Relevantnost Marxa je (spet) v visoki konjunkturi

Kot nas že cel teden opozarjajo v različnih medijih, je danes (5. maj) 200-ta obletnica rojstva Karla Marxa. Marx je danes (spet) tako očitno popularen, da mu povsod namenjajo izjemno pozornost. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker se bo denimo (ob številnih javnih protestih) v Trieru,  njegovem rojstnem mestu, udeležil svečanosti ob odkritju Marxovega kipa, ki ga je mestu donirala Komunistična partija Kitajske.

Kljub kontroverznosti Marxovih naukov in diskreditiranosti nekaterih njegovih teorij (kot trdi Peter Singer, eden boljših kritikov Marxa), pa je njegova relevantnost danes večja, kot je bila zadnjih 70 let. The Economist je včeraj denimo naslovil članek z Voditelji sveta: Berite Karla Marxa!. Čemu? Ker je danes njegova diagnoza napak kapitalizma spet izredno aktualna.

Kot opozarja The Economist, Marx morda ni bil najboljši znanstvenik, najboljša oseba in najboljši poznavalec človeškega značaja, toda bil je izjemno perfiden in luciden kritik slabosti kapitalizma. Imel je (delno) prav glede tega, da je kapitalizem bolj izkoriščevalski v svoji naravi – bolj iskanje rent v obstoječem kot pa kreiranje bogastva iz nič. Večina menedžerjev se danes obnaša enako – niso podjetniki, pač pa zgolj (brutalni) organizatorji proizvodnje in ekstrakcije dohodkov zase.

Marx je imel prav, da slabo reguliran in globalni kapitalizem (ob sprostitvi ovir za trgovinske in kapitalske tokove) vodi k monopolizaciji oziroma oligopolizaciji posameznih panog. Ta proces je danes viden v večini panog, nasploh pa tehnoloških panogah, avtomobilski in elektronski industriji. Velike svetovne korporacije so si organizirale globalne verige vrednosti, v okviru katerih drugi zanje za majhne denarje proizvajajo inpute in sestavljajo končne izdelke, njihova tržna moč pa iztiska manjše in srednje velike ponudnike.

In Marx je imel prav, da slabo reguliran kapitalizem brez močnega antipoda v obliki delavskih združenj vodi k pavperizaciji velikih mas zaposlenih, ki jim v trendu prekarizacije (ali politično korektno imenovane “fleksibilnosti na trgu dela“) korporacije plačujejo zgolj plače na ravni minimalnih življenjskih stroškov. Marxov proletariat se je danes prebudil v obliki prekariata.

Marxa bi danes svetovni voditelji brati natanko zaradi te diagnoze kapitalizma in posledic, ki lahko sledijo zaradi neupoštevanja te diagnoze. Razvoj kapitalizma poteka po nekakšni sinusoidi, kjer vzponi in padci demonstrirajo (ne)ravnotežje v razdelitvi proizvedenega outputa med kapitalom in delom. Kadar kapital postane premočan in delo prešibko, se njuna antagonistična simbioza poruši, ker se pač delo na določeni stopnji “stiskanja” do eksistenčnega minimuma pač upre. Konflikt se lahko razreši bodisi s krvavo družbeno revolucijo, bodisi z uvedbo socialnih reform, ki naredijo kapitalizem spet znosen za delavski razred. Komunistična revolucija v nekaj državah lahko ostale države – po “metodi nježnog ubedjivanja” (bratje Dalton v stripu Lucky Luke) – posredno prisili v izvedbo socialnih reform in ukrepov države blaginje, kot se je to zgodilo pred drugo svetovno vojno v ZDA in po vojni v Zahodni Evropi.

Svetovni voditelji imajo danes na izbiro le reformiranje ali pa upor prekariata z nepredvidljivimi posledicami.

Ta zgornja diagnoza in posledice njenega neupoštevanja so mi sicer blizu. Malce manj blizu so mi ključne predpostavke iz Marxove analize, ki vodijo v napačne sklepe in napačne nauke glede potrebnosti proletarske revolucije in vzdržnosi razvoja takšne proletarske družbe. Več o tem pa nocoj.

%d bloggers like this: