Drznost ekonomske politike: Bitka glede interpretacije Reaganovega programa

Diskusije med demokratsko-naravnanimi ekonomisti glede plauzibilnosti napovedi velikih učnkov ekonomskega programa Bernieja Sandersa so na površje ponovno potegnile diskusije, ki so se dogajale 35 let nazaj – glede učinkov Reaganovega ekonomskega programa. Tudi takrat so bili ekonomisti, le da je šlo za republikansko naravnane ekonomiste, razdeljeni v tabore. Monetaristi so bili skeptični do velikih učinkov programa, hard core supply-siderji so bili “all in“, medtem ko so bili, “establishment ekonomisti“, torej tisti, ki so delali za vladni Council of Economic Advisers (CEA), zmerno skeptični. Debata je šla v smeri, ali je visoka gospodarska rast možna ob tem, ko je Fed zategnil monetarno politiko in drastično dvignil obrestno mero, da bi znižal inflacijo. Drugače rečeno, ali bo cena zniževanja inflacije uničila tudi ves stimulus, ki naj bi ga prineslo znižanje davkov.

Kot poročata James Galbraith in Bruce Bartlett, ki sta takrat delala za kongresni Joint Economic Committee, prvi kot demokratski, drugi pa kot republikanski vodja osebja, in opazovala diskusijo, so se vsi zmotili, toda h kasnejši dejanski gospodarski dinamiki so se najbolj približale napovedi hard core supply-siderjev. Znižanje inflacije je imelo velik negativni učinek, predvsem na dolgročno povečanje brezposelnosti, toda po kratki recesiji iz 1982 se je gospodarska rast hitro vrnila in leta 1983 znašala 4.6%, leta 1984 pa že 7.3%. Toda, kar je najbolj kontroverzno pri vsem tem, glavna zasluga za hitro okrevanje in visoko gospodarsko rast gre Reaganovemu keynesianskemu stimulusu. Reaganova administracija je namreč trajno dvignila vojaške izdatke in jih podvojila – iz $134 milijard v 1982 na $273 milijard v 1986.

Galbraith in Bartlett kot očividca te epizode izpred 35 let zato zaključujeta, da glede napovedi učinkov Sandersovega programa ne bi smeli biti ujeti v konvencionalno modrost “establishment ekonomistov“. Kajti kadar gre za tako velike ekonomske probleme, kot je bila inflacija takrat, danes pa stagnacija rasti, so potrebne zelo drzne politike. Ki imajo lahko bistveno večje učinke, kot jih dopuščajo “modelska razmišljanja” establishment ekonomistov.

%d bloggers like this: