Problem Francije ni Le Penova, pač pa evro pod diktirko Merklove

Le Penova je zgolj sindrom francoske bolezni, ki se je okrepila z evrom in pasifikacijo domačih ekonomskih politik. In Le Penova ima v bistvu prav: po teh volitvah bo Franciji vladala ženska, če ne Le Penova, bo to še naprej Angela Merkel.

Tudi če Macron tokrat zmaga, kar nedvomno bo, problemi Francije ne bodo niti za milimeter bližje rešitvi. In tudi metamorfoza retorike Le Penove iz skrajnega desničarskega populizma v keynesianizem ničesar ne pomeni, saj je Le Penova napačen in nekredibilen prinašalec pravih novic.  Dober komentar Marka Weisbrota.

As France heads into the second and final round of its presidential election on Sunday, a number of observers have compared the choice between the far-right candidate Marine Le Pen and centrist neoliberal Emmanuel Macron with the Trump-Clinton contest of 2016. There are similarities: Le Pen, who is politely called xenophobic, like Trump represents an anti-immigrant, right-wing nationalism combined with some populist appeals. Macron is a former investment banker and economy minister under the current Socialist government who, like Hillary, is widely seen as too close to powerful financial interests.

But one significant difference is that if Hillary had won the US presidency in 2016, she would most likely have tried to win some net improvements in the living standards and economic security of the majority of the electorate — including working class and poor people — who voted for her. The same cannot be said for Macron in France. His public platform has been vague, but insofar as it has a discernible trend, it is in the same direction that the country has moved over most of the past decade. That has included large public pension cuts, labor law reform that has weakened the bargaining power of unions and made it easier for employers to dismiss workers (including the Macron Law, as it is called, of 2015), and spending cuts.

How does France, a country with an advanced welfare state that provides nearly free university tuition, universal health care, and free childcare, end up with less of a choice than what Americans faced last year? (And don’t get me wrong: I think it’s still an important choice to make, given the special dangers that Le Pen, like Trump, represents.)

The short answer is that there is a structural problem in the eurozone, and in the EU. The European Central Bank (ECB), the European Commission, and the IMF (which is not an independent entity but generally answers to its European directors for decisions affecting Europe), are the European authorities that have increasingly constrained the economic decision-making of European governments. We can also include the eurogroup of finance ministers, which has tormented poor Greece and helped prolong that country’s interminable economic crisis.

These people have shown that they are committed to creating a different kind of Europe. This can be seen in a paper trail of thousands of pages of documents, called Article IV consultations, where the IMF and EU government finance ministries hammer out their views on economic policies. These documents represent an elite consensus which can differ greatly from public opinion within the countries. A review of 67 of these agreements for the four years 2008 through 2011, for 27 EU countries, showed a clear pattern of policy choices: cutting government spending, including on health care and pensions; increasing labor supply; reducing public sector employment; and changes in labor law that would reduce the scope of collective bargaining.

This is the economic program that any politician or political party who does not want to be labeled as “anti-Europe” must adhere to, and it can be seen in the most recent (July 2016) IMF Article IV consultation for France, as well as the Stability Program that France has agreed to with the European Union. These documents see France as freezing real spending, and committing to reducing its budget deficit to zero by 2021. These commitments imply that the French government can do nothing to reduce mass unemployment, which has averaged about 10 percent over the past year.

Although the major Western media portrays the EU authorities’ policies as the only sensible course, in economic terms, it is anything but. With France’s real borrowing costs near zero and inflation well below target, it makes sense for France to implement an economic stimulus, for example by increasing public investment. Fears of increasing the French public debt are unfounded; annual interest payments on that debt are currently at about 1.7 percent of GDP, a modest burden by any historical or international comparison.

In the presidential debate Wednesday night, Macron rightly accused Le Pen of a “campaign of fear” for her manipulation of the threat of terrorism and her anti-immigrant positions. But he also several times played on fears and public misunderstanding to support neoliberal, regressive reforms. For example, he said that reversing the two-year increase in the retirement age would cost 30 billion euros. He didn’t say over what time period, but 30 billion euros is about 1.3 percent of current annual GDP, and it would be presumably be spread over a very long period. In 2009, just before the Sarkozy government raised the retirement age by two years, the European Commission projected a 1 percent increase in pension costs over 60 years. With GDP expected to more than double over this period, it’s hard to see this as a problem.

Since the 2008–09 world financial crisis and recession, the project of the eurozone, and to some extent of the EU, has created a destructive feedback loop that leads directly to the kind of dysfunctional politics now unfolding in France. It is one thing to give up some national sovereignty for a common project that can raise common living standards; it is quite another to surrender a country’s most important macroeconomic decision-making (monetary, exchange rate, and increasingly fiscal policy) to unaccountable authorities who have demonstrated their commitment to a regressive agenda. The Center Left’s collaboration with this program, e.g., President Hollande’s in France, has given the Far Right opportunities not seen since the 1930s.

Le Pen’s complaints about this loss of sovereignty and even of democracy, mixed as they are with racist nationalism, are about as politically useful the as the Batman archvillain Bane garbling the populist slogans of the Occupy movement. The same is true for the National Front’s clever switch from a traditional right-wing economic program to a Keynesian, pro-welfare state posture. Whether she means it or not, she is the wrong messenger.

Europe’s hope resides with a left that can become strong enough to change the economic course that the European authorities have charted. If the voters who chose the leftist Jean-Luc Mélenchon and the Socialist Party candidate Benoît Hamon in the first round had cast their ballots for a single candidate, that person could have been in the election on Sunday, offering a progressive alternative. Such an alternative won’t be there this Sunday, but that day is getting nearer.

Vir: Mark Weisbrot

13 responses

  1. Pred kratkim smo imeli na tem blogu dolgo debato o evru, EU in Evropi na splošno, v katerem so nekateri kritizirali evro, drugi denarne oblasti, tretji politiko. Lepo, da nam je Jože ponovno vrgel kost, da lahko spet debatiramo, kdo ima pravi odgovor na evropska vprašanja, oziroma, kaj je prej, kura ali jajce.
    Ker sem izgleda prvi zagrabil kost, bom začel s političnim pogledom na zadeve.
    Res je Nemčija spet tista, ki s svojo temeljitostjo in uspešnostjo grozi ostali Evropi, da jo bo povozila. Tokrat ne z orožjem, ampak s svojo gospodarsko močjo, ki temelji na protestanski etiki in Lutrovski nepopustljivosti, ki je že enkrat v zgodovini ogrozila “južnjake” in njihov lahkotni, koruptivni način vladanja. Tokrat je od Evrope dvignila roke nekoč vplivna, danes marginalna V. Britanija, ki v svojem zatonu še sama sebe ne zna upravljati (glej Škotska in S. Irska), kaj šele da bi imela kaj ambicij in moči, da bi usmerjala Evropo (Churchill se obrača v grobu, verjetno). Tudi Trumpova ZDA se ob tem škodoželjno hahlja, saj ji močna Evropa z močnim evrom nikakor ne paše. Tako ostaja Francija tista, ki se mora sama zoperstaviti nemški prevladi in od katere je v bistvu odvisna usoda EU. Ostale evropske države so same marginalnega pomena, ali se v glavnem ukvarjajo same s sabo (kot Italija) ali pa nimajo neke ekonomske moči in vpliva, da bi nemškemu tanku nasprotovale. Če bi zmagala Le Penova, gre EU lahko rakom žvižgat, nekaj več šans za skupno bodočnost ima Macron, ki ima skupaj s svojim svetovalcem Pikettyem vsaj neko vizijo, kako naj bi EU in evro v bodoče funkcionirala. Je pa njuna vizija precej drugačna od aktualne nemške, Schaublejeve in Merklove, tako da se bodo morali francozi hitro povezati z Italijo in Španijo, da bodo oblikovali dovolj močan nasprotni blok, ki bi bil enakovreden nemškemu. Verjetno bo potrebno počakati še na volitve v Nemčiji, ki bodo jeseni (na katerih ima za zmago dobre možnosti socialdemokrat Schulz, ki je tako kot Macron, proevropsko usmerjen), da se bodo pričela resnejša pogajanja o usodi EU in evra. Do takrat nam ne preostane drugega kot čakati in upati na čim boljši izid pogajanj, na katera pa tako ali tako ne bomo imeli vpliva. Vse skupaj pa bo verjetno potekalo lažje zaradi gospodarskega okrevanja v EU, ki ga je s svojo politiko helikopterskega denarja (kljub nasprotovanju Nemčije) omogočil guverner ECB Mario Draghi.
    Medtem vsi mrzlično izračunavajo, kakšne stroške oziroma koristi bi jim prinesli različni scenariji. Po vsej verjetnosti so si že izračunali, da je opcija ostati skupaj, tudi z evrom, manj draga od tiste iti narazen in razpustiti evrsko skupino. Bodo pa morali Nemci popustiti bolj, kot si želi sedaj Schauble in ga zato verjetno v bodoči ekipi ne bo. Ostala pa bo delitev EU na pridni, bolj produktivni severni protestantski del in na katoliški, na odpustke in ležernost navajeni južni del. In ta delitev bo še naprej povzročala napetosti in probleme, vendar bo po mojem mnenju na dolgi rok prevladalo mnenje, da je ostati skupaj manj slabo kot iti narazen (kot v vsaki veliki družini).
    In kje se vidimo mi? Ravno pri nas je ta etična delitev na protestante in katolike izrazita, privatno smo bolj protestanti, uradno/politično bolj katoliki. Zato smo kot privatniki v glavnem uspešnejši kot je državna birokracija, ki res bolj spominja na Rim glede učinkovitosti, predvsem pa pri korupcijskih tveganjih.
    Toliko za začetek, kaj pravite ostali?

  2. Hm, Drago, če že vabiš k razpravi. Ne strinjam se čisto.

    Mislim, da gre za vztrajno ponavljan steoreotip, ki samo delno drži. Namreč tisto o pridnosti narodov. Nazadnje sem se peljal po Italiji, vse obdelano do zadnjega kotička, ne tako kot pri nas v “pridni” Sloveniji, ko se kmetijska zamljišča zaraščajo. Podobno v Franciji,..

    Je težava Italije in Francije v pridnosti ljudi ali napak njihovih makroekonomskih politik? Ali pa mogoče v vplivu koga tretjega. Italija je čisto lepo živela z zmerno inflacijo in ponavljajočimi devalvacijami lire. Njena industrija je bila prodorna in inovativna, spomnim se prvih začetkov robotizacije v avtomobislki industriji, ki so se zgodili v Fiatu, med prvimi v Evropi, konec 70-tih let, prodornosti malih in srednjih podjetij iz severa Italije, in vse to v času konstantno padajoče lire.

    Ali pa Francija. Njihove multinacionalke so bile znane po tehnološki odličnosti in inovativnosti, marketinški prodornosti. Jih je ubila francoska “lenoba” ali previsok tečaj evra , v povezavi s tedaj relativno visokimi obrestnimi merami, ki so ubili investicije in s tem razvoj predvsem malih in srednjih podjetij.

    Se še spomnite kakšen bolnik je bila Nemčija pred uvedbo evra? Bila je prva, ki je, kljub “protestantski etiki”, začela kršiti maastrichska merila. Je imel Trump prav, ko je dejal , da Nemčija izkorišča relativno nižji tečaj evra (kot bi bil potencialni nemške marke) za prodor na svetovne trge in ustvarjanje rekordnega plačilno bilančnega presežka (ki je skoraj primerljiv s slovenskim)?

    Ima Marie LePen prav, ko ponavlja predlog bivšega britanskega ministra Nigel Lawson-a, ki je predlagal režim vzporednih valut. Režim, ki bi državam omogočil vodenje monetrane politike, hkrati pa bi omogočal skupen in trden evro. Za kaj tega predloga takrat nismo sprejeli? Ker je bil slab? Ali zato ker z njim ne bi mogel stisniti nacionalnih držav v španski škorenj skupne monetrane politike? Zato ker z Lawson-ovim predlogom ne bi mogli s takim tempom nadaljevati procesa uničenja nacionalnih držav, njihovih socialnih politik ter pospešiti kurs k federalizaciji in neoliberalizaciji Evrope.

    Evro je daleč od tega, da bo bil samo ekonomski projekt. Cilji evra so bili najprej politični.

    Cilj evra in federalistične evropske opcije (“Več Evrope”) je ustvariti evropski “melting pot”, po ameriškem zgledu. Zakaj? Zato ker, ko ubiješ nacionalni čut ljudi, ubiješ podlago za koncentracijo moči, ki se je edina zmožna upreti mednarodnemu finančnemu kapitalu. Ravno zaradi tega se je začel imigracijski val. Načrtno! Z predhodno načrtno sproženo invazijo na Libijo, Irak in Sirijo. Da se začne mešanje ljudstev Evrope. Sem paranoičen?

    Delež islamskega prebivalstva v Franciji in Avstriji je že 10%. V Nemčiji 8%, na Švedskem blizu 15%. Zdaj pa ekstrapolirajte to na 20 ali 30 let? Kakšne deleže populacije dobite? 20% ali 30%? Kaj se zgodi z družbo kjer petina ali tretjina ljudi živi v paralelni družbi z drugačno kulturo, drugačnimi vrednotami? Večina tujih pripadnikov ISIS-a je iz 3.generacije evropskih priseljencev. Za primerjavo, 3, generacija priseljencev iz krščanske kulturne tradicije je v Ameriki že popolnoma asimilirana, islamska pa se razstreljuje na bližnjem vzhodu…Je to problem?

    Mediji anatemizirajo antievropejska gibanja, ampak ta imajo osnovo v realnih problemih, ki jih obstoječa in predvsem evropska politika ne rešuje. In ker jih ne, se pojavljajo LePen, AfD,…

    Težki časi prihajajo….

    Ne verjamete? Preberite si knjigo enega od “očetov” Evrope in začetnikov Pan.evropskega gibanja Coudenhove Kalergi-ja : Praktisches Idealismus iz 1925. Ste že slišali zanj? To je tisti, ki je izbral evropsko zastavo in izbral Beethovnovo Odo radosti za Evropsko himno. Po njem se imenuje prestižna evropska nagrada, ki so jo med drugim dobili Angela Merkel, Van Rompuy ,..Niste našli knjige? Nič čudnega? Sistematično so jo umaknili, da ne bi slučajno kdo pogledal za ozadje “evropske” ideje.

    • Marko,

      Res sem mogoče preveč poudaril kulturno-narodnostne lastnosti različnih narodov oziroma držav (te so v Evropi pretežno nacionalne) in premalo druge elemente, ki imajo na življenje v EU pomemben vpliv. Ti si jih sicer malce stihijsko navedel, n.pr. ekonomijo (preko makroekonomskih politik in neoliberalizma), antropologijo (s priseljenci), versko-kulturnimi (z islamom) in s fantomskim Coudenhove-Kalergi-jem, vendar nisem v tvojem navajanju zasledil poante, razen da si pesimist, ko praviš, da prihajajo težki časi.
      Da se vrnem na izhodišče – V Evropi ima poudarjanje razlik, samostojnosti držav in narodovih pravic tragično zgodovino, vsaj dve svetovni vojni, če prejšnjih med posameznimi državami ne štejemo. Osnovni namen nastanka EU je bil, da konflikte preprečuje z večjo povezanostjo in soodvisnostjo držav. Dokler je obstajal zunanji sovražnik, SZ, je bilo to ob izdatni finančni pomoči ZDA lažje dosegljivo.

      V zadnjih 25 letih naj bi to povezovanje prevzela predvsem ekonomija s skupnimi makroekonomskimi temelji, med njimi tudi z evrom. To je bil tudi čas, ko je prevladal neoliberalizem, ki je tako ali tako želel povezati z globalizacijo cel svet v bolj ali manj enotni gospodarski prostor, pri čemer so mu bile na poti posamezne države, vključno z njihovimi politikami blagostanja, ki so za kapital tako ali tako strošek. In ravno ta brezobzirnost (in obenem kratkovidnost) kapitala, da sledi samo svojim koristim in ga kolateralna škoda (t.im. eksternalije) ne zanima, povzroča v razvitem svetu odpor, v ZDA je rodila Trumpa, v Evropi nacionaliste. Ti odpori so v glavnem stihijski, usmerjeni v zapiranje od ostalega sveta in v nasprotju z dobrimi ekonomskimi rešitvami. Večina ekonomskih strokovnjakov jih zavrača, vendar je ponudba pravih rešitev zelo skromna. Večina jih zahteva večje prerazporejanje denarja preko višjih davkov, česar se kapital krčevito brani (glej Trumpa). Kako doseči nevtralizacijo negativnih učinkov neoliberalizma in obenem zagotoviti ustrezno rast, je osnovno vprašanje današnje družbe, tudi Evrope. Nekateri zagovarjajo manj Evrope (tudi z razpustitvijo evra in s ponovno uvedbo nacionalnih valut), drugi več Evrope (z bančno in transferno unijo). Kdo ima prav? Makroekonomisti bi lahko preračunali obe varianti, osebno ocenjujem, da je prva varianta dražja oziroma pomeni zmanjšanje skupnega evropskega BDPja za 3-4%, druga pa zahteva večje prerazporejanje denarja od bolj premožnih (tudi držav) k manj razvitim za 2-3% BDPja (ob istem skupnem BDP), na kar le-ti dosedaj niso pristali. Mogoče še bodo ob grožnjah razpada evra in EU ter muslimanski emigrantski invaziji.

      In tako pridemo do antropoloških vplivov na bodočnost Evrope, ki so vsaj na dolgi rok pomembnejši od ekonomije. Evropa se stara, najrazvitejše države (Nemčija, Italija) imajo premajhno rodnost, zato so prisiljene uvažati delavce. Na drugi strani je rodnost v manj razvitih predelih Afrike in Bližnjega ter Srednjega vzhoda velika, zato je migracija v Evropo nekaj stalnega in bo še naraščala, razen če ne bodo Evropejci radikalno spremenili svoj odnos do seksa in rojevanja (kar ni za pričakovati brez znatnih finančnih spodbud, kar pa zahteva nove davke). Uravnavanje imigracije in rodnosti je tipična naloga za EU organe, ki dosedaj tega niso znali urejati (na nacionalni ravni imamo bodečo žico kot tipično orodje za nadzor migracij). Da ne govorim o skupnih evropskih obrambnih silah, ki naj bi varovale zunanje meje. Spet en razlog za več Evrope.

      Coudenhove – Kalergi je s svojim projektom rasno pomešane Evrope (z muslimani in afričani v večini) pod vodstvom aristokratskih židov (beri neoliberalnih kapitalistov) precej blizu možne bodočnosti Evrope, če se bomo prepustili stihiji in decentralizaciji ukrepanja v EU ter prepustili kapitalu in neoliberalcem, da po svoje (ne)urejajo Evropo. Ali si to zares želimo? Spet en argument za več Evrope in predvsem za njeno pametno vodenje.

      Če sklenem, po mojem je več razlogov za več Evrope kot za manj. Mora pa biti v bodoče EU bolje vodena, saj nas je dosedanje neoliberalistično in karakterno šibko vodenje pripeljalo v slepo ulico. Upajmo, da bosta Macron in bodoči nemški kancler Schulze (na katerega stavim) postavila temelje za uspešnejše “več Evrope”.

      • Drago,

        da se razumemo,…sem strasten privrženec Evrope, malo zaradi znancev iz vseh koncev Evrope, malo pa zaradi čisto racionalnih razlogov. Za mali narod kot smo Slovenci, je Evropa izjemno dragocena ideja. Prav zato mi ni vseeno kako se to idejo operacionalizira. In menim, da na način, kot se to dela do sedaj, nastavljamo tempirano bombo pod to Evropo.

        Da pokomentiram Tvoje navedbe:

        “V Evropi ima poudarjanje razlik, samostojnosti držav in narodovih pravic tragično zgodovino, vsaj dve svetovni vojni, če prejšnjih med posameznimi državami ne štejemo.”

        Dve svetovni vojni nista nastali zaradi poudarjanja razlik med državam in narodii. Gre za načrtno implantirano tezo, ki v veliki meri potvarja zgodovino. Obe vojni sta nastali zaradi imperialne strategije ter ekonomskih interesov elit predvsem ene (in to ni bil nemška). Z razlikami med narodi nimata nobene zveze. Ti so bili in so še, samo v vlogi orodja in seveda žrtve.

        “Evropa se stara, najrazvitejše države (Nemčija, Italija) imajo premajhno rodnost, zato so prisiljene uvažati delavce. Na drugi strani je rodnost v manj razvitih predelih Afrike in Bližnjega ter Srednjega vzhoda velika, zato je migracija v Evropo nekaj stalnega in bo še naraščala, razen če ne bodo Evropejci radikalno spremenili svoj odnos do seksa in rojevanja (kar ni za pričakovati brez znatnih finančnih spodbud, kar pa zahteva nove davke).

        Stvar rodnosti ni vprašanje finančnih spodbud, ampak stanja kulture in če hočeš “veselja do življena” neke družbe. Z vrednotami družbe, ki ji v celoti pada rodnost, je nekaj fundamentalno narobe. Problem se ne more reševati z uvozom kulturno in civilizacijsko nekompatibilnih imigrantov, ampak s spremembo vrednost neke družbe. Se to da? Težko, ampak ni nemogoče. Skorak vse bele populacije Evrope imajo negativen prirastek (tudi Francija in Švedska, če odšteješ prirastek na račun emigrantov, Albanci so tu izjema). Izstopa pa Rusija. Ne prebivalstvo Rusije, amapak Rusi kot narod so v zadnjih petnajstih letih bistveno dvignili prirastek. Če je bil ta sredi krize 90-tih še, navajam po spominu, okoli 1.2 na žensko, je sedaj približno 2. Torej se da! Je pa res, da je to, namreč povečanje rodnosti v Rusiji tudi bistveno povezano z naraščanjem pravoslavne vernosti prebivalstva. Se da tudi brez tega? Tega ne vem, ampak verjamem da obstaja tudi ta pot.

        Drugi razlogi za emigracijo so enkonomski in politični. Za desnico ekonomski, saj pritok poceni delovne sile pomeni pritisk na plače in veča agregatno povpraševanje, za levico pa politični, saj pomeni pritok volilcev, ki so v veliki meri odvisni od socialne države in bodo zato volili njih.

        Se da nekontrolirano emigracijo ustaviti? Brez problema , če je volja. Se še spomniš tki. “ljudi iz čolnov” ki so pred desetletji navalili na Avstralijo. Avstralija ima okoli 7 tisoč km obale in nekaj čez 20 milijonov prebivalcev, pa so naval ustavili brez problema. Jih 500 milijonska Evropa ob bistveno krajši obali ne bi mogla? Če bi elite to v resnici hotele, seveda!

        Problem Evrope je v konceptu njenega delovanja. Ne gre za to, da bi Evropa urejala tisto kar je minimum potrebnega skupnega, ampak je filozofija diametralno nasprotna. Gre za “mission creep” zavestno in načrtno prevzemanje vloge in pristojnosti nacionalnh držav kjerkoli je mogoče, z namenom, da se trasira pot bodoči federalni Evropi. Predvsem preko zmanjševanja vloge nacionalih držav. Za razliko od Amerike Evropa ni domovina izseljencev, ki so zapustili domovino in sprejeli neko novo identiteto, je domovina narodov, ki tu živijo tisočletja. In če se jih bo stiskalo še naprej, se bojim, da bo reakcija tako močna, da bo Evropa eksplodirala.

        Družben razvoj zahteva svoj čas in nek naraven potek. In združevanje Evrope kot smo mu priča, to ni.

  3. Marko ima tukaj seveda prav. Vseeno je treba poznati nekaj osnov makroekonomije, da bi razumeli mehanizme delovanja samostojnih in skupne valute ter kako oboje vpliva na konkurenčnost in dolgoročne gospodarske trende. Prav tako je pomembno poznati zgodovino. In treba je biti pazljiv pred pobiranjem stereotipov, ki jih natanko z določenimi nameni servirajo mediji (ki so seveda zgolj “glasnogovorniki” njihovih lastnikov = kapitala). Kar je dobro za kapital, ni nujno dobro za ljudi.

  4. Ker je treba poznati nekaj osnov makroekonomije, je treba trditve utemeljevati z empiričnimi dokazi. Zato sem poiskal nekaj podatkov na to temo in sicer v Eurostatovi bazi podatkov, dostopni na spletu. Za osnovo sem vzel pregled rasti BDPja po kupni moči v obdobju 2005-2015, ki zajema obdobje krize in obdobje reševanja krize in bi torej lahko dalo odgovor, kdo in s kakšno valuto se je najbolje znašel. Kot dodaten kriterij sem dodal Ginijev koeficient, ki pove, kdo je imel od reševanja večjo korist – ljudje ali kapital. Ti podatki so iz baze OECD iz leta 2014 in za Hrvaško iz baze Svetovne banke iz leta 2011.

    V pregled sem zajel vzhodno evropske tranzicijske države, ki naj bi bile najbolj sorodne glede zgodovine, stopnje razvitosti in enakosti ter časa v EU. Oblikoval sem dve skupini, ena ima evro kot valuto, druga ima svoje nacionalne valute z monetarno samostojnostjo. Taka primerjava je namreč bistveno bolj smiselna za nas, ki spadamo v to skupino držav, kot primerjava med Skandinavskimi državami, ki jo je naredila neka študija. Te so namreč bolj razvite in imajo bistveno več rezerve za krizne čase, kot je to pri tranzicijskih državah, poleg tega so bile že zgodovinsko bolj oddaljene od Evrope, kot n. pr. nevtralna Švedska ali energetsko bogata Norveška. V pregledu tudi nista upoštevani Romunija in Bolgarija, predvsem zaradi nižje razvitosti in kasnejše vključitve v EU, zato sem menil, da ne spadata v to skupino primerljivih držav.
    Baltske države Litvo, Latvijo in Estonijo sem zaradi njihove sorodnosti in majhnosti upošteval kot eno enoto in povprečil njihove številke. Povprečje pomeni aritmetično povprečje podatkov za posamezno državo in ni ponderirano s številom prebivalstva ali višino BDP.

    Evrske države Povprečna letna stopnja rasti BDP v% GINI koeficient
    Slovaška 3,6 0,269
    Baltske države 1,8 0,355
    Slovenija 1,1 0,255
    Povprečje 2,17 0,293

    Ne evrske države
    Poljska 3,9 0,3
    Češka 2,0 0,262
    Madžarska 0,7 0,288
    Hrvaška 0,0 0,32
    Povprečje 1,65 0,293

    Iz številk se vidi naslednje:
    – krizo so bolje prebrodile države z evrom kot valuto, kot tiste z lastno valuto in monetarno samostojnostjo
    – zmagovalki krize sta Poljska s svojo valuto in Slovaška z evrom, vendar Poljska na račun večje neenakosti državljanov, tako da lahko rečemo, da je prava zmagovalka Slovaška.
    – baltske države so jo kolikor toliko dobro odnesle, vendar na račun neenakosti svojih državljanov. Tam so krizo najbolj čutili revni. Bolje jo je odnesla Češka, ki ima takoj za Slovenijo najmanjšo stopnjo neenakosti ob solidni rasti in se tako bode s sestrsko Slovaško za primat v regiji.
    – Orbanov diktatorski režim ni pomagal bolje prebroditi krize na Madžarskem. Očitno so bolj demokratične države, kot je sosedska Slovaška, tudi gospodarsko uspešnejše.
    – Hrvaška je najslabše preživela krizo, niti ni rasla, niti ni zmanjšala neenakosti. Ker vemo kaj jo čaka po Agrokorju, ji ni za zavidati.
    – Slovenija je med krizo veliko zgubila, vendar jo pred socialnimi nemiri kot posledico krize rešuje visoka stopnja solidarnosti med ljudmi – ima najnižjo stopnjo neenakosti med omenjenimi državami. Poleg tega bo v bližnji bodočnosti BDP hitreje rasel, kot drugje v Evropi, tako da lahko mirneje pričakuje bodočnost, kot na primer Hrvaška. Razen če ne bodo pogoltne oblasti spet kaj zašuštrale – za tajkunskimi krediti in posledično bančno luknjo, za TEŠ6, za potencialno kriminalno sanacijo bank nas čaka še 2TDK. Lahko rečemo, da imamo v Sloveniji boljše ljudstvo kot oblastnike.

    In kaj lahko posledično sklepamo na osnovi teh številk in njihove interpretacije?
    – da je obtoževanje evra kot glavnega krivca za slabo reševanje krize vsaj pri navedenih tranzicijskih državah zgrešeno. Za preostalo EU bi morali narediti posebno študijo.
    – da je bilo za reševanje krize najvažnejše, kako so se konkretne oblasti tega lotile. Uspešne države kažejo, da ni bilo nekakšnih splošnih, skupnih slabih zunanjih vzrokov (kot je evro) za dolgotrajno reševanje krize, ampak so bile za razlike odločilne boljše ali slabše politike aktualnih oblasti. In tako bo tudi v bodoče.
    – avtokratski režimi, taki kot je na oblasti že nekaj časa na Madžarskem, niso pravi odgovor za reševanje krize. Demokracija je učinkovitejša. To je pravi odgovor na pozivanje nekaterih v krizi (ali kadarkoli), da je treba vladati s trdo roko (kot je počel naš Janša).
    – za zaključek pa še ena zanimivost: najslabše so se pri reševanju krize odrezale južne, balkanske države Slovenija in Hrvaška, skupaj z Madžarsko. Pa ja ne govori to nekaj o pridnosti narodov oziroma bolje o (ne)sposobnosti nacionalnih političnih liderjev?

    Drago Babič

  5. He he, Drago, tule si pa ubral tipično varianto, ki temelji na “sample selection biasu”. V analizo si po lastni presoji vključil države, v časovnem obdobju in na način kot ustreza tvojim pričakovanjem. Saj veš, da se to ne sme delati, ane? Tega ti ne moremo upoštevati kot kakršenkoli empirični dokaz.

    Bolj primeren test je primerjava razvoja (rasti) držav pred in po uvedbi evra glede na benchmark držav (denimo gospodarska dinamika EU držav z evrom pred in po uvedbi glede na gospodarsko dinamiko vseh OECD držav). Če se relativna dinamika (glede na benchmark držav) po uvedbi evra izboljša, potem lahko bolj zanesljivo trdiš, da je bil evro dober za države, ki so se zanj odločile.

    • Jože,

      Ja, priznam, da sem vključil države, ki nas zanimajo, poleg lastne tudi bližnje, s katerimi se radi primerjamo, in res, izbral sem obdobje, ki je za nas še posebej zanimivo, saj so se pri nas v letih 2005 do 2015 dogajale velike kolobocije, ki so nedvomno imele odločilni vpliv na našo rast, od zunanjih vzrokov, to je poplave evrov in nato finančne krize, do bančne luknje in njene potencialno kriminalne sanacije. Mojo kratko analizico raje upoštevaj kot iskanje vzrokov za zaostajanje Slovenije za Višegrajskimi državami v tem obdobju kot pa analizo vpliva valute in monetarnega sistema na rast BDP v tem delu Evrope. Vloga evra je v tem sekundarnega pomena, razen da je, kot pravita Marko in Igor, dal priložnost in potuho našim provincialcem, ki so se hoteli na hitro obogatiti.
      Glede samega evra pa mislim, da mu tako ali tako pripisujemo prevelik pomen, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Bolj je važno kaj hočemo in kaj zmoremo, valuta pa je pri tem samo eno izmed orodij. Je pa to orodje kar uporabno, predlagam, da ga skupno preizkusimo na Biševu, v gostilnici Porat “pri debelkotih”, kot smo krstili sedanja lastnika, dva brata, takrat pred 30 leti še otroka. Sem ti poslal slike! Prava divjina, oddaljena od ponorelega sveta in pravo okolje, da ob ribi, kalamarih in vinu pozno v noč rešujemo Slovenijo, Evropo in cel svet.

  6. Drago,
    Evro ni samo valuta, pač pa nemožnost vodenja samostojnih ekonomskih politik.

    Glede Biševa pa se strinjam. Standardna lokacija nekajkrat na leto, bomo izvedli. Vendar ne govori preveč na glas, da ne bo tja začelo zahajati še več ljudi.

  7. Samo še en odgovor Markotu na njegov prispevek z 9.5.: Se popolnoma strinjam. In veseli me, da podaš na koncu optimistični zaključek, iz česar sklepam, da nisi vrgel puške v koruzo. Torej, kdaj začnemo oblikovati novo evropsko internacionalo?

  8. Zanimiva debata, ni kaj. A tako kot je v pravu, 5 ekonomistov, 5 različnih mnenj. A menim, da se je EU preveč oddaljila od vrednot, s katerimi je privabila ostale države. A če poenostavim, EU ni razrešila temeljne dileme: ali bo EU kapitala ali EU državljanov. Prava pot je nekje vmes, a popolnoma se je naslonila na kapital. In uvedba evra to dokazuje. Ravno tako način pogajanj o TTIP in CETA. Damijan je lepo utemeljil, da je euro zgrešen in kot tak orodje predvsem nemškega kapitala. Babič pravi, da je kvaliteta tega združenja, da že 70 let ni bilo vojne. EU skupaj z NATO ( beri ZDA )naravnost drvi v 3.svetovno vojno.
    Zato na možnosti razvoja EU, ki jih je predstavil Juncker, menim: čim manj EU, obdržati samo skupni trg, ukinitev evra in izstop iz NATO pakta.

    • “čim manj EU, obdržati samo skupni trg, ukinitev evra in izstop iz NATO pakta.”

      To stališče je tudi meni zelo blizu zadnjih nekaj let.

  9. Čeprav je tale članek že prepoln komentarjev, dodajam miselni izziv (lahko se ga prestavi tudi pod kakšen drug zapis):

    Izziv – koliko je za dimenzijo finančne krize kriva slabost dizajna evra in ali bi se lahko zadeve razpletle tudi drugače ? Strašno radi VSI (vsaj na tem blogu) VSE pripisujemo slabemu dizajnu evra, a pri obvladovanju slabosti sistematično pozabljamo na kvaliteto sistemov in njihovih institucij.

    Vzemimo za primer Slovenijo. Finančne krize sploh ne bi imeli (ali bi jo čutili veliko, veliko manj), če bi imeli kvalitetne institucije, ki bi znale ravnati preventivno. Ne bi bilo slabo že, če bi imeli vsaj toliko kvalitetne institucije, da bi znale vsaj pravočasno prepoznati problem in izpeljati hitro ter učinkovito sanacijo orientirano v ohranjanje zdravih “going on concerne” delov podjetij in delovnih mest. V tem primeru bi v Sloveniji, ob enakem poteku krize drugod, slabosti dizajna evro valute čutili zelo malo.

    Si predstavljate, da bi podobno ravnale tudi druge države oziroma, da finančni sistemi držav ne bi ob trdnih zavezah kanalizirali nemških viškov v, z ogromnimi finančnimi vzvodi in s kratkoročnimi sredstvi financirane, dolgoročne trhle projekte v lastnih ekonomijah. Tako so si v veliki meri kar sami zadrgnili zanke okoli vratu. Ali pa, da nemška moč ne bi bila sposobna lastne velike rizičnosti plasiranja viškov prevaliti v javno sfero drugih držav evro območja ?

    In kaj bi se potem zgodilo z evrom ? Kako bi se odrazil njegov pomanjkljivi dizajn na evro območje in na Nemčijo ? Bi vsi skupaj reševali Nemčijo ? Bi Nemčija sama lahko ravnala bolj pametno pri nalaganju svojih viško ? in postopno opuščala ustvarjanje viškov v korist ravnotežja ter tako postopno izpraznila problem ?

    Vem, da bo ob tem “what if” vprašanju poskočil JPD. Ampak miselni izziv je le miselni izziv pa čeprav naiven. Lahko pa takšna miselna vaja pomaga, poleg priročne in vseprisotne krivde evro dizajna, izpostaviti še kakšne druge vzroke za globino krize po posameznih delih evro območja.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: