Kitajski “razvojni pospešek” in dohitevanje razvitih ter šok za ostale

Na spodnji sliki je odlična ponazoritev dinamike globalne prerazdelitve dohodkov med leti 1988 in 2011. Kaže vzpon Kitajske, Indije in ostalih azijskih držav do leta 2003, po letu 2003 pa pospešitev Kitajske glede na ostale azijske konkurente – Kitajska se je med letoma 2003 in 2011 sama premaknila v osrednji del globalne distribucije dohodkov. Drugače povedano – s hitro gospodarsko rastjo je Kitajska svoje prebivalce iz svetovnih revežev na ravni držav podsaharske Afrike premaknila na dohodkovno raven svetovnega povprečja. Kitajci so postali globalni srednji razred.

global-income

Vir: @MaxCRoser

Za podrobnejšo razlago podatkov in trendov v tej sliki glejte originalni članek Milanovic & Lakner (2015) ter dodatna pojasnila Tobyja Nangleja.

Za ta relativni “razvojni pospešek” Kitajske med letoma 2003 in 2011 glede na ostale azijske konkurente in hitri kitajski “catching-up” srednje razvitih in razvitih držav pa je treba razumeti, zakaj je do tega prišlo. Treba je vedeti, da je bila Kitajska leta 2001 sprejeta v WTO, kar je pomenilo, da je kitajski izvoz dobil permanentno ugodnejši dostop na razvite trge (po splošnih nizkih WTO carinskih stopnjah in brez prejšnjih omejitvenih uvoznih kvot pri nekaterih senzitivnih produktih). To pa je spodbudilo številne zahodne multinacionalke, da trajno prenesejo proizvodnjo (ali sestavljanje) izdelkov na Kitajsko. Denimo Apple je leta 2004 prenesel proizvodnjo računalnikov na Kitajsko, leta 2007 je sledil prvi iPhone. Kitajska je tako po letu 2001 postala “svetovna tovarna”. To je za seboj potegnilo seveda nova delovna mesta in postopno višanje plač. S tem so Kitajci po dohodkih prehiteli Indijce in začeli hitro dohitevati vse ostale bolj razvite države.

Seveda pa je imel kitajski “razvojni pospešek” po letu 2001 tudi negativne plati za ostale dele sveta. Zaradi pospešenega prenosa proizvodnje na Kitajsko so v razvitih državah začeli pospešeno zapirati delovna mesta v industriji. Učinki na ameriška delovna mesta v industriji so vidni v spodnji sliki. Po sprejemu Kitajske v WTO je v zgolj 10 letih (med 2000 in 2010) izginilo kar 5.7 mio delovnih mest (ena tretjina) v ameriški industriji.

Glob_USVir: FRED, lastni preračuni.

Povsem podobno sliko lahko vidite tudi v EU v istem obdobju. Med letom 2001 in začetkom krize v 2008 je izginilo 3.6 mio delovnih mest v industriji v starih EU-15 članicah.

eu-15-manufacturing-jobs-lost-due-to-china-effectVir: Eurostat, lastni preračuni.

Kako vemo, da je bila to globalizacija in ne kaj drugega, denimo tehnološki napredek? Tja, ker je bilo narejenih kar nekaj študij o tem, nazadnje denimo študija Autor, Dorn & Hanson (2016), ki kažejo pretežni negativni redistribucijski vpliv povečanja trgovine na domačo zaposlenost v ZDA.

Globalizacija in kitajski “razvojni pospešek” na eni ter “kitajski šok” na drugi strani poloble sta privedli do polarizacije na trgu dela v razvitih državah. To pomeni, da se je zmanjšalo število srednje plačanih delovnih mest (na sredini distribucije), povečalo pa se je število slabo plačanih delovnih mest na eni strani in zelo dobro plačanih delovnih mest na drugi. Spodnja slika kaže, da so v obdobju 1995-2010 v državah EU izginila srednje plačana delovna mesta v skupnem obsegu okrog 10% vseh delovnih mest. To je seveda pomenilo tudi manjšo povprečno rast plač ter dohodkovno zaostajanje za azijskimi državami.

polarization-in-euVir: Breemersch, Damijan, Konings (2016)

Več o učinkih polarizacije in v kolikšni meri je to posledica globalizacije, tehnološkega razvoja in avtomatizacije ter institucionalnih sprememb na trgu dela, pa oktobra, ko bo objavljena naša študija za OECD.

%d bloggers like this: