Bo minimalna plača ugonobila slovenska podjetja?

Pogajanja med socialnimi partnerji pred dvema tednoma o primernem odstotku dviga minimalne plače so znova razburkala duhove. Predvsem na delodajalski strani, ki je znova hitela dokazovati, da bi dvig minimalne plače za več kot za porast inflacije povzročil številne negativne gospodarske učinke, denimo »upočasnil zaposlovanje“, “povečal tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo itd. Je minimalna plača in njeno dvigovanje res takšen zlodej, ki bi utegnil ugonobiti slovensko gospodarstvo?

Zelo preprost odgovor na podlagi stotine študij in dejanskega dogajanja je seveda jasen Ne. Uvedba minimalne plače ali njeno postopno usklajevanje ni še nikjer v svetu uničilo gospodarstev ali terjalo množičnega odpuščanja. Doucouliagos in Stanley sta leta 2009 naredila meta analizo na podlagi 64 empiričnih študij za ZDA in ugotovila, da se učinki dviga minimalne plače na zaposlenost koncentrirajo okrog ničle in da niti statistično niti praktično ne zmanjšujejo zaposlenosti. In tako kaže večina meta študij akademskih raziskovalcev, ki niso vezani na različne desničarske sponzorske institucije. Večina preglednih študij o minimalni plači je namreč, kot ugotavljata Doucouliagos in Stanley, »kontaminirana s pristranskim izborom študij«, in ko to pristranost odstranite, izginejo tudi negativni učinki minimalne plače.

minimum-wage-meta-analysis

Seveda pa so možne izjeme glede na specifične okoliščine, zato je odgovor na zgornje vprašanje nujno malce bolj niansiran. Kot je lani povedal Alan Krueger iz univerze v Princetonu, ki je leta 1995 s kolegom Davidom Cardom objavil slovito knjigo o mitu minimalne plače, ki je preobrnila poglede ekonomistov na minimalno plačo, se postopno dvigovanje minimalne plače še nikjer ni pokazalo kot škodljivo. Niti iz vidika, da bi spodbudilo odpuščanje, niti da bi zaustavilo zaposlovanje. Dodaja pa, da to velja za zmerna povečanja minimalne plače. Podvojitev minimalne plače bi najbrž povzročila precejšen šok za mnoga podjetja, katerih poslovni model temelji na nizko plačani delovni sili. Vendar tovrstnih »eksperimentov« v realnem življenju še nismo videli in ne moremo z gotovostjo reči, kaj bi se zgodilo.

Kaj je botrovalo tako slabemu mnenju ekonomistov o minimalni plači, prevladujočemu vse do leta 1995 in zakaj mnogi zastareli učbeniki za prvi letnik ekonomije še vedno vsebujejo ta mit negativnega vpliva minimalne plače? Odgovor je v tem, da so ekonomisti na trg dela ves čas učbeniško gledali kot na vsak drug proizvodni trg. Še huje, večinoma so predpostavljali popolno konkurenco, kjer se na trgu srečuje neskončno število delodajalcev in neskončno število tistih, ki iščejo delo. V ravnotežju se vzpostavi »prava«, ravnotežna cena in vsakršno administrativno dvigovanje spodnje meje te cene dela naj bi povzročilo, da bodo podjetja pač manj zaposlovala. Toda trg dela je seveda daleč od popolne konkurence. Na strani zaposlenih imate lahko cehovska, sindikalna združenja, ki seveda pomenijo oligopol na strani iskalcev dela. Toda enako je, kot končno priznava tudi akademska stroka, tudi na strani delodajalcev. Podjetij ni neskončno in niso homogena, nekatera (denimo Walmart ali drugi veliki zaposlovalci) imajo veliko tržno moč in to svojo tržno moč (monopson) in asimetrijo informacij uveljavljajo na trgu dela in s tem uspejo iztržiti bistveno nižje plače, kot bi jih v primeru učbeniškega primera in ravnotežnih cen. Sploh pa v državah, kjer so sindikati zelo šibki. Zato dvig minimalne plače nad tržno plačo za najnižji profil zaposlenih pač ne zmanjša zaposlenosti, pač pa le “poje” nekoliko dobička.

No, v Sloveniji so sindikati kar močni in vlada se s tripartitnim dogovarjanjem in ekskluzivno pravico določanja višine minimalne plače trudi, da te ne padejo izpod minimalne višine življenjskih stroškov, zato bi tudi dvig minimalne plače utegnil imeti bolj negativne posledice kot v ZDA, mar ne? Dejstvo je, da tega ne vemo. Imamo pa sicer dober »naravni eksperiment« glede tega, in sicer »dramatični« dvig minimalne plače pred šestimi leti. Februarja 2010 je na pobudo tedanjega ministra za delo Ivana Svetlika Pahorjeva vlada dvignila bruto minimalno plačo iz 593 evrov na 734.15 evrov oziroma za »dramatičnih« 22.9%. Podjetja so se lahko temu ukrepu prilagodila postopno v treh korakih do konca leta 2011. Zaradi usklajevanja minimalne plače se je ta do leta 2013 realno povečala kar za 31% glede na 2009, medtem ko je povprečna plača po dvigu v 2010 zaradi krize stagnirala.

Vladni Umar je takrat na podlagi analize Brezigar Masten in drugih iz leta 2010 svaril, da bi zaradi dviga minimalne plače na kratek rok zaposlitev utegnilo izgubiti 5,151 zaposlenih v gospodarstvu, na dolgi rok pa kar 17,169. Problem te napovedi je, da temelji na analizi povezave med zaposlenostjo in ravnijo stroškov dela za vzorec industrijskih podjetij v obdobju 1995-2007, torej pred krizo in da ne analizira vpliva minimalne plače, pač pa celotnega stroška dela na zaposlenost. Zato uporaba kratkoročne elastičnosti (-0.44) in dolgoročne elastičnosti med skupnimi stroški dela in zaposlenostjo (-1.49) ni najbolj primerna za napovedovanje vpliva dviga minimalne plače, ker se pač ta vpliv v konkretni analizi lahko izrazi zgolj v povečanju agregata celotnega stroška dela. Po drugi strani pa tega vpliva ni mogoče posploševati, saj ne gre niti za homogena podjetja niti za homogene skupine zaposlenih.

Bolj natančna je analiza Vodopivca in drugih iz leta 2013, ki preučuje prav vpliv dviga minimalne plače iz leta 2010 na stabilnost zaposlitev zaposlenih z minimalno plačo. Uporablja podatke za celotno populacijo zaposlenih v Sloveniji in ugotavlja, da se je v času dviga minimalne plače v letih 2010-2011 za dobri dve odstotni točki zmanjšala razlika v verjetnosti zaposlenih na minimalni plači glede na tiste tik nad njo, da bodo obdržali službo. Še bolj pa se je poslabšala verjetnost, da obdržijo službo, obeh ranljivih skupin – mladih in nizko izobraženih. Vendar pa ta študija hkrati kaže, da je v času dviga minimalne plače prišlo tudi do povečane verjetnosti zaposlenih na minimalni plači glede na tiste tik nad njo, da bodo v enem letu dobili novo zaposlitev. Predvsem to velja za skupino mladih. Vendar so ti vplivi, če jih prevedemo na raven elastičnosti, dokaj majhni.

Ta študija Vodopivca in ostalih je koristna, ker pokaže, da se je v času dramatičnega dviga minimalne plače res nekoliko dvignila verjetnost tistih na minimalni plači, da bodo izgubili staro in našli novo službo, vendar pa ima dve pomanjkljivsti. Prvič, ne pokaže, kakšen je neto učinek dviga minimalne plače oziroma v kolikšni meri so zaposleni na minimalni plači, ki so izgubili službo, to kasneje spet dobili. In drugič, ne more izolirati vpliva dviga minimalne plače od vpliva gospodarske krize. Za kaj takšnega bi bilo treba narediti analizo na ravni zaposlenih in podjetij, kjer so zaposleni, ter analizirati, koliko je k nestabilnosti zaposlitve (odpuščanju) doprinesel dvig minimalne plače (zmanjšanje stroškovne konkurenčnosti), koliko pa kriza oziroma padec povpraševanja po izdelkih in storitvah posameznega podjetja.

Koliko so znašali dejanski učinki dviga minimalne plače, je zato težko reči. Če pogledate podatke, lahko ugotovite, da se je leta 2010 število zaposlenih glede na 2009 zmanjšalo za 32,800, od tega v štirih panogah, ki zaposlujejo največ ljudi na minimalni plači (proizvodnja oblačil, gradbeništvo, gostinstvo in trgovina), za 12,800. Toda če pogledate še bolj podrobno, ugotovite, da je praktično vso zmanjšanje zaposlenosti v proizvodnji oblačil (2,700 zaposlenih) mogoče pripisati stečaju Mure konec avgusta 2009, ko naj bi izgubilo službe 2,635 ljudi (statistično pa se to zmanjšanje pokaže v 2010). Podobno je v gradbeništvu, kjer je leta 2010 izginilo 8,300 delovnih mest, vendar predvsem zaradi pospešenega propada gradbenih podjetij zaradi zmanjšanja povpraševanja po gradbenih delih.

Za ugotovitev dejanskih učinkov dviga minimalne plače je torej treba narediti bolje ciljano analizo in izolirati vplive različnih dejavnikov. Vsekakor pa je dejstvo, da bodo v nekriznem času in ob zmernem dvigu plač za 1 ali 2%, potencialni negativni učinki na zaposlenost ustrezno zelo majhni ali nični. Pri tem bi veljalo slediti pravilu, da se minimalna plača usklajuje z rastjo cen življenjskih potrebščin in z realnim povečanjem produktivnosti. Pri slednjem morda samo glede na panoge, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji. To bi po eni strani zaposlene v teh panogah pravično nagradilo za njihovo povečano storilnost, hkrati pa bi imelo nevtralen vpliv na stroške njihovih delodajalcev.

In še nekaj za konec. Ne smemo pozabiti, da podjetja in panoge z največ zaposlenimi na minimalnih plačah (dve tretjini njih sta zaposleni v storitvenih dejavnostih, kot so gradbeništvo, trgovina in gostinstvo) že po definiciji ustvarjajo tudi najnižjo dodano vrednost in najpočasneje povečujejo produktivnost. Utemeljevanje razvojnega modela na takšnih panogah in znotraj njih na takšnih nizko produktivnih podjetjih seveda preprečuje hitrejšo gospodarsko rast in rast celotne produktivnosti. Slovenska podjetja bodo morala spremeniti poslovni model v smeri proizvodov z višjo dodano vrednostjo ter višje kvalificiranih in bolje plačanih zaposlenih, sicer bomo ostali ujeti v tej pasti srednje razvitosti.

Med letoma 2008 in 2015 se je agregatna produktivnost (dodana vrednost na zaposlenega) slovenskega gospodarstva povečala za skoraj 15%, kruta resnica pri tem pa je, da je to predvsem posledica izginjanja podjetij z nizko dodano vrednostjo in slabo plačanimi zaposlenimi ter povečanja deleža podjetij na drugi strani produktivnostne lestvice. Morda je k temu delno prispeval tudi dramatičen dvig minimalne plače v letu 2010, toda dejstvo je, da stremimo h gospodarski strukturi, ki ne more in ne sme temeljiti na zaposlenih, ki s plačo komajda pokrijejo najnujnejše življenjske stroške. Je pa to tranzicijo za obe strani, delodajalce in zaposlene, treba narediti znosno.

________

* Izvorno objavljeno v Svetu kapitala (Delo)

%d bloggers like this: