Larry Summers v Washington Postu piše o tem, da je s tem, ko celotno globalno gospodarstvo zapada v nevarnost nizke rasti, treba (končno) spremeniti tudi pogled na makroekonomske politike. Monetarna politika očitno ne deluje, saj kljub ogromnemu pumpanju sveže likvidnosti v gospodarstvo s strani največjih gospodarstev (ZDA, Japonska, Kitajska, V. Britanija, Evro območje) cene polzijo v deflacijo ali ostajajo pod ničlo, gospodarska rast pa se ohlaja ali ostaja izjemno nizka. Pomemben je preskok v miselnosti. Monetarne oblasti bi morale začeti kupovati tudi bolj rizične korporativne vrednostne papirje, fiskalna politika pa bi morala začeti bolj aktivno spodbujati rast. Nauk, ki sledi iz dogajanja na finančnih trgih, je po Summersovem mnenju, da je danes javni dolg premajhen in ne prevelik. Države bi morale povečati dolg z namenom financiranja produktivnih kapacitet.
Jaz bi k temu Summersovem razmišljanju dodal, da je potrebna tudi politika “QE za ljudi”, torej večje zadolževanje držav z namenom zmanjšanja davkov ali povečanja transferjev gospodinjstvom, kar bi dvignilo zasebno potrošnjo. Seveda pa ta politika zahteva sodelovanje med monetarno in fiskalno politiko, torej pozabiti na ideološke težave glede kvazi neodvisnosti centralnih bank.
You must be logged in to post a comment.