Kdo je Miru Cerarju miniral 2. tir – Nestrokovna in nedorasla ekipa (1. del)

Mirko Troha

V oddaji Tarča, ki je bila predvajana 15.3.2018, je Miro Cerar, predsednik vlade v odstopu, za neuspeh projekta Drugi tir okrivil, kot je dejal, tiste, ki so ves čas delali na tem, da projekt ne bi uspel, samo zato ker ga vodi SMC. Miru Cerarju bi težko očitali, da v svoji nameri, da bi Slovenija dobila sodobno železniško povezavo med Koprom in Divačo, ni bil iskren, problem pa je drugje. Mira Cerarja so obkrožili ljudje, ki niso bili iskreni ali pa strokovno in organizacijsko niso bili dorasli infrastrukturnemu projektu, kot je Drugi tir. Namesto da Miro Cerar užaljeno obtožuje vsepovprek, da so mu metali polena pod noge, bi bil čas, da se zamisli in ugotovi, kaj je sam počel narobe in si odgovori na vprašanja o iskrenosti, učinkovitosti, znanju in izkušnjah svojih sodelavcev.

Osnovna napaka Mira Cerarja je bila, da ni prepoznal strateške pomembnosti Luke Koper in železniške povezave z zaledjem, katere sestavni del je povezava med Koprom in Divačo. Slovenija nima ne zlata in ne nafte. Slovenska prednost pa je ugodna strateška lega, ki omogoča najkrajšo povezavo med Kitajsko in srednjeevropskimi državami. In strateška napaka je deliti naravni monopol z Madžarsko ali katero drugo državo. Samo predstavljajmo si, da bi Norveška rekla, če želite imeti nafto, ne pričakujte, da bomo Norvežani delali naftne ploščadi. Naftne ploščadi bomo delali le v javno-javnem partnerstvu oz. nafto boste dobili le v primeru, če boste sofinancirali naftne ploščadi.

Obenem pa so se ravno skupni meddržavni projekti, kot je npr. jedrska elektrarna v Krškem, izkazali kot kamen spotike. In to kljub dobičkonosnosti in koristnosti. In ravno Metod Dragonja, ki vodi podjetje 2TDK, je tisti, ki to dobro ve. Metod Dragonja je bil tisti, ki je prekinil dobavo elektrike iz skupne JEK sosednji Hrvaški zaradi nespoštovanja dogovorov o plačevanju v sklad za razgradnjo, sedaj pa se ponovno zavzema za meddržavni projekt.

Največji zagovornik restriktivne politike investicij po nalogu Evropske Komisije, da se primanjkljaj BDP do leta 2015 spusti pod 3% in »krivec«, da projekt Drugi tir ni dobil v prvi polovici mandata Mira Cerarja potrebnega zagona, je bil finančni minister Dušan Mramor. Kot se je kasneje izkazalo so bile vse napovedi gospodarske rasti bistveno preveč konzervativne, zato je minister Mramor odločno a neupravičeno blokiral investicije. Miro Cerar ga je poslušal dosledno, zato se je šele po odstopu Dušana Mramorja julija 2016, začelo več govoriti o drugem tiru.

Peter Gašperšič se je izkazal za najbolj neposrečeno ministrsko izbiro že na začetku, ko je na predstavitvi šel še dlje od tistih na DRI ju, ki so mu omogočili, da se je iz neznanega državnega uradnika povzpel na mesto ministra za infrastrukturo. Povedal je, da drugega tira Slovenija še najmanj trideset let ne potrebuje in že čez nekaj tednov naredil 180 stopinjski obrat in se iz nasprotnika (zgolj) deklarativno spremenil v podpornika projekta Drugi tir. Zakaj ni Miro Cerar nekredibilnega Gašperšiča zamenjal že takrat, ve le on in le on nosi odgovornost za to. Leta 2017 je Gašperšič obljubil, da bo odstopil, če se pripravljalna dela ne bodo začela pred koncem leta 2017. Ko se dela niso začela, mu ni prišlo na misel, da bi vsaj nekaj mesecev pred iztekom mandata držal besedo.

Ugotovili pa smo novo nedoslednost ministra Gašperšiča, ki kot edino oviro za začetek pripravljalnih del izpostavlja »referendum Vilija Kovačiča in stranke SDS«. Minister Gašperšič pa ni povedal, da še januarja 2018 še vedno ni imel podpisane pogodbe za arheološke raziskave. In ni povedal, da se pripravljalnih del in dostopnih cest ne more začeti delati, dokler niso opravljene arheološke raziskave na terenu. Kot je poročalo Delo 12.1.2018, vse kaže, da želi Topolkova Direkcija na vse načine naročilo arheoloških raziskav oddati nekomu, ki po mnenju DKOM ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Počasnost Topolkove Direkcije se kaže tudi v tem, da je bil sklep o začetku oddaje javnega naročila sprejet že avgusta 2016 v letu 2018 pa še vedno nimamo sklenjene niti pogodbe.

V celotnem mandatu se Peter Gašperšič ni ukvarjal s projektom Drugi tir, ampak je to prepuščal svojima sekretarjema.

Prvega sekretarja Klemna Grebenška, ki je bil enako anemičen in sposoben kot njegov nadrejeni Gašperšič, je potihoma odnesla preiskava KPK in to na (bolje plačano) mesto svetovalca poslovodstva na DRI.

Nasledil ga je Jure Leben, po izobrazbi »okoljaš«, ki pa projekta, v nasprotju, kot je trdil sam, ni vodil transparentno. Čeprav je madžarski predsednik vlade na svojem obisku v Ljubljani jasno povedal, da Madžarska želi delež pri gradnji, delež v Luki Koper in delež pri prevozu tovora, se je Lebnovo pojasnjevanje javnosti skrčilo na to, da na mizi ni nič od tega, pri tem pa ni povedal, kaj na mizi je, še manj pa, kaj je pod mizo. Jure Leben o projektu ni povedal nič, vse je bilo tajno in s tem v javnosti vzbujal sume, ki so se kasneje izkazali za točne. Madžarom ni obljubil deleža v sedanjem območju Luke Koper, ampak v prihodnjem območju, na zemljiščih, kamor bi se Luka širila v prihodnosti, s čimer je dejansko naredil ravno to, da je Madžarski obljubil delež Luke.

Miro Cerar še zdaj ponavlja, da so vodili dialog s strokovno javnostjo. Žal to ne drži. Resnica je da smo strokovnjaki naleteli na zid molka in ignorance s strani ministrstva. Jože Duhovnik in stroškovni inženirji iz kroga Jožeta P. Damijana se, vsak na svoj način, sploh ne bi ukvarjali z drugim tirom, če ne bi ocena stroškov zrasla preko vseh mej. Morda bi se odvilo drugače, če bi se s strokovnjaki kdo pogovoril. Žal na MzI, DRSI in DRI niso premogli strokovnjaka, ki bi bil zmožen argumentiranega dialoga z Jožetom P. Damijanom, stroškovnimi inženirji ali z Jožetom Duhovnikom.

%d bloggers like this: