Bine Kordež

Obvladovanje Save d.d. se v zadnjem času kaže kot ena ključnih točk trenutne faze slovenske privatizacije in merjenja moči države in raznih interesnih skupin. Prebiramo lahko ocene, da so z nadzorom nad to družbo povezane ključne kadrovske spremembe v najpomembnejših državnih družbah (SDH, DUTB), močna povezava pa naj bi bila tudi pri oblikovanju strategij upravljanja državnih podjetij. Seveda vse ostaja na ravni špekulacij in informacij iz »zaupnih virov«, ki nikoli ne bodo razjasnjene, na drugi strani pa le redko zasledimo kako celovitejšo oceno za kakšno premoženje in vpliv pravzaprav gre. Poskušajmo predstaviti problematiko še s tega vidika, seveda samo na osnovi javno objavljenih podatkov.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman o tem, kako je “odgovorno varčevanje” ( da bi z zmanjšanjem deficitov zmanjšali javni dolg) privedlo do povsem nasprotnega učinka – do povečanja javnega dolga, ker je varčevanje v procesu ubilo gospodarsko rast. In na krivce za te “neodgovorne učinke” lahko seveda zelo hitro pokažemo s prstom. Tudi pri nas. Kjer nekateri, tudi novinarji, še vedno niso dojeli. Vsem pa očitno manjka osnovnih znanj makroekonomije. Tega, kar študente širom po svetu učimo v prvih letnikih študija.

When economic crisis struck in 2008, policy makers by and large did the right thing. The Federal Reserve and other central banks realized that supporting the financial system took priority over conventional notions of monetary prudence. The Obama administration and its counterparts realized that in a slumping economy budget deficits were helpful, not harmful. And the money-printing and borrowing worked: A repeat of the Great Depression, which seemed all too possible…, was avoided.

Then it all went wrong. … In 2010, more or less suddenly, the policy elite on both sides of the Atlantic decided to stop worrying about unemployment and start worrying about budget deficits instead.

Nadaljujte z branjem→

Moji študenti pri makroekonomiji diskutirajo ključne raziskave glede ekonomskih politik v recesiji. Škoda, da politiki tega ne počnejo.

To, da ima fiskalno varčevanje v času (povpraševalne) krize diametralno nasproten učinek od pričakovanega, torej zelo negativen učinek na BDP, je zdaj menda jasno tudi že najbolj pravovernemu uradniku IMF in najbolj okorelemu desničarskemu politiku. Toda problem je še hujši: zmanjševanje javnih izdatkov v času krize ne zmanjšuje samo jutrišnje gospodarske rasti, pač pa pusti zelo trajne dolgoročne posledice. Vpliva namreč na znižanje prihodnje trendne rasti BDP oziroma na trajno uničenje dela produktivnih kapacitet in poglobitev negotovosti. En del negativnega učinka gre prek Blanchard-Summersovega (1986) učinka histereze na trgu dela (del delovne sile se trajno umakne v neaktivnost), del pa prek negativnega vpliva trajanja krize na negotovost med potrošniki in podjetji (trajno zmanjšanje ravni trošenja in investicij). Nadaljujte z branjem→

Ta zgodba je enostavno čudovita. Prečudovita. Ni nujno sicer, da se boste strinjali z menoj, vendar je. Brad DeLong je izbrskal nekaj zanimivih življenjskih epizod nobelovca Roberta Lucasa (“the most influential macroeconomist of the last quarter of the 20th century“), ki nakazujejo njegov bolan pristop k znanosti. Šele s to anekdoto sem začenjal razumevati Lucasov znanstveni profil.

Za neekonomiste: Lucas je v 1970-ih letih s svojim zelo agresivnim pristopom uvajanja predpostavke racionalnih pričakovanj v makroekonomijo naredil revolucijo in povzročil zaton keynesianske oziroma ekonomske politike nasploh. Lucas je takrat (zelo agresivno) trdil, da je monetarna politika na dolgi rok nevtralna, ne more vplivati na gospodarske cikle (ne more pomagati pri spodbujanju gospodarsva in zmanjševanju brezposelnosti). Pogojno je učinkovita le na kratek rok, če centralna banka s svojimi ukrepi preseneti racionalne subjekte. Kasneje je malce spremenil oziroma še radikaliziral svoje mnenje, češ da je monetarna politika povsem neučinkovita tudi kratkoročno in da do gospodarskih ciklov prihaja (po Kydland-Prescottovi RBC zgodbi) zgolj z od zunaj povzročenimi realnimi (tehnološkimi) šoki.

Nadaljujte z branjem→

Zgodba o “paradox of thrift” (paradoksu prevelikega varčevanja) je znana vsakemu študentu tretjega letnika ekonomije. Izhaja od J.M. Keynesa (korenine pa še dlje nazaj), ki je v času Velike depresije ponazoril, da kadar vsi varčujejo, ker bodisi pospešeno odplačujejo dolgove ali si delajo likvidnostne rezerve, postane to dramatičen problem za gospodarstvo kot celoto: če vsi varčujejo, se troši premalo, in celotno gospodarstvo zapade v krizo zaradi prenizkega agregatnega povpraševanja. Preveč varčevanja posameznih subjektov ubija gospodarstvo kot celoto. (Tukaj si lahko osvežite znanje glede problema)
Nadaljujte z branjem→

Dober članek v The Economistu, ki po eni strani kaže na (banalno) dejstvo, da so letos cene pomorskega prevoza kontejnerjev zaradi padca cen nafte padle za polovico (in znašajo le četrtino tistih izpred 15 let), na drugi strani pa pokaže na dramatičen posledični pritisk na konsolidacijo v panogi. Veliki ladjarji investirajo v super velike ladje, ki sprejmejo po 20,000 TEU kontejnerjev in se povezujejo med seboj v strateške alianse ter izrivajo majhne. To bo sicer še nekaj časa tiščalo cene pomorskega prevoza nazvdol, toda na dolgi rok je prevelika koncentracija v ladijskem prevozu škodljiva. Ne samo zaradi (sicer nujnega) povpravka cen navzgor, pač pa tudi zaradi vzdrževanja normalne tržne strukture tudi na strani pristanišč.

Nadaljujte z branjem→

O tem se bo še govorilo. Sicer izjemno zdravorazumski kolumnist Wolfgang Münchau je v Financial Timesu izgovoril neizgovorljivo: evro in širitev na vzhod sta dve gromozanski napaki, ki sta uničili Evropo. Evro je problem, ker je temeljil na predpostavki, da bo kot zlata valuta prek prilaganj v plačah in cenah prinesel fuzijo nacionalnih v enotno evropsko gospodarstvo. Širitev na vzhod pa je bila napaka, ker je zaradi “širitve” EU zanemarila fokus na odpravljanje težav pri “poglabljanju” (monetarna in fiskalna unija).

Problem pri obeh je, … da sta ireverzibilna. Ni več mogoče nazaj, napake ni mogoče odpraviti. EU najbrž ne bo formalno razpadla, pač pa bo razvodenela. Spremenila se bo v zombija.

Kaj menite o tem?
Nadaljujte z branjem→