Na spodnji sliki je odlična ponazoritev dinamike globalne prerazdelitve dohodkov med leti 1988 in 2011. Kaže vzpon Kitajske, Indije in ostalih azijskih držav do leta 2003, po letu 2003 pa pospešitev Kitajske glede na ostale azijske konkurente – Kitajska se je med letoma 2003 in 2011 sama premaknila v osrednji del globalne distribucije dohodkov. Drugače povedano – s hitro gospodarsko rastjo je Kitajska svoje prebivalce iz svetovnih revežev na ravni držav podsaharske Afrike premaknila na dohodkovno raven svetovnega povprečja. Kitajci so postali globalni srednji razred.

Vir: @MaxCRoser

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika nazorno kaže divergenco v trendu rasti dohodkov različnih slojev prebivalcev v ZDA po letu 1965. Kot lahko vidite, je bila rast dohodkov spodnjih 50% prebivalcev (mediana) v zadnjih 50 letih minimalna. Resnejšega povečanja dohodkov je bilo deležnih le zgornjih 20% prebivalcev.

Vir: Wall Street Journal

Nadaljujte z branjem→

Stuart Jeffries ima zelo dober komentar v Guardianu o tem, kako je iz Fukuyaminega  “konca zgodovine” (brez vprašaja na koncu) prišlo do Badiouvega “ponovnega rojstva zgodovine” in kako lahko to “tranzicijo nazaj v preteklost” odlično pojasni frankfurtska kritika kapitalizma. Po eni strani gre za kritiko kapitalizma kot nepovratnega trenda v individualistični konzumerizem, kjer družba razpade iz družin kot osnovnih celic zgolj še na posameznike, od katerih vsak zgolj zadovoljujeje svoje lastne potrebe. Pri tem pa mu asistira industrija s pop izdelki in oglaševalska mašinerija s popularizacijo debilizirajočih vsebin in izdelkov. Po drugi strani gre za kritiko kapitalizma, ki odvzame dostojanstvo posamezniku, kjer se posamezniki samodegradirajo, samorazorožijo in samouničijo. Posamezniki postanejo le še nepomembni osebki v masi, ki nimajo prav nobene možnosti vpliva na maso in na tok zgodovine. Dostojanstvo posameznika se degradira le še na (na videz) prosto potrošniško izbiro, ki pa jo v resnici diktira industrija.

Nadaljujte z branjem→

• Why a forgotten 1930s critique of capitalism is back in fashion – Stuart Jeffries
• Public investment stimulus spillovers in the Eurozone – Jan in ‘t Veld
• Don’t Assume Robots Will Be Our Future Co-Workers – Noah Smith
• Thinking About Brexit, Fast and Slow – Paul Krugman
• Imbalances Are Back, In Asia and Globally – Brad Setser
• Wage Pressures Confined to Highly Skilled – The New York Times
• The Great Income Stagnation – Laura Tyson and Anu Madgavkar
• China’s Rebalancing Explained in 6 Charts – iMFdirect
• Globalization Hits a Wall – Bloomberg View
• Balanced growth in theory – Dietrich Vollrath

Med prvopodpisanimi so tudi Jeffrey Sachs, Joseph Stiglitz in Dani Rodrik….

Dear Member of Congress:

Last March 2015, members of the legal community wrote to congressional leaders and administration officials to oppose the inclusion of Investor-State Dispute Settlement (ISDS) provisions in the Trans-Pacific Partnership (TPP) and the Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP). We write now to express our extreme disappointment that the final text of the TPP that was finally made public in November 2015 did not heed those warnings about this controversial provision’s negative consequences for our legal system. Those concerns expressed in the 2015 letter were based on past agreements and leaked texts from the TPP negotiations. Unfortunately the final TPP text simply replicates nearly word for word many of the problematic provisions from past agreements, and indeed would vastly expand the U.S. government’s potential liability under the ISDS system.

Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima – moj novi working paper za EBRD o koncentraciji presežnega dolga v državah srednje, vzhodne in južne Evrope in koristih od razdolževanja največjih dolžnikov za ostala podjetja. Spodaj je uvodni povzetek glavnih ugotovitev.

In most countries of central, eastern and south-eastern Europe (CESEE), private growth and investment is still hampered by persistent financial distress in the corporate sector, as underlined in the recent IMF publication Regional Economic Issues (IMF, 2015). The corporate sector in most CESEE countries took on excessive debt before the 2008 crisis, exposing them to the pressure of having to realign their debt levels in the aftermath of the crisis. This resulted in a typical balance sheet recession with simultaneous and painful deleveraging, which not only aggravated the overall economic downturn but also worsened the prospect of economic recovery. The IMF report shows that seven years into the crisis the debt problem in many CESEE countries is still pervasive, mostly because the institutional frameworks required to ensure a timely and smooth deleveraging were lacking or inefficient.

Nadaljujte z branjem→

Uvodni del intervjuja za Mladino (2.9.2016). Začelo se je seveda z ideološkim obračunavanjem, nadaljevanje pa je povsem v redu.

Kako se deklarirate danes  – za levičarja ali desničarja?

Nikoli se nisem ideološko deklariral. Nikoli nisem bil levičar ali desničar. Po definiciji revije The Economist sem progresivni ekonomist, ker me zanimajo najboljše razvojne ideje in koncepti. Ne zanimajo me ali so te leve ali desne, oranžne, zelene ali črne, pač pa ali vodijo k razvoju. Tudi pri posameznikih me ne zanima, za kaj se deklarirajo ali v kaj privatno verujejo, pač pa kakšna stališča imajo in ali se lahko od njih kaj naučim.

Gotovo vam je jasno, zakaj smo zmedeni: nekateri vaši pogledi na reševanje iz krize, zlasti na vlogo države pri tem, so levi, skoraj socialistični, medtem ko imate denimo glede privatizacije oziroma umika države iz podjetij in bank, precej bolj desničarski, konservativen pogled. Kako gre to skupaj?  

Te »leve« in »desne« etikete glede razvojnih pogledov ste si večinoma izmislili mediji oziroma kritiki. Je bil John Maynard Keynes levičar ali desničar? So Keynesove ideje levičarske ali desničarske? Nič od tega. Keynes je bil eden največjih zagovornikov tržnega gospodarstva, toda hkrati se je zavedal njegove inherentne nestabilnosti, ki nujno vodi v krize in zato potrebuje stalno regulacijo s strani države. In potrebuje državo, da ga z interventnimi ukrepi (glede povpraševanja) pripelje iz krize, ko se zapleza v depresijo in likvidnostno past. Podobno je z Adamom Smithom. Njegovo »nevidno roko« večina po pomoti interpretira kot hvalnico nereguliranemu trgu, čeprav je on to metaforo uporabil zgolj za opis, kako potekajo transakcije med ljudmi, medtem ko se je zavzemal za reguliranje tega prostega trga. Na nekaj mestih je v Bogastvu narodov zapisal, da nereguliran trg vodi v kartelne dogovore, monopolne strukture in zlorabljanje moči nad potrošniki, zato se je denimo zavzemal za varstvo konkurence in reguliranje bančnih obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→