Brexit – V čem je korist britanskega referenduma?

Kot sem napisal že lani v “Brexit – Se Britaniji splača izstop iz EU?“, je odgovor na to vprašanje

bolj odvisen od tega, kakšne barve očala imate, kot pa od tega, kaj naj bi se v resnici zgodilo po potencialnem izstopu V. Britanije iz EU (Brexit). Torej odvisno od tega ali ste evrofil ali evroskeptik. In tukaj vam tudi ekonomija ne more dati definitivnega odgovora, kajti tudi tukaj je vse odvisno od izbranih predpostavk.”

Ducat empiričnih analiz koristi & stroškov Brexita kasneje in nekaj deset komentarjev o koristih & stroških Brexita kasneje o dejanskih koristih & stroških Brexita ne vemo nič več, kot pred tem. Pri analizah vsi malce (ali precej) manipulirajo s podatki in izračuni (jaz sem to pokazal lani za študijo kolegov iz London School of Economics, Ottaviano, Pessoa, Sampson & Van Reenen (2014), povsem enako pa velja tudi za študije denimo Bank of England, britanskega ministrstva za finance, OECD, IMF in skupine britanskih ekonomistov; če se omejim samo na študije, ki hočejo pokazati (velike) stroške Brexita). Vse “ekonomske študije” poskušajo dramatizirati stroške Brexita in v ta namen poudarjajo ekstremne scenarije, ki pa so podobno notorično nerealistični, kot so bili scenariji za slovenske stres teste v 2013.

Ključna manipulacija je glede vprašanja ali bo Britaniji uspelo ohraniti podoben trgovinski status z EU, kot ga imajo Norveška ali Švica, kar je več kot očitna neumnost, saj je Britanija velika neto uvoznica blaga in je vsem ostalim članicam EU v velikem interesu, da ohranijo popolnoma prost dostop na britanski trg (nemški ekonomisti in nekateri nemški časniki so zato Britanijo večkrat javno pozvali, naj ne odhaja, saj jo njihovi izvozniki potrebujejo. Edini resen strošek za Britanijo ob izstopu utegne slediti v finančnem sektorju, vendar vam tega učinka nihče ne zna oceniti. Ob teh študijah se zato odpira predvsem vprašanje, rezultatom katere izmed študij sploh zaupati in ali jim sploh zaupati.

Kajti ključno pri vsem tem je, da rezultati teh študij ne bodo imeli prav nobenega učinka na odločitve volilcev glede britanskega izhoda iz Brexita. Vse je odvisno od barve očal, ki si jih nekdo nadene. Nima več prav nobene zveze z ekonomskimi dejavniki, pač pa gre preprosto le še za sentimente vsakega posameznika. Vprašanje na referendumu se na koncu zreducira na le še povsem čustveno pogojena vprašanja: Se v EU dobro počutim in ali se bom bolje počutil brez pritiska evropskih inštitucij? Komu bolj zaupam – lastni vladi in nacionalnim inštitucijam ali evropskim inštitucijam?

In nič drugače ni s “kvalificiranimi” strokovnjaki in komentatorji. Nihče vam ne more dati res dobrih razlogov za eno ali drugo opcijo. Gre le še za njihove precepcije splošne situacije in za njihove čustvene reakcije nanje. Naj to ilustriram s tremi primeri komentarjev “informiranih komentatorjev”, ki vsi delijo skupno mnenje, da bo Brexit najbrž ekonomsko slab za Britanijo in da je EU disfunkcionalna in nedemokratična tvorba, ki v zadnjih letih ni bila sposobna rešiti ne problema evrske krize ne begunskega vprašanja. Pa vendar na koncu pridejo do različnih sklepov. Eni v upanju, da se bodo zaradi britanskega referenduma EU voditelji spametovali in reformirali EU v bolj funkcionalno in demokratično tvorbo, drugi v skepsi, tretji pa v obupanju nad Evropo.

Paul Krugman je v nedeljo nanizal 10 razlogov za obstanek Britanije v EU, da bi na koncu pristal pri zelo kislem sklepu

So I would vote Remain, but with some feelings of despair, because what I’d be voting to remain with is a system that desperately needs reform but shows little sign of reforming.

Ambrose Evans-Pritchard (urednik Telegrapha) piše, da EU kot takšna jemlje legitimiteto nacionalnim državam, vendar pa je ne zamenja s svojo legitimiteto. Britanci se morajo odločiti ali želijo več lastne demokracije ali se podrediti življenju pod (nedemokratičnim) evropskim režimom, kjer se odločitve sprejemajo v skritih igricah elit med Berlinom, Frankfurtom, Parizom in Brusljem. Ker v EU ne vidi želje in možnosti za reformiranje, bo glasoval za “Leave”.

it comes down to an elemental choice: whether to restore the full self-government of this nation, or to continue living under a higher supranational regime, ruled by a European Council that we do not elect in any meaningful sense, and that the British people can never remove, even when it persists in error.

Nobody has ever been held to account for the design faults and hubris of the euro, or for the monetary and fiscal contraction that turned recession into depression, and led to levels of youth unemployment across a large arc of Europe that nobody would have thought possible or tolerable in a modern civilized society. … We do not know who exactly was responsible for anything because power was exercised through a shadowy interplay of elites in Berlin, Frankfurt, Brussels, and Paris, and still is.

Jeremy Warner pa nasprotno trdi, da bo že tako neobvladljiva Evropa zapadla v ekonomsko in geopolitično katastrofo, ko se bo vpliv Britanije na evropske zadeve zmanjšal, zato bo glasoval za “Remain”:

I see no good outcomes from this referendum. Whatever the result, there is a high chance it will spell the end of the Cameron Government, which for all its faults has managed the post financial crisis economy relatively competently and sensitively.

We know not what turmoil might replace it, or what nonsense might be unleashed on the Continent once British influence is removed. Large parts of it are already essentially ungovernable. Europe is just one more crisis away from economic and geopolitical catastrophe.

No, moje mnenje je, da če se Britanci odločijo za obstanek v EU, to prav gotovo ne bo spametovalo evropskih voditeljev in privedlo do resne reforme EU. Zakaj pa, če ni več pritiska? In v katero smer naj se EU reformira? V bolj ohlapno trgovinsko unijo brez nadnacionalnih kvazi-vladnih in sodnih inštitucij ali v smeri poglobljene monetarne unije z elementi fiskalne in transferne unije? Kdo, kateri sodobni evropski voditelj je danes sposoben takšnega razmisleka? In kdo je sposoben to drugo opcijo (poglobljena monetarna unija) spraviti v življenje v času očitne dezintegracije in razraščanja antievropskih sentimentov, pognojenih z neuspešnim reševanjem evrske fiskalne in ekonomske krize ter begunskega vprašanja? 

Jaz takšnih Voditeljev z veliko začetnico danes ne vidim. Niti ne vidim možnosti političnega konsenza niti za poglabljanje integracije niti za demokratizacijo unije. Menim, da bo bi šele uspešen Brexit, odločitev Britancev za izhod, predstavljal dovolj velik šok za spametovanje evrospkih voditeljev in reformiranje EU. Vendar pa, to bi nam zdaj moralo biti že jasno, ta reforma ne bo šla v smeri poglabljanja sedanje disfunkcionalne monetrane unije, pač pa v smeri ohlapnejše trgovinske unije in z manj moči nadnacionalnih inštitucij. Torej v smeri unije po britanskem receptu.

In v tem jaz vidim ključno korist britanskega referenduma: da šokira nasedlo in disfunkcionalno evropsko integracijo do te mere, da prekine sedanji status quo in da se odloči, v katero smer se bo podala ali raje pogine na čereh.

%d bloggers like this: