So strukturne reforme brez veze?

Leto in pol nazaj sem v Čarovniji strukturnih reform pisal o tem, da so strukturne reforme absolutno precenjene in da imajo omejen vpliv šele na dolgi rok.

Vendar to ne pomeni, da so strukturne reforme “brez veze”. Pomeni le, da imajo vpliv, in to zelo omejen, šele na dolgi rok in da prav zato ne morejo pomagati državam v krizi pri gospodarskem okrevanju. Ker pač dajo rezultate šele čez 5 ali 10 let, ko je krize že zdavnaj konec. Strukturne reforme pač po definiciji premikajo trajektorijo potencialnega outputa navzven (povečujejo učinkovitost gospodarstva in potencialni BDP), vendar pa to ne pomaga pri reševanju problemov, ki sledijo iz fluktuacije aktualnega BDP okrog trenda dolgoročnega potencialnega BDP zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja. Teh “tranzitornih povpraševalnih šokov” pač ni mogoče zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe, ki lahko vplivajo le na trend potencialnega BDP, pač pa izključno z ukrepi na strani povpraševanja.

Za tiste, ki ste prešpricali osnove makroekonomije, je spodaj ena slika (iz mojih predavanj), ki plastično ilustrira te zadeve.

Slika 1: Makroekonomske fluktuacije okrog trendnega BDP

Potential output and macro fluctuations

Vie: Lastna slika; vir podatkov Eurostat.

Zato v makroekonomiji pač velja pravilo št. 1:

  • Ponudbene šoke je potrebno zdraviti s ponudbenimizdravili
    • kot so regulacija trga proizvodov in dela, R&D, davki na proizvodne dejavnike, etc.,
    • da bi spodbudili rast TFP (i.e. potencialni output).
  • Povpraševalne šoke je mogoče odpraviti le z ukrepi na strani povpraševanja
    • davki na porabo, vladni izdatki, etc.,
    • da bi spodbudili agregatno povpraševanje.

Zato sem takrat tudi zapisal, da kadar slišite nekoga, da na ves glas razlaga o kritični nujnosti strukturnih reform, ki da bodo gospodarstvo potegnile iz krize, ste lahko 150-odstotno prepričani, da je šarlatan. Blebetač, ki ne loči med ponudbo in povpraševanjem in ki nobenega izmed svojih magičnih strukturnih trikov ne more podpreti z dejstvi. Pa naj bo to ekonomije slabo priučen novinar ali predstavnik kakšne mednarodne organizacije.

Ta slabotni učinek strukturnih reform na rast (produktivnosti) kaže analiza raziskovalcev IMF, objavljena v tretjem poglavju pomladanskega World Economic Outlook 2015. Na podlagi ekonometrične analize za 11 razvitih držav so pokazali, da ima denimo liberalizacija trga dela na kratek rok negativen učinek, na dolgi rok pa nevtralnega (glejte spodnjo sliko 2). Nevtralni učinek (na kratek in dolgi rok) ima tudi liberalizacija visoko kvalificiranih poklicev. Rahlo pozitivni učinek ima zmanjšanje regulacije na proizvodnih trgih, infrastruktura in zmanjšanje davkov na delo. Močan vpliv pa imajo izdatki za raziskave in razvoj ter vlaganja v tehnološki kapital, vendar šele na dolgi rok. In ne pozabite, da pri tem ne govorimo o vplivu na povečanje BDP, ampak na celotno faktorsko produktivnost, torej na tisti manjši del rasti BDP (rezidual), ki ga ne moremo pojasniti z zaposlitvijo dela in angažiranjem kapitala.

Slika 2: Učinek strukturnih reform na rast TFP

IMF_Structural_reforms

Vir: IMF, WEO 2015; Chapter 3.

No, pred dobrim mesecem je bila objavljena nova analiza Marrazzo & Terzi (2017) “Wide-reaching Structural Reforms and Growth: A Cross-country Synthetic Control Approach“, ki se problema činkov strukturnih reform na rast loteva še bolj sistematično in na velikem vzorcu držav. Dejansko sta Marrazzo in Terzi uporabila bazo podatkov IMF za vse dokumentirane strukturne reforme za 156 držav v obdobju 40 let. Z uporabo nove metode (ki posamezni državi, ki se je lotila strukturne reforme, poišče primerno kontrolno državo podobnih značilnosti, vendar brez strukturne reforme, s čimer testirata učinek “zdravljenja” s strukturno reformo na primerljivih državah) sta spremljala trajektorijo rasti države 10 let pred in 10 let po uvedbi posamezne strukturne reforme. Pokazala sta, da imajo, kot kaže spodnja slika, strukturne reforme učinke šele na dolgi rok. Šele po petem letu po uvedbi začnejo dajati učinke in do desetega leta po uvedbi v povprečju dvignejo trajektorijo potencialnega BDP za 6% glede na države, ki niso izvedle teh reform. Na kratek in srednji rok (do 5 let) pa imajo mnoge strukturne reforme negativni učinek na rast BDP, kot lepo ilustrira spodnja slika. Se pravi, te reforme so boleče in običajno še poglobijo recesijo (torej ne morejo biti uporabljene kot ukrep za spodbuditev okrevanja gospodarstva).

Slika 3: Medianski učinek strukturnih reform

Effects of Structural reforms

Vir: Marrazzo & Terzi (2017)

Vendar pa ti rezultati skrivajo veliko heterogenosti oziroma razlik med državami glede učinkov strukturnih reform. V razvitih državah začnejo prej dajati rezultate, ki pa so za razliko od držav v razvoju bolj omejeni.

Spodaj je nekaj zanimivih odlomkov iz tega članka:

Policymakers face a perennial struggle to improve economic outcomes, in both advanced and developing countries. Within this context, orthodox economic theory has made a strong case for structural reforms, identified as measures aimed at removing supply-side constraints in an economy. This in turn would favour efficient factor allocation and contribute to medium- to long-term growth. Such measures include, but are not limited to, product and labour market liberalisations, current and capital account openness, and financial liberalisation. For a long time, a collection of these policies has fallen under the name of Washington Consensus, following their listing in Williamson (1994). According to this policy perspective, which has long been held by multilateral organisations, the depth and breadth of reform packages will determine subsequent economic performance (Easterly 2005).

While individually these measures are built on solid workhorse economic models, and well- established concepts such as Schumpeterian creative destruction or competitive advantage, the growth literature remains divided. The diagnostics perspective holds that while “most well-trained economists would agree that the standard policy reforms included in the Washington Consensus have the potential to promote growth”, economic policy success will hinge on addressing few selected binding constraints in the economy, rather than using a “spray-gun” approach to reform across the board (Rodrik 2009, pp.56, 63). This is because measures that are individually sensible could actually have negative interaction effects with existing constraints (Rodrik 2004). As such, deep- or wide- orthodox structural reform packages will generally fail to produce positive growth effects, unless they are carefully tailored to the local context. Specific conditions might actually lead heterodox policies to be more fruitful (Hausmann & Rodrik 2003).

The endowment perspective identifies geography and resource endowment as crucially underlying the development of agriculture, human capital, transport costs, the spread on knowledge and knowhow, and ultimately long-term growth (Sachs 2001; Diamond 1997). Under this view, there is little policy change can do to significantly shape medium- and long-term growth, particularly in underdeveloped regions.

The institutional perspective eclectically builds on the previous two by placing institutions at the centre. Good economic institutions – generally involving the protection of private property and the rule of law – combined with good political institutions – defined as pluralistic and power-constrained – ensure that the right policies will be identified and successfully implemented (Hall & Jones 1999; Acemoglu et al. 2001; Acemoglu & Robinson 2012). At the same time, geography will have a strong impact on the quality of institutions (Rodrik et al. 2004). According to this view, pushing for structural reforms will have only a temporary and limited impact on economic growth as it will be like treating the symptoms of the problem, rather than addressing the root cause.

Motivated by the apparently conflicting prediction on the benefits of (orthodox) policy reform in these growth theories, we investigate the relationship between a wide range of structural reforms and economic performance over a ten-year time horizon. Our novel empirical approach is composed of two steps. First, building on a methodology developed by IMF (2015), we identify 23 episodes of wide-reaching structural reform implementation (so-called “reform waves”). These are based on a database first assembled by Ostry et al. (2009) and later expanded by Giuliano et al. (2013), which provides detailed information on both real and financial sector reforms in 156 advanced and developing countries over a 40 year period. Indicators considered specifically cover trade-, product market-, agriculture-, and capital-account liberalisation, together with financial and banking sector reform. Then, we track top-reforming countries over the 10 years following adoption and estimate the dynamic impact of reforms by employing the Synthetic Control Method (SCM): a technique first developed in Abadie and Gardeazabal (2003) and later refined in Abadie et al. (2010; 2015). In a similar vein to matching estimation strategies (Rosenbaum & Rubin 1983), this non-parametric data- driven approach creates a control for each individual reforming country, as a linear combination of other countries displaying similar pre-reform characteristics.

The SCM allows us to quantify the individual impact of a country’s reform package. Our technique therefore caters for the fact that each country and reform package is different, displaying the heterogeneity thereby associated. However, at the same time, it makes it possible to aggregate results and drawing some general conclusions on the relationship between reforms and economic performance. As discussed by Billmeier and Nannicini (2013), the SCM creates data-driven case studies that can be analysed within a unified statistical framework, hence effectively constituting a middle-ground between a case study approach and standard cross-sectional work.

Our main findings are as follows: on average, reforms had a negative but statistically insignificant impact in the short term. However, reforming countries experienced a growth acceleration in the medium-term, with the result that ten years after the reform wave started, GDP per capita was roughly 6 percentage points higher than the synthetic counterfactual scenario. We highlight how average point estimates mask the fact that the impact of reforms is highly heterogeneous, in particular between advanced and emerging markets. Benefits tended to materialise earlier, but to be more limited, in the former than in the latter. We show how this result is unlikely to be dictated by the macroeconomic conditions in which reforms were implemented, but rather suggest that this may be due to a diversified composition of the average reform package and overall quality of institutions, affecting policy credibility.

Given the novelty of our approach in the reform literature, we show that our findings are not model-specific. In particular, we adapt the dynamic panel regression model used by Acemoglu et al (2014) to provide an alternative estimation strategy for the impact of reforms on growth, and illustrate how our baseline estimates are at most to be treated as conservative.

Moreover, we performed extended robustness checks on our main results. These include a placebo test, where we fictitiously placed a reform episode ten years before the actual reform wave, and show how the impact measured by the SCM is not comparable to that identified in the baseline. We also doubled the time horizon over which we fit the model to twenty years, reducing the likelihood of positive self-selection bias. Moreover, we ran a falsification test on countries that did not implement reforms, showing how our model tracks well performance on average in the absence of a reform shock. Finally, we considered alternative indicators of comparable structural reforms, and hence an alternative selection of wide-reaching reform episodes. In all cases, our baseline results remain broadly confirmed.

Vir: Marrazzo & Terzi (2017), Wide-reaching Structural Reforms and Growth: A Cross-country Synthetic Control Approach

15 responses

  1. Aleluja!,… Ta prispevek je zlata vreden. Ko ga bodo brale novinarke Finance in zapriseženi neoliberalci bo zasmrdelo po žveplu…

  2. Spoštovani.

    Ta članek ima natanko enake slabosti kot tisti izpred leta in pol: “Težava strukturnih reform je, da nihče točno ne pove, kaj z njimi misli. Nekateri imajo s tem v mislih privatizacijo državnih podjetij, nekateri celo privatizacijo zdravstva in visokega šolstva. Drugi s tem mislijo na pokojninsko reformo, tretji na liberalizacijo trga dela, četrti na liberalizacijo poklicev in odpravo raznih notarskih in dimnikarskih kartelov itd.” Tako v tem članku kot v tistem izpred leta in pol na to naslovno vprašanje tudi od vas ni odgovora. Zato sprašujem: kaj pa pod strukturnimi reformami pojmujete vi? Da bo diskusija mogoča, bi bilo potrebno videti vašo definicijo.

    Mogoče vas bo k definiciji spodbudil izziv; seveda je jasno, da je strukturne reforme bolje izvajati v dobrih časih, (ko udeleženci dobivajo nihče pa ne izgublja), a voljnost izvajati te reforme v dobrih časih je običajno precej nizka, še posebno če mnogi dobijo malo ali nič. Zato rabimo tudi v dobrih časih prosvetljene in ne preveč z “rokami k sebi” naravnane elite. Na žalost potencial nebolečnosti strukturnih reform v dobrih časih elita zazna predvsem kot priliko politično nebolečega prerazporejanja pretežno v korist sebi. Po nekaj letih pa se rezultatu običajno vsi samo čudijo. Potrebni so razni Piketty-i, da odprejo oči kaj se je v dobrih časih pravzaprav dogajalo, da potem lahko povpraševalni kratkoročneži ugotovijo, da je dogajanje zelo vplivalo na agregatno povpraševanje in poglobilo krizo.

    Dejstvo je, da so ljudje za strukturne reforme bolj dojemljivi v slabih časih. Zdi se namreč logično, da je treba nekaj postoriti v delovanju sistema – pa ne na pokojninah, ampak recimo na nadevanju uzd ponorelim primitivnim finančnikom. To dojemljivost za preurejanje, ko slabi časi razkrivajo slabosti, elite izkoristijo predvsem za potiskanja revežev v še globlje blato. Ljudje pa na žalost nimajo moči, da bi delovanje sistema preurejali pretežno na račun elite. To je ideološko vprašanje strukturnih reform.

    Za razpravo o strukturnih reformah je torej potrebna definicija ter razčistitev ideoloških vprašanj, česar pa v gornjem prispevku ni. Ob jasni razčistitvi teh dveh vprašanj (definicija in ideologija) bo vse razmišljanje okoli strukturnih reform precej lažje.

    Lep pozdrav Igor

    PS: pa ne potiskajte vprašanja (lepo prosim) v dilemo ali ali. Gre za vprašanje katere in kakšne strukturne reforme in iz katerih ideoloških izhodišč ob (vsaj zame nespornih) povpraševalnih ukrepih.

  3. aleluja. Ugotovili smo, da strukturne reforme nimajo kratkotrajnih pozitivnih učinkov. Celo kontra.

    Ampak, ali je kdorkoli trdil, da so strukturne reforme namenjene kratkotrajnim učinkom?

    Ta članek se bere tako, kot bi napisali. “Zdrava prehrana, ne bo pozdravila prehlada niti pozdravila ureznine. Učinki zdrave prehrane, bodo vidni šele dolgo po tem, ko bo ureznina že zaceljena, prehlad pa se prevrgel v gripo, pa tudi ta bo že minila.” Ampak, ali to pomeni, da zdrava prehrana NI primerna?

    Če je kdo kratkoročne rešitve iskal v strukturnih reformah, je pač tepec. Tepec pa je tudi tisti, ki jih zavrača zato, ker nimajo kratkoročnih pozitivnih učinkov.

  4. Hm, po tej logiki so najvišji predstavniki Evropske komisije, ECB (na čelu z Draghijem), OECD, IMF, UMAR in GZS ter Šušteršič in Schaueble in Merklova vsi TEPCI, ker natanko to predlagajo: za spodbuditev okrevanja in kompenzacijo povpraševalno povzročenega negativnega output gapa predlagajo natanko strukturne reforme namesto povečanja javnih izdatkov. Janševa vlada je pod Šušteršičevo taktirko celo uvedla politiko varčevanja in ta dodaten izpad agregatnega povpraševanja želela kompenzirati s strukturnimi reformami (znižanje davkov, pokojninska reforma…).

    To, da ne razumejo makroekonomije (in zgornje slike 1), smo že ugotovili; da pa so tepci, je vaša okarakterizacija.

  5. Spoštovani Igor,

    Se strinjam, da najprej razčistimo, kaj si kdo razume pod pojmom strukturne reforme.
    Profesorja Damijana že razumem, da pod tem pojmom razume čisto strokovna ekonomska orodja za urejanje ekonomskega razvoja neke družbe, vendar je danes vulgarizacija stroke in politike že postala tako splošna, da se moramo najprej vprašati o ideološkem pomenu strukturnih reform.
    Cela vrsta od stroke predlaganih strukturnih reform na strani ponudbe se je v določenih oziroma kar v večini primerov izkazala za krinko za povečanje izkoriščanja delavcev in povečano koncentracijo kapitala, to je za bogatenje elite. In če bi bili dosledni in bi politika/oblast sledila strokovnim pravilom, bi morali reformam na strani ponudbe z določenim zamikom (ko dajo ustrezen rezultat na strani povečanja BDP) slediti strukturne reforme na strani ponudbe – na primer Pikettyev davek na kapital.
    Vendar to drugo plat redkokdaj vidimo, ker so običajno politiki pod močnim vplivom kapitala.
    To pa pomeni, da so strukturne reforme prvovrstno politično vprašanje. In uporaba strukturnih reform za reševanje kratkoročnih težav na povpraševalni strani (kot je bilo v pretekli krizi) čista ideologija.

  6. Igor & Drago,
    Morda bi bilo dobro, da si vzameta čas in pogledata raziskavo, ki sem jo polinkal (za koga pa sicer dajem linke na originalne članke in raziskave ?!).
    Strukturne reforme, ki jih analizirata Marrazzo & Terzi, so navedene v poglavju o podatkih, in sicer na str. 9-10, pa tudi v Appendixu 1.
    Strukturne reforme, ki jih analizira IMF (2015), so tudi tam navedene. Sem pa zdaj dodal še sliko z rezultati raziskave IMF, da bo bolj jasno.

  7. Profesor Damijan dokazuje, da so strukturne reforme precenjene, ker običajno ne zadenejo pravega cilja. Problem vidim poponoma drugje: kapital postavlja vlade, ustvaril je razmere, ki so zanj naravnost idealne. že kar nekaj let bogastvo tistega procenta raste. Zato se krčevito upira vsakim večjim spremembam, ki rušijo njim naklonjeno obstoječe stanje. Edina prava strukturna reforma, ki bi kaj uredila, je reforma volilnega sistema, ki bi zmanjšala vpliv političnih strank, za katerimi stoji kapital.

  8. Jože,

    Sem prebral oba članka, pa me nista ravno razsvetlila. Razen, da je pri strukturnih reformah precej ideologije.
    Harvardova raziskava Marazzi-ja in Terzi-ja raziskuje vpliv liberalnih strukturnih reform po receptih Čikaške šole, to je na ponudbeni strani ekonomije, imenovane Washingtonski konsens, ki so se izvajale v glavnem po Južni Ameriki in Afriki, nekaj v Evropi in praktično nič v Aziji (z izjemo neke manj pomembne reforme na Filipinih iz leta 1961). Uporablja pa kvalitetno orodje SCM, ki da rezultat, da se je po desetih letih po izvedenih reformah BDP popravil za 6,3%. Pri tej raziskavi me motita dve stvari – da raziskuje samo tiste primere, kjer se je uporabljal ta liberalni Washingtonski konsens, ob strani pa pušča celo vrsto držav, predvsem v Aziji, kjer so se reforme dogajale na drugačne načine in to precej bolj uspešno kot v južni Ameriki. Kaj je s kitajsko? Nadalje, kot merjeni rezultat poda samo skupni BDP in ne kakšna je bila njegova delitev na delo in kapital po reformi. Znano je, da so reforme Čikaške šole po J. Ameriki predvsem bogatile sloj lastnikov kapitala in siromašile ljudstvo. Za koga so torej bile narejene? Za kapital. In v tem vidim ideološkost takih reform. Da ne govorim da močno zaudarja po “ciljani” raziskavi, katere namen je z izborom geografskih področij in vrste reform samo potrditi vnaprej željeni rezultat. In to dela ugledna Harvardska univerza !?

    Druga, obsežnejša raziskava, narejena v IMF, je manj ideološka in ubira drugačno pot ter naj bi bila bolj usmerjena v bodočnost. Ukvarja se z potencialom za rast BDPja v bodoče in v uvodu pojasnjuje, da se je potencial za rast pri razvitih državah že pred krizo l. 2008, po tem pa tudi pri državah v razvoju, iz leta v leto zmanjševal predvsem zaradi starajoče populacije, zmanjšane faktorske produktivnosti (to zadnje po moje ni zadovoljivo pojasnjeno zakaj se dogaja, ampak meritve to kažejo), pa tudi kapitala/investicij je bilo po krizi manj. Bistvo te raziskave pa je v napovedih, kaj naj bi se dogajalo v bodoče pri faktorski produktivnosti do leta 2020, ko analizira vpliv strukturnih reform na faktorsko produktivnost. Tu se že vidi, da je IMF bolj Keynesjanski kot Harvard, saj daje večji pomen (in to v glavnem na dolgi rok) ukrepom na področju povpraševanja, kot so vlaganja v raziskave in razvoj, kapitalske naložbe v digitalizacijo/informatizacijo/robotizacijo družbe ter infrastrukturne investicije (kar pa pove že zdrava kmečka pamet brez komplicirane ekonometrike). Manj imajo vpliva ukrepi na strani ponudbe, kot so deregulacija trgov proizvodov, zmanjševanje davčnih obremenitev plač, deregulacija plač pa ima po mnenju IMF celo kratkoročno negativen vpliv na sektorsko produktivnost. Torej, navijanje za Keynesa. Glavna pomanjkljivost te študije pa je, da ne govori o skupnem BDP, ampak samo o faktorski produktivnosti, kaj pa bo s kapitalom in delom, ki v večji meri določata BDP, pa naj ugibamo.

    Ne vem, mogoče sem kaj spregledal, vendar kakšnih novih ključnih informacij nisem dobil.

  9. Spoštovani.

    Definicija strukturnih reform vašega slovenskega teksta se očitno naslanja na citirano v angleškem delu vašega članka: “structural reforms, identified as measures aimed at removing supply-side constraints in an economy. this in turn would favour efficient factor allocation and contribute to medium- to long-term growth. such measures include, but are not limited to, product and labour market liberalisations, current and capital account openness, and financial liberalization”, ki pa kaže na ideološkost pristopa. Govori o ODSTRANJEVANJU ovir proti katerim pa v člankih, na drugih mestih vašega bloga, govorite tudi vi – recimo zahteva za VEČJO MOČ SINDIKATOV, OVIRE GLOBALIZACIJI (če se prav spomnim), sam pa pridodajam vsaj še nadevanje uzd finančnikom. To zadnje je bila sicer tema mojega komentarja že na vaš članek izpred leta in pol.

    Definicija na katero se naslanjate je torej precej enostranska in sama sebi namen, saj že iz besedila: “removing supply-side constraints” sledi, da nima neposrednega in hitrega vpliva na popvpraševalne krize. Zato je vsebina članka glede na omenjeno definicijo res tavtologija (kar pravi komentator Marko). Vaša obramba je, da to očitnost poudarjate zaradi pomembnih odločevalcev, ki “ne razumejo makroekonomije”. Ob tej vaši ugotovitvi se človek sprašuje ali v stroki res ne obstajajo mehanizmi, ki bi takšna očitna neznanja sankcionirali že na ravni akademstva, ne pa, da se skrivajo pod plaščem ideologije.

    Zame bolj zanimiv je drugi del angleškega teksta, ki pravi, da so rezultati strukturnih reform nezaznavni in neškodljivi na kratek rok, a pomembni na srednji rok. Pravi tudi da: “ result is unlikely to be dictated by the macroeconomic conditions in which reforms were implemented”. Zato je po mojem mnenju vprašanje ali reforme uvesti ali ne v času krize determinirano predvsem z družbeno sprejemljivostjo zanje. Ker so ljudje bolj sprejemljivi za spremembe v času krize, ko je očitno, da je potrebno nekaj storiti na kvaliteti delovanja sistema, ki je pripeljal v krizo, je tedaj (po mojem mnenju) tudi čas zanje. Vendar pa KAJ STORITI ni ravno nedolžna tema, zato tudi moje vprašanje – katere reforme in pod kakšno ideologijo.

    Ugotovitve zapisane v spodnjem odstavku se mi zdijo v kontekstu bolj razdelanega razmišljanja o strukturnih reformah izredno pomembne, zato ga citiram v celoti: “Our main findings are as follows: on average, reforms had a negative but statistically insignificant impact in the short term. however, reforming countries experienced a growth acceleration in the medium-term, with the result that ten years after the reform wave started, GDP per capita was roughly 6 percentage points higher than the synthetic counterfactual scenario. we highlight how average point estimates mask the fact that the impact of reforms is highly heterogeneous, in particular between advanced and emerging markets. benefits tended to materialise earlier, but to be more limited, in the former than in the latter. we show how this result is unlikely to be dictated by the macroeconomic conditions in which reforms were implemented, but rather suggest that this may be due to a diversified composition of the average reform package and overall quality of institutions, affecting policy credibility.”

    Naj iz gornjega odstavka izpostavim samo eno: “overall quality of institutions, affecting policy credibility”. To je tisto o čemer govoriva s Stankom Štrajnom na več mestih v vašem blogu, ko praviva, da je pomembno “delovanje države na vsakodnevni in praktični ravni” in da je to tisto kar loči dobre države od slabih , zapad od balkana, sever od juga …. to po moji presoji implicirajo tudi Dragova stališča.

    Slovenska država ima v splošnem čisto v redu zapisan sistem (podoben razvitim zapadnim sistemom), a je njegova implementacija v praksi zaradi slabe : “ overall quality of institutions” nekaj čisto drugega. Slovenski primer popolnoma neupravičljivega nedelovanja finančne preventive in potem še huje zavožene sanacijske sage, je lep primer konkretne slabe kvalitete delovanja institucij. Zato bi morala biti kvaliteta delovanja institucij primarni cilj vsaj pokrizne slovenske politike, pa se ne dogaja nič. Pojem malomarnosti bi bilo čisto dobro orodje, ki bi ga lahko uporabili za popravilo kvalitete delovanja skoraj kateregakoli sistema – še posebej pa finančnega v našem konkretnem primeru. Zato ignoriranje tega orodja tako čudi.

    Naj poleg tega, da je ob krizah vsekakor čas za strukturne reforma zaradi njihove večje družbene sprejemljivosti (a ob tem ni vseeno za kakšne reforme gre), zaključim še z dodatno mislijo – po mojem intuitivnem prepričanju, ne more biti vseeno v kakšno kvaliteto delovanja sistema (balkansko ali npr. nordijsko) se “naliva” povpraševalni denar ob sanaciji povpraševalne krize.

    Lep pozdrav Igor

  10. Igor & Drago,

    Hmmm, malce vama manjka poznavanja makroekonomije. Strukturne reforme so po definiciji ukrepi ekonomskih politik, ki vplivajo na ponudbeno stran in s tem na trajektorijo potencialnega BDP (trend). Glejta zgornjo sliko 1 in razlago. Te stvari je pač treba poznati, če se hočemo o tem pogovarjati.
    Ali raziskovalci zajemajo vse potrebne strukturne reforme na ponudbeni strani in na pravi način, je drugo vprašanje.

  11. Se opravičujem, res nisem makroekonomist, vendar sledim vsebini.
    Torej, ali so investicije v infrastrukturo, finansirane z zadolževanjem, upoštevane kot povečanje ponudbe denarja na trgu ali kot povečanje povpraševanja po gradbenih storitvah?
    Ali so povečana vlaganja v RD, finansirana z davki iz proračuna, povečanje denarja na trgu (ali česa drugega) ali povečanje povpraševanja po RD?

  12. Spoštovani, pa saj ne govorim o vašem “Hmm”. Govorim o družbeno sprejemljivejšem tajmingu za strukturne reforme ob času krize in ne kot orodju za razreševanje krize. Ob krizi so bolj jasne pomanjklivosti delovanja institucij zato so reforme tega tipa verjetno sprejemljivejše, reforme tipa odprave ovir, ki odpravljajo recimo moč sindikatov, liberalizirajo finančnike, … pa se lažje zamaskirajo v dobrih časih. Seveda pa, če so “tisti, ki ne razumejo makroekonomije” dovolj močni, lahko (ne samo na krizo trenutno nevtralne strukturne reforme) vsilijo škodljivosti žrtvam (še posebno tistim z slabo delujočimi institucijami) tudi v slabih časih.

    Hmm, zgolj nalivanje denarja ob neadresiranju slabega delujovanja institucij in še ob balkansko zelo izkrivljenem sistemu? Kje v makroekonomiji pa naj najdem odgovor, da je nalivanje neglede na vse kar BREZPOGOJNO ?

    Lep pozdrav Igor

  13. Dovolite, da dopolnim svoj zadnji komentar. Ker se vedno nekaj zahteva (to je tudi narava vsakega pogajalskega procesa) in ker brezpogojnosti ni (razen v odnosu staršev do otrok) bi prosvetljeni dajalci finančne pomoči zadeve pogojevali s strukturnimi reformami, ki bi prosilcu omogočil boljši razvoj na dolge steze. To pa so v osnovi reforme, ki izboljšujejo sisteme in kvaliteto delovanja institucij in so lahko dobra popotnica za bodoči razvoj. Seveda pa lahko interesno pokvarjeni dajalci pomoči, ki ščitijo samo svoje pomanjkljivosti velik udarec za kogarkoli. To se je zgodilo Grčiji in to se dogaja v določeni meri tudi nam. Torej, ker pomoči vedno sledijo zahteve se postavlja vprašanje KAKŠNE ZAHTEVE. Ne pa ugotovitev, da so le te brezveze.

    Lep pozdrav Igor

  14. No, Igor, pa si zadel žebljico na glavico. Kako naj razlagamo našo sanacijo bančnega sistema pod patronatom BS, ECB in EK in spremljajoča navodila o privatizaciji državnega gospodarstva, predvsem saniranih bank, kar moramo stalno poslušati iz EK? Ali so to strukturne reforme, ki naj bi liberalizirale gospodarstvo, ali je to navadno plenjenje velikega kapitala po manjših poslušnih podložnikih? Bomo še letos prodali NLB za ceno, bistveno manjšo od vložka za njeno sanacijo (ker nam bo to prineslo 6,3% povišanega BDP v 10 letih), ali bomo raje teh 6,3% pobrali kar neposredno z dobičkom saniranih bank in s povečanjem realne vrednosti teh bank v treh letih?
    No, pa smo spet pri ideologiji, tokrat širše: kaj je zdaj strukturna reforma, kaj je plenjenje in kaj je zdrava pamet?

  15. Pa še to, o pasusu o naših inštitucijah se strinjam, da so slabe, celo več, da so zavožene, ker so se prodale za oblast/denar. Edino to še vidijo pred nosom, za širši narodov blagor jim ni (več) mar. Saj zato se trudimo po tem blogu, pa tudi širše, sedaj tudi preko referenduma in z neposrednimi pogovorovi z oblastjo, kot je predsednik parlamenta in posameznimi poslanci ter s predstavniki vlade (trije razgovori ta teden), tudi z vlaganjem zakonov v parlament (trenutno dva – o drugem tiru in o upravljanju SDH). Torej strukturne reforme, tudi inštitucij, skozi akcijo, če se izrazim po svoje.

%d bloggers like this: