Slaba novica za skeptike – podjetja v tuji lasti so bolj učinkovita

Naložba multinacionalke Magne Steyr v ličarnico v okolici Maribora, kjer naj bi v začetni fazi ustvarili 400 novih delovnih mest, je naletela na bistveno manj odpora kot v preteklosti. V prvi vrsti najbrž zato, ker gre za “greenfield” naložbo – tokrat dobesedno za povsem novo naložbo na zelenm polju in ne za prevzem obstoječega podjetja. Zaradi česar seveda tudi prejšnji lastniki ali drugi lobisti ne protestirajo. In drugič najbrž zato, ker so po osmih letih od začetka krize vsi že izmučeni od nje in vsaka novica o novih delovnih mestih, tudi če jih v to našo zatohlo kotlino prinesejo osovraženi tujci, je odlična.

Kaj pa nasploh, je dobro, da imamo tuje naložbe? So podjetja v tuji lasti kaj boljša od domačih – iz vidika zaposlovanja, povečevanja prodaje, izvoza, plač in produktivnosti?

Skoraj celo akademsko kariero se ukvarjam s področjem raziskovanja učinkovitosti tujih naložb – tako vhodnih kot izhodnih. In če se je v ekonomiji kaj pokazalo kot zakonitost, je to, da so tuja podjetja praviloma precej bolj učinkovita od domačih. Seveda, boste rekli, ker tujci kupijo samo boljša podjetja, pač samo obirajo zrele češnje (t.i. “cherry picking”). Prav iz tega razloga smo s kolegoma Črtom Kostevcem in Matijo Rojcem pred leti naredili študijo za sedem novih članic EU iz vzhodne Evrope in primerjali podjetja v tujem lastništvu pred in po prevzemu v obdobju 10 let. Zanimalo nas je, ali tujci kupujejo slabša (“limone”) ali boljša podjetja (“češnje”). Analiza, ki je vsebovala kar 4 milijone opazovanj, je pokazala, da tujci večinoma kupujejo “limone” – podjetja, ki so imela tri leta pred prevzemom v povprečju za skoraj 15% nižjo produktivnost od primerljivih domačih podjetij v isti panogi. Po prevzemu pa so tujci te “limone” spremenili v “češnje”. Že v letu prevzema so njihovo produktivnost povečali za 12% nad raven primerljivih domačih podjetij in nato to prednost samo še stopnjevali. Je pa res, da ti poprevzemni učinki večinoma veljajo za majhna in srednja podjetja, medtem ko so razlike za velika podjetja neznačilne.

Pred dvema letoma sem za en posvet na GZS naredil primerjavo podjetij v domači in tuji lasti v času krize (glejte predstavitev). Tudi sam sem bil presenečen nad tem, koliko bolj odporna so se pokazala podjetja v tuji lasti na krizo. Namreč, v času najhujše krize – med letoma 2008 in 2013 – so podjetja v domači lasti skupaj zmanjšala zaposlenost za 12%, podjetja v tuji lasti pa skupaj povečala za 21%. Na ravni posameznih podjetij je povprečno domače podjetje v času krize ohranilo zaposlenost na isti ravni, povprečno tuje podjetje pa jo je povečalo za 70%. Glede prodaje velja podobno – povprečno domače je zmanjšalo prodajo za 7%, povprečno tuje podjetje pa povečalo za 60%. Kriza je bolj prizadela izvoznike v domači lasti, ki so v času krize najprej močno zmanjšali izvoz in ga do leta 2013 spet povečali za 5% glede na predkrizno raven. Pri tujih podjetjih tega negativnega učinka krize na izvoz skorajda ni bilo, do konca leta 2013 pa so ga povečali za več kot 50%. Podobno velja tudi za plače – podjetja v tuji lasti plačujejo zaposlenim za 20% več kot primerljiva domača podjetja, v času krize pa so to razliko še povečala za 2 odstotni točki.

V čem je razlaga za to večjo odpornost podjetij v tuji lasti na krizo? Odgovor je kompleksen, vendar ga lahko strnemo v dve točki. Prvič, podjetja v tuji lasti so pred krizo bistveno manj povečale zadolženost in bila zato manj ranljiva v času krize na kreditni krč. Hkrati imajo dostop do notranjega kreditnega trga matične skupine, ki jim lahko zagotavlja likvidnost in sredstva za investicije tudi, ko banke zatajijo. In drugič, velike multinacionalne skupine imajo zelo dobro segmentirano prodajo svojih izdelkov po svojih hčerinskih podjetjih. Večinoma gre tudi za vpetost v globalne verige vrednosti, kar zagotavlja stabilnost prodaje tudi v slabših časih, saj s tem ko matično podjetje skrbi za prodajo svojega končnega izdelka, zagotavlja tudi stabilno prodajo komponent hčerinskim podjetjem navzdol po verigi.

Torej, če povzamem, tuji lastniki znajo po prevzemu z racionalizacijami, optimizacijo poslovanja in zagotavljanjem novih trgov prej zaostajajoča podjetja spremeniti v cvetoča. Ki so nato tudi bolj odporna na krizo in v krizi pomenijo dejansko otoček stabilnosti zaposlitev, prodaje in izvoza.

Preveč lepo, da bi bilo res? Morda. Seveda bi si vsi želeli, da bi bila domača podjetja superiorna in proizvajala izdelke visoke tehnologije in z visoko dodano vrednostjo. Toda slaba plat tega je, da to pomeni le zaposlitev za visoko kvalificirane, ki so zaposleni v dizajnu, marketingu, financah in prodaji, medtem ko se proizvodnja in sestavljanje, s tem pa tudi delovna mesta, preseli v države s cenejšo delovno silo. Na žalost ali pa srečo, smo v razvojni fazi, ko smo lahko izjemno veseli novice o odprtju ličarnice, ki bo zagotovila 400 delovnih mest za srednje kvalificirane delavce.

_______

* Izvorno objavljeno v Večeru

6 responses

  1. Hm,..da se razumemo. Vprašanje sploh ni: tuje investicije- da ali ne? Vprašanje je: Kaj in koliko naj ostane domačega?

    Da tuje investicije lahko povečujejo zaposlenost in tehnološki in organizacijski ni sporno. Vprašanje je, ali lahko tuja podružnica dosega enak nivo razvoja kot principal in kam odteka dodana vrednost?

    Naj povem iz svojega primera, iz podjetja kjer sem (so)lastnik. Tujci so nedvomno imeli pomembno vlogo v začetnem razvoju tako tehnologije, organizacije kot (lažjega) dostopa do kupcev. Ampak v neki fazi se je to ustavilo. Kako to gre? Tako, da gre vsa novejša tehnologija najprej k principalu in šele kasneje v podružnice. Tu dosežeš nek stekleni strop preko katerega se gre zelo težko. Ko se je firma odcepila od principala, je poletela. Zakaj? Ker je imelo svobodo (boljše) tehnološke izbire in ker je presežna vrednost ostala doma, in bila porabljena za razvoj. Danes je bivša podružnica daleč pred matično firmo tako v tehnološkem, organizacijskem kot tudi finančnem pogledu. Če bi ostala podrejena podružnica, niti slučajno ne bi dosegla takega razvoja, če bi sploh še obstajala.

    Ob tem se spomnim neke resničen zgodbe, ki se je konec 50-let pripetila v ZDA. Direktor firme Zenith, ki je bila tedaj vodilni proizvajalec radijskih aparatov za široko potrošnjo v ZDA je menda rekel svojemu kolegu iz Matshushite, ki je tedaj delala radije za Zenith, hkrati pa se je trudila tudi prodajati pod svojo znamko, zakaj neki se trudijo prodajati pod svojo znamko kar potegne za sabo izjemne prodajne stroške; ali ne bi bilo lažje in ceneje prodajati pod njihovo Zenith-ovo znamko. Direktor Matshushite mu je odgovoril, da ima na kratki rok sicer prav, ampak če se odločijo tako, bodo čez 20 let še vedno prodajali pod Zenithovo znamko. No, čez 20 let Zenith-a ni bilo več, Matshishita pa je postala največji svetovni proizvajalec zabavne elektronike….

    Vprašanje ambicij. Hočete biti subjekt ali objekt, hočete sami odločati o svoji usodi ali dovoliti drugemu, da odloča o tem? Hočete biti gospodarji ali hlapci? V prvem primeru boste morali več tvegati, inverjetno več (in bolje) delati, ampak na dolgi rok je potencial verjetno večji in riziko manjši. Ko npr. principal ugotovi, da je drugje delovna sila cenejša. Tak je bil primer Tobačne, ki je imela boljšo produktivnost kot matična tovarna Reemtsme v Langenhagnu, pa so jo vseeno zaprli. Pa so slovenčki mislili, da bo vse dobro , samo če bodo pridno delali. Res so pridno delali, stroji so (po izboljšavah, ki smo jih sami naredili) delali na preko 100% izkoriščenosti, tržni delež je bil preko 75% in dobiček na kapital preko 40% p.a. Je bilo to dovolj? Žal ne! Hrvati svoje firme TDR (saj veste Ronhill) niso prodali. Več kot milijarda evrov dodane vrednosti je ostala v državi, mi smo jo pa transferirali v Nemčijo. Pa še davkov, zaradi davčne optimizacije, nismo kaj prida pobrali. Pa smo bili v vsem boljši. Samo sami svoji gospodarji nismo bili.

    Je pa to seveda odvisno tudi od industrije. So industrije, ki zahtevajo ekonomije obsega, ki jih v tako majhni deželi kot je Slovenija ne moremo doseči. Samostojni Revoz ali bivši TAM? Zelo težko, “no way” bi bil verjetno pravi odgovor.!

    Nevarnost takih raziskav (ki so čisto dobrodošle) je, da posplošujejo. V resnici pa je v tako majhni ekonomiji kot je slovenska, kjer ima statistika lahko zelo omejeno (ali pa v primeru zelo majhnih populacij celo zavajajočo vlogo) gledati na vsak primer posebej. Ni vsaka prodaja slaba, kot tudi ni vsako nacionalno lastnoštvo slabo.

    Zelo zanimivo bi bilo videti te rezulate po sektorjih ob upoštevanju statističnih vplivov malih vzorcev in porazdelitve v vzorcu. Drugo je vpliv financiranja v tem obdobju. Jože pravilno ugotavlja, da so imele tuje firme bistveno boljše pogoje za najemanje kreditov. V pogojih, ko so morale domače firme izvajati dezinvestiranje in delaveraging, so tuje firme normalno investirale. Je to imamentno posledica domačega lastništva, ali dejstva, da smo zaradi totalno zajebane bančne sancije (bančnega sistema, ki je bil v začetku verjetno bistveno manj prizadet kot večina zahodnih) posledično upočasnili razvoj domačih podjetij (ki so v principu odvisna od domačega bančnega sistema).

    Je to posledica domačega lastništva, ali idiotov v vrhovih politike in centralne banke?

    Štajercem in Magni pa želim vse najboljše.

    • Lepo povedano. Ni kaj dodati. Sem že pred dnevi na podoben komentar podobno zapisal in podal enak zaključek iz svojih lastnih izkušenj.

      Osnovni problem družb, ki so bile v tuji lasti, in sem jih v svojem aktivnem poslovnem življenju srečal ali spremljal, in kar nekaj menedžerjev teh družb je ta problem tudi izpostavljalo kot “ubijalca” motivacije, je bil dosežen “plafon”, ko kljub najboljšim rezultatom v skupini niso smela oz. mogla napredovati oz. so napredovala manj kot bi lahko, če bi jih matica ne zavirala. Je pa seveda tudi res, da je takšnih malo oz. so nepomembna iz vidika vzorčenja. In seveda je 100% res, da so v agregatu tuja uspešnejša, kar je popolnoma normalno saj imajo lažji dostop do znanja, tudi akumuliranega večstoletnega, v vseh segmentih poslovanja in benchmark znotraj skupine, lažji dostop do finančnih virov in predvsem lažji dostop do prodajnih trgov. Zlasti slednja sta pomembna: razpoložljivost finančnih virov kljub umiku ali neaktivnosti bank in še zlasti dostop do kupcev.

      Če naredim le medklic na moje “nekdanje” področje – M&A aktivnosti. Si domišljam, da kar nekaj vem o tem. Ali si sploh lahko predstavljate kakšno znanje se sestavi v primeru reševanja M&A problema v eni od svetovnih investicijskih bank, ko se v petek skliče po 30-40 ljudi iz celega sveta (že samo strošek tega možganskega viharjenja je pomembno višji kot celoten proces na naši strani), jih dobesedno zapre v Londonu/New Yorku v sejno sobo, in imajo edino nalogo do ponedeljka rešiti problem. In na drugi strani tim nekaj posameznikov, za katere trdim, da so vsaj tako sposobni kot najboljši v prvi skupini, a jih je manj, nimajo svetovnega in stoletnega akumuliranega znanja in izkušenj, nimajo enake dostopnosti do finančnih virov in ne enakega suporta politike. Ampak na trgu nas pa vseeno primerjajo. Zlasti posthumno in zlasti raziskovalci. Ampak tako pač je.

      Seveda pa zapisana ugotovitev JPD&co. velja za družbe primerljivo enako kot tudi za otroke družin, kjer se starši bolj ukvarjajo z otroki. Le ti so v agregatu uspešnejši in boljši, pa zato še vedno ne moremo reči, da ni kakšen otrok iz ostalih družin boljši in uspešnejši od najboljšega iz prve skupine. In da ne bo ravno iz te druge skupine izšel kakšen novi Tesla.

  2. Po vseh razpravah, mnenjih in ugotovitvah za in proti, kolikor smo jih imeli možnost spremljati v medijih je ostalo neodgovorjeno, zakaj je potrebno za Magno uporabiti prav določenih 100 ha. najboljše kmetijske površine. Ne morem sprejeti, da Magna ne bi mogla enako kvalitetno postaviti svojih obratov na kakšni enako veliki površini, ki bi je za industrijski namen ne bilo tako zelo škoda. Očitno je, da v javnosti ne vemo vsega in očitno je, da nam vlada zopet nekaj prikriva in da bomo prave razloge izvedeli šele po tem, ko bo že prepozno. Seveda je hvalevredno, da tuje investicije odpirajo možnost novega zaposlovanja, a zakaj je to možno samo na najboljši kmetijski zemlji in ne na območjih, ki jih imamo v Sloveniji na pretek in na katerih sploh ne bi bilo potrebno spreminjati namembnosti zemljišč. Nenazadnje, je 100ha ogromna površina in res ne vem, ali je za 3000 delavnih mest, kolikor jih je napovedanih potrebno uporabiti površino, ki je mnogo večja od površine, ki jo je nekoč zasedal TAM ali površine, kjer je bil nekoč Litostroj, ki sta oba zaposlovala precej več delavcev, kot jih naj bi zaposlila Magna. Preprost račun pove, da bo gostota zaposlenih na 100 ha bodoče tovarne 30 delavcev na ha. To pomeni, da bo vsak delavec bodoče tovarne delal na 303 m2. Res ne vem če kje na svetu obstaja kakšna avtomobilska proizvodnja, kjer ima vsak delavec 303 m2 površine za opravljanje dela. Bolj mislim, da je gostota razporejena tako, da pride na delavca mogoče nekaj m2. Če upoštevamo, da se delo izvaja v dveh ali celo treh izmenah, pa ugotovimo, da bo vsak delavec v eni izmeni zasedal kar do 1000 m2 ali kar 10 arov delovne površine. Tudi ne vem, ali ima na primer REVOZ v Novem mestu 100 ha površin, pa naredi ne vem koliko sto tisoč avtomobilov. Skratka razprava o tem projektu se izgublja v teoretičnih razmislekih, zanemarja pa se razkritje za kaj pri vsej stvari prav za prav gre. Iz izjav naše vlade in razlag ministra Počivalška in izjav ministrice za okolje v včerajšnji oddaji Studio city, je nedvomno razvidno le to, da moramo o vsem kar povedo Vlada in njeni ministri apriori dvominiti.

    • Stanko,
      se povsem strinjam, da po nepotrebnem uničujejo 100 ha prvovrstne kmetijske površine in da bi morali tovarno postaviti na drugo lokacijo, ki ima sicer podobne prometno-infrastrukturne lastnosti, vendar manj negativen učinek na krajino in okolje.

  3. Marko,
    se strinjam s tem, kar si zapisal. Tukaj (v tovrstnih študijah) je veliko posloševanja, se pravi za povprečne učinke, ki pa imajo seveda lahko precejšnje intervale. Tuje lastništvo je načeloma dobro, ko se prevzame neko podjetje v spodnjem ali srednjem delu verige vrednosti, saj tuji lastniki močno izboljšajo učinkovitost. Jasno pa je, da tuji lastniki ne bodo preselili headquarterja v podružnico – torej ne bodo tja preselili razvoja, prodaje, trženja in financ.

    Večina naših podjetij je na žalost prav v teh segmentu in jim zato tuje lastništvo (v povprečju) koristi. So pa podjetja, ki so to že prerasla in jih tuje lastništvo lahko omejuje pri razvoju in rasti.
    Toda tega ne moremo gledati in odločati o tem mi od zunaj, pač pa le deležniki (lastniki, zaposleni), ki najbolje poznajo svoje podjetje, panogo in trende.

  4. 1. Magno verjetno zanima tovarna v Sloveniji, ker se sedaj kar nekaj ljudi iz Slovenije vozi v Gradec in jim mora izplačevati Avstrijske plače. Tako bodo lahko kar nekaj privarčevali na stroških delovne sile in pogojih dela.
    Ali bo Slovenija iz naslova davkov pridobila toliko, kolikor bodo nekateri njeni prebivalci izgubili zaradi nižjih plač? Če vkalkuliramo še 100 hektarjev kmetijskega zemljišča, ter škodljivi vpliv ličarske tovarne na okolico nisem prepričan ali res kaj veliko pridobimo s to malo tovarno? Nimam dovolj podatkov, da bi lahko ocenjeval ali celo ugibal.

    2. Verjetno želijo 100 hektarjev, da imajo prostor za potencialno širjenje (in omejitev vplivov na okolje).

    3. Imel sem nekaj malih poslovnih stikov s Kanadsko Magno iz Gradca in moram priznati, da so izpadli izjemno šalabajzersko/amatersko. Po drugi strani je “avtohtono” Avstrijsko podjetje v isti zgodbi izpadlo izjemno profesionalno.

%d bloggers like this: