar so seveda zasebno financirani infrastrukturni projekti na koncu za državo (davkoplačevalce) božjastno dragi.

No, Ricardo Hausmann, nekdanji venezuelski minister, zdaj pa profesor na Harvardu in direktor v Center for International Development, je v zadnji kolumni šel še korak naprej. Pravi, da so zasebno financirani infrastrukturni projekti običajno mnogo dražji in se veliko počasneje izvedejo kot javno financirani. Zaradi specifične narave financiranja je potreben večji del lastniškega kapitala in manj dolga, zaradi česar je letna zahtevana stopnja donosnosti kar 18%, ob tem pa zasebni kapital zahteva še garancije države glede geologije in bodočega prometa. Zaradi kompleksnosti pogajanj traja najmanj štiri leta, preden pride do podpisa pogodbe o JZP. Zaradi tega Hausmann predlaga, da – ker je za državo ceneje in hitreje, če sama financira in izvede infrastrukturni projekt – za izvedbo projekta ne angažira zasebnega kapitala, pač pa ga vključi šele v fazi uporabe projekta s podelitvijo koncesije za njegovo izkoriščanje.

Nadaljujte z branjem→

Navijači globalizacije iz mednarodnih inštitucij in kroga nekritične akademske ekonomske elite dejansko v svojem ideološkem zaverovanju v splošnost dobrobiti globalizacije slednje niso nikoli dobro razumeli. Dani Rodrik jih je sicer že dvajset let opozarjal, da globalizacija ni zgolj pozitivna sila, pač pa tudi destruktivna za občutljive sektorje in ranljive skupine zaposlenih. Koristi od globalizacije poberejo tisti, ki znajo izkoristiti njene prednosti in se zaščititi pred njenimi destruktivnimi silami. Plastično rečeno, z globalizacijo pridobijo države, ki postavijo komarnike proti mrčesu, ko odprejo okna. Kitajski partijski razvojniki so to dobro razumeli.

… mirni vesti in zmernem uživanju življenja (po receptu Nassima Taleba):

Podpišem! Dodal bi še kak šport na prostem, dobro knjigo, dobro vino ter pogosta dolga in bučna kosila v družinskem krogu.