Frances Coppola je natanko zadela moje razumevanje aktualnega stanja in moje strahove glede prihodnosti. Skicirala je mehanizem, ki nujno vodi k pripravam na vojno. Evropske države so nemočne pri reševanju akutne gospodarske krize, v katero jih je pahnila delno globalizacija in posledična finacializacija, delno pa evro oziroma invalidno zasnovana monetarna unija. Ta nemoč pa se manifestira v zdravljenju bolezni z napačnim, vednar edinim dovoljenim zdravilom – s fiskalnim varčevanjem, zategovanjem pasu, ki vedno prizadene najšibkejše. Ta terapija pa se je izkazala kot katastrofalno zgrešena – namesto okrevanja je prinesla poglabljanje in podaljševanje recesije ter vzdrževanje visoke brezposelnosti. Bolj kot države zategujejo pas svojim prebivalcem, bolj se gospodarska situacija poslabšuje. V EU državah se zato krepi nezadovoljstvo: najprej do domačih politikov, nato pa prerašča v nezadovoljstvo do nesmiselnih EU pravil, do EU same in zdaj še do beguncev.

Ljudje hočejo spet nazaj kontrolo. Kontrolo nad svojo državo. Jočejo spet sami odločati o svoji usodi, ne pa Bruselj ali Berlin. Želijo, da se meje zaprejo – za karavane beguncev in za poceni blago iz Kitajske. Ljudje iščejo politike, ki jim to obljubljajo. Vzpon populizma, obrnitev osti populizma v nacionalizem in agresivnost do vsega tujega ter priprave na vojno je scenosled bodočega dogajanja.

Zakaj menim, da je vojna realistična opcija prihodnosti? Ker se je tovrstna situacija že nekajkrat zgodila v preteklosti. Kadarkoli so nacije vzdrževale trajno šibkost v reševanju notranjih ekonomskih težav (nemoč izviti se iz recesije), so ost uperile navzven, v iskanje zunanjega sovražnika. Tokrat so “sovražniki” EU ter Nemčija in Angela Merkel na eni strani, na drugi strani karavane beguncev in prost pretok ljudi, na tretji pa kitajska konkurenca. Vrenje v ljudstvu postaja neobvladljivo in idealno za lažne preroke. Nazadnje se je to v tako širokem razponu zgodilo v 1930-ih.

Nadaljujte z branjem→

Christine Lagarde v IMF blogu (oziroma njen copy-writer) je zaskrbljena nad padajočo globalno gospodarsko rastjo, ki je že peto leto zapored izpod dolgoročnega povprečja. Kot glavne razloge v razvitih državah navaja predvsem: (1) visoko zadolženost podjetij in in držav, kar vodi k nižjemu povpraševanju, (2) učinek histereze, ko trajno zmanjšanje povpraševanja ciklično brezposelnost spreminja v strukturno, torej v dolgoročni upad potencialnega outputa, in (3) trend upadanja produktivnosti in slabo demografske trende, ki spet vpliva na manjši potencialni outpout. Lagardeova tudi pravilno ugotavlja, da je problem tudi neustrezni razdelitvi dohodkov, saj (glejte sliko) v največjih razvitih državah po letu 1989 dohodki spodnjega in sredinskega dela prebivalstva stojijo na mestu (stagnirajo), medtem ko so se povečevali le dohodki zgornjega decila (top 10%).

Lagardeova iz tega izpelje, da morajo razvite države začeti bolj ambiciozno spodbujati rast (in pri tem apelira na politični pogum!). Navaja štiri ključna priporočila glede spodbujanja rasti: večja uporaba fiskalne politike (vendar: tam, kjer obstaja fiskalni prostor), strukturne reforme (nedoločno in pavšalno), trgovino (zmanjševanje trgovinskih ovir) in spodbujanje dohodkov v spodnjem delu distribucije prebivalstva (prerazdeljevanje z davčno in socialnimi politikami, investicije v izobraževanje).

Nadaljujte z branjem→

Finland is about to launch an experiment in which a randomly selected group of 2,000–3,000 citizens already on unemployment benefits will begin to receive a monthly basic income of 560 euros (approx. $600). That basic income will replace their existing benefits. The amount is the same as the current guaranteed minimum level of Finnish social security support. The pilot study, running for two years in 2017-2018, aims to assess whether basic income can help reduce poverty, social exclusion, and bureaucracy, while increasing the employment rate.

Nadaljujte z branjem→

• Democracy Does Not Cause Growth – Ruiz Pozuelo, Slipowitz & Vuletin
• We Need Forceful Policies to Avoid the Low-Growth Trap – Christine Lagarde
• What To Do When Countries With Fiscal Space Won’t Use It? – Brad Setser
• Reinventing IS-LM to explain secular stagnation – Farmer & Platonov
• Europe needs its own Alexander Hamilton – Syilvester Eyffinger
• Why No Punishment for Financial Executives? Fannie Mae Case Study – NYT
• The rising complexity of the global economy – OECD Insights
• Escaping the National Middle-Income Trap – Noah Smith
• Want a Free Market? Abolish Cash – Narayana Kocherlakota
• The Friendly Irish Skies for Transfer Pricing Games – EconoSpeak

Bine Kordež

Sanacija bank v letu 2013 in tudi odpis podrejenih (hibridnih) obveznic bosta vsekakor še dolgo burila duhove. Največ dilem izhaja iz upravičenosti in strokovnosti stresnih testov, ki so v drugi polovici leta 2013 pokazali kar 4,8 milijardni kapitalski primanjkljaj slovenskih bank ob tem, da so iste banke le pol leta prej s podpisi mednarodnih revizorskih hiš izkazovale zadosti kapitala. Kljub različnim metodologijam vrednotenja je osnovni namen vseh postopkov, da realno ocenijo vrednost premoženja in s tem kapitala banke. Glede na izredno različne rezultate se je nekdo »grdo« zmotil (če smo vljudni). Ker gre seveda za ugledne tuje institucije, za te razlike seveda ne bodo odgovarjale (Banka Slovenije: »Z namenom zagotovitve popolne neodvisnosti in verodostojnosti pregleda je BS najela preizkušene mednarodne svetovalne družbe in ocenjevalce vrednosti nepremičnin…«). Nam pa je seveda ostal prepir ali je bilo stanje državnih bank konec leta 2013 res tako kritično, da bi brez dokapitalizacije šle v stečaj – ali pa so bile vseeno bolj zdrave in odpis podrejenih obveznic ni bil potreben. Končno oceno bo dalo Ustavno sodišče, na konkretnem primeru NLB pa poglejmo kaj se je v njeni bilanci res dogajalo. *

Nadaljujte z branjem→

Ob začetku krize leta 2008 je glavni menedžer Goldman Sachsa Lloyd Blankfein v svoj bran izjavil, da “finančni sektor opravlja delo Boga“. To seveda ni res, toda ni daleč od dejstva, da finančni sektor res igra vlogo boga, obnaša se kot vladar sveta. Usoda družin, podjetij in držav je odvisna od tega ali jih finančni sektor ustrezno podpira ali ne. In davkoplačevalci ječijo, ko se finančni sektor v svojih špekulacijah breizhodno zapleza in mora posredovati država, da ga iz davkov davkoplačevalcev sanira in dokapitalizira. Toda je to res vredno, si finančni sektor res zasluži to vlogo?

To vprašanje si je nedavno zastavila Lynn Stout, profesorica na pravi fakulteti univerze Cornell, v komentarju za – ne boste verjeli – blog ProMarket, ki ga ureja zloglasna čikaška poslovna šola (Chicago Booth School of Business). Stoutova secira ključne funkcije finančnega sektorja in analizira, koliko so res relevantne v sodobnem svetu ter ali si ameriški Wall Street dejansko zasluži letno plačo v višini 500 milijard dolarjev za opravljeno delo.

Nadaljujte z branjem→