• What’s the Matter With Europe? – Paul Krugman
• Sigh….No, tax cuts won’t boost growth – Dietrich Vollrath
• “Capital in the Twenty-First Century,” Three Years Later – Equitable Growth
• Trends in US absolute income mobility since 1940 – VoxEU
• Arguments against basic income are straw men – Martin Ravallion
• 125 Years of Women’s Participation in the Economy – Janet Yellen
• The sunspot agenda meets the MIT machine – Roger E. A. Farmer
• Inequality & American Democracy – National Review
• Trump’s Tax Cuts May Be More Damaging Than Reagan’s – NYTimes

Le Penova je zgolj sindrom francoske bolezni, ki se je okrepila z evrom in pasifikacijo domačih ekonomskih politik. In Le Penova ima v bistvu prav: po teh volitvah bo Franciji vladala ženska, če ne Le Penova, bo to še naprej Angela Merkel.

Tudi če Macron tokrat zmaga, kar nedvomno bo, problemi Francije ne bodo niti za milimeter bližje rešitvi. In tudi metamorfoza retorike Le Penove iz skrajnega desničarskega populizma v keynesianizem ničesar ne pomeni, saj je Le Penova napačen in nekredibilen prinašalec pravih novic.  Dober komentar Marka Weisbrota.

As France heads into the second and final round of its presidential election on Sunday, a number of observers have compared the choice between the far-right candidate Marine Le Pen and centrist neoliberal Emmanuel Macron with the Trump-Clinton contest of 2016. There are similarities: Le Pen, who is politely called xenophobic, like Trump represents an anti-immigrant, right-wing nationalism combined with some populist appeals. Macron is a former investment banker and economy minister under the current Socialist government who, like Hillary, is widely seen as too close to powerful financial interests.

But one significant difference is that if Hillary had won the US presidency in 2016, she would most likely have tried to win some net improvements in the living standards and economic security of the majority of the electorate — including working class and poor people — who voted for her. The same cannot be said for Macron in France. His public platform has been vague, but insofar as it has a discernible trend, it is in the same direction that the country has moved over most of the past decade. That has included large public pension cuts, labor law reform that has weakened the bargaining power of unions and made it easier for employers to dismiss workers (including the Macron Law, as it is called, of 2015), and spending cuts.

Nadaljujte z branjem→

Source: Sicris

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V razmerah ko pričakujemo tudi 8 % donos na premoženje, to pa financiramo z 2-odstotno obrestno mero, hitenje s prodajo ekonomsko ni najbolj učinkovita poteza. Pri tem ni zanemarljiv tudi podatek, da kupnine ne gredo med proračunske prihodke, dividende pa. Glede na objektivno realno pričakovanje tudi 150-milijonske donosnosti Skupine NLB je prodajanje banke s finančnega vidika za milijardo evrov ali tudi nekaj več preprosto neupravičeno in s stališča proračuna slabša opcija.

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih. Imamo zagovornike prodaje, ki zagovarjajo predvsem umik države iz upravljanja družb, ker naj bi to omogočalo koruptivna dejanja, pa tudi upravljanje naj ne bi bilo optimalno. Na drugi strani pa še več nasprotnikov, kjer je osnovno vodilo, da moramo ohraniti hrbtenico našega bančnega sistema v domačih rokah. Izpostavljajo, da ne smemo tujcem pod ceno “podariti” še pomembnejše institucije, kot se je zgodilo z NKBM.[1] Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović odlično povzema nedavno debato na matični City University of New York (CUNY) o tem, kaj je bolj prizadelo ameriška delovna mesta (in v drugih razvitih državah) v zadnjih dveh desetletjih. In to debato označuje kot El Classico (aluzija na špnaski derbi med Barcelono in Realom). Se pravi kot derbi med štirico vrhunskih ekonomistov s tega področja (David Author, Paul Krugman, Ann Harrison in Brad DeLong). Izid debate Milanovic opiše kot remi, kjer se dva ekonomista (Author in Krugman) nagibata bolj v smeri trgovinskega učinka, druga dva (Harrison in DeLong) pa k tehnološkemu učinku. Pri tem pa je bila prva dvojica nekoliko bolj prepričljiva.

Zelo luštna debata. In zelo podobna temu, o čemer je pisal drugi najbolj znan ekonomski klasik s področja trgovine David Ricardo – pred natanko 200 leti. Spodaj je nekaj odlomkov iz Milanovićevega poročila.

Nadaljujte z branjem→