Piketty: univerzalni temeljni dohodek je premalo ambiciozna agenda

Huh, takoj ko sem napisal Čas za univerzalni temeljni dohodek?, sem videl, da je tudi Thomas Piketty v Le Mondu izrazil podobno skepso glede UTD. Tudi on pravi, da se moramo zavzemati za družbo s pravičnimi plačami in ne zgolj s temeljnim, minimalnim dohodkom. In tudi on pravi, da je čas za rehabilitacijo sindikatov.

The problem with the discussion about basic income is that in most instances it leaves the real issues unexplored and in reality expresses a concept of social justice on the cheap. The question of justice is not simply a matter of 530 Euros or 800 Euros a month. If we wish to live in a fair and just society we have to formulate more ambitious objectives which cover the distribution of income and wealth in its entirety and, consequently, the distribution of access to power and opportunities. Our ambition must be that of a society based on a fair return to labour, in other words, a fair wage and not simply a basic income. To move in the direction of a fair wage, we have to re-think a whole set of institutions and policies which interact with each other: these include public services, and in particular, education, labour law and organisations and the tax system.

To move towards fair pay, we must stop denigrating the role of trade unions, the minimum wage and salary scales. We should reconsider the role assigned to the employees’ representatives. In countries where they play an active role on the executive boards – between one third and half of the votes in Sweden and Germany – we find a narrower range of salary scales, greater investment of the employees in the firms’ strategy and in conclusion higher productivity. In addition, there is nothing to prevent us from imagining original forms of power-sharing, with the board members being elected by a combination of employees and shareholders (to go beyond the interaction between paid administrators and shareholders with the latter automatically holding the majority).

Vir: Thomas Piketty, Le Monde

Preberite cel komentar Pikettyja, tudi del, ki govori o progresivnih davkih na premoženje. Desničarji bodo ponoreli.

4 responses

  1. Dajmo se spomnit kako je bilo v starem Rimu. Z razmahom cesarstva je bil potrebno obvladovati rimski plebs, ki je imel državljanske pravice. Začelo se je z darili. Najprej s hrano-kruhom, olivnim oljem, slanino,…Vzdrževanje plebsa je zahtevalo čedalje večji del državnih prihodkov. Ko ti niso več zadostovali, seveda ni prišlo v poštev, da bi prihodke plebsa zmanjšali. Rešitev se je našla v razvrednotenju denarja. “Rešitev” je delovala kar nekaj časa, dokler se ni ljudstvo navadilo nanjo,. Potem je prišlo do inflacije. In potem do razpada imperija. Ko se je plebs navadil na zastonj darila je bilo počasi konec s superiornostji rimske kulture. Nič ne ubija kulture bolj kot življenje brez dela.

    Strinjam se Jožetom in Piketty-jem. Je pa pri tem potrebno povedati naslednje. Ena od možnih rešitev je zmanjšanje delavnika. Npr. univerzalno za 6 ur. Druga rešitev bi bila da, se prepreči davčni dumping med državami. Vsako hujše odstopanje bi bilo potrebno takoj zatreti z davčnimi izravnavami. Isto bi veljalo za države, ki imajo delavnik daljši od 6 ur. Nabit dodatni davek.

    Stranski učinek bi bil, da bi starši imeli več časa za družine. Mogoče bi na ta način lahko zmanjšali tudi marsikateri socialni problem.

  2. Marko, samo en medklic: ni Rim propadel zaradi plebsa, ampak zaradi pokvarjenih in nesposobnih elit.
    Saj je danes podobno – aktualni kvazi demokratični družbeni sistem v deželah razvitega zahoda (z redkimi izjemami, kot n. pr. v Skandinaviji in ex. Avstroogrski, torej tudi pri nas, kot ugotavlja Milanović), ki bazira na globalnem neoliberalizmu, oblikuje skozi mehanizem koncentracije kapitala, ki ga je lepo opisal ravno Piketty in velikanskih razlik v premoženju in dohodku peščico plutokratov, ki mislijo da je denar edini kriterij za položaj človeka v družbi ter da je taka neenakost zaslužena in moralno upravičena in bo večno trajala (po Fukuyami). Pa se je plebs uprl in poslal Trumpa, Le Penovo, Orbana in podobne, da jim meša štrene, zdaj pa panično iščejo nekakšno kozmetično rešitev, da le ne bi prišel kak Spartak temeljiteje premetat hišo. Sam UTD danes je nekaj podobnega kot zastonj hrana in pijača v Rimu, namreč ne rešuje glavnih protislovij družbe – ne ponuja novih družbenih odnosov, ampak ohranja status quo – plutokrati so še vedno na vrhu, raja pa spodaj, mogoče malo manj razkurjena.
    Potrebna bo celovita prenova družbe, da bo postala vključevalna in bo tudi ideološko drugačna – da bo temeljila na prosvetljenskih idealih in ne na denarju/pohlepu, le tako bomo dobili tako družbo, kot jo Piketty opisuje.
    Je pa Piketty po mojem utopični socialist – ne pove, kako bomo to dosegli. Da bi tako prenovo izvedli je namreč treba iz političnega upravljanja – strank, parlamenta vlad, odstraniti vpliv denarja oz. plutokrate. Veliko vprašanje je, ali je to dosegljivo po ustaljenih demokratičnih kanalih preko volitev, ali pa je zato že prepozno.
    Plutokrati ne bodo zlahka prepustili oblasti, se je videlo na volitvah v ZDA, ko so edinega pravega socialista Bernija Sandersa že demokrati, zlizani z Wall Streetom hitro odstranili iz igre. Mogoče bo lažje to narediti v Evropi (hvala bogu brez V. Britanije). Konec koncev je že Marx predvideval, da bo v razviti Evropi prva komunistična država (in ne v neki nerazviti fevdalni Rusiji, kjer se je potem vse izjalovilo) Je bila pa leta 1930 Nemčija tik pred zmago komunistov na volitvah, pa so prestrašeni kapitalisti, ki so videli kaj dela Lenin v Rusiji, hitro podprli Hitlerja (beri Trumpa), samo da se znebijo komunistov. Pa smo imeli še eno svetovno vojno.
    Da ne bom preveč strašil – saj že imamo skandinavski model, pa našega avstroogrskega, samo Francija in Nemčija morata iti po pravi poti. Ostali bodo že sledili.
    Se opravičujem za ta izlet v zgodovino, hotel sem samo poudariti, da se spremembe družbenih sistemov ne dogajajo zlahka, po kabinetih akademskih znanstvenikov, ampak z aktivnim podpiranjem demokratskih mehanizmov, tudi preko civilne družbe, kot smo včasih, leta 1968/70 rekli
    “pohod skozi inštitucije” (dokler jih še imamo). Alternativa je ulica, kot to ravnokar vidimo v Romuniji.

    Lep pozdrav,

    Drago Babič

  3. Drago,
    podpišem!

    In škoda, da to ostane samo kot komentar pod tem člankom, ker se v njem skriva (po mojem mnenju) bistvo problema in tudi rešitve.

  4. Dobro, predlagam, da odpreš nov post na to temo, recimo “prenova družbe” ali kaj podobnega in napraviš spodoben akademski uvod, se bom z veseljem pridružil.
    Kot praktično vajo kako zgleda “pohod skozi inštitucije” pa lahko vzamemo 2.TDK, saj imamo dobro železo v ognju. Ti bom pomagal operativno to izpeljati.
    Mimogrede, s takšno akcijo “pohoda skozi inštitucije” smo študentje (jaz sem bil takrat predsednik študentske skupnosti Ljubljanske Univerze) leta 1970 izsilili prve svobodne volitve za člana predsedstva SFRJ med dvema kandidatoma, režimskim Markom Bulcem in do tedaj neznanim Janezom Drnovškom, ki je nato zmagal, tako da (upam da še) vem, kako se to dela.

    Drago Babič

%d bloggers like this: