- Towards a consensus on the causes of the EZ Crisis – Baldwin & Giavazzi
- Charlatans, Cranks, and Apparatchiks – Paul Krugman
- Economists vs. Economics – Dani Rodrik
- Hey, Republicans! Push Deregulation, Not Tax Cuts – Noah Smith
- China’s Forex Follies – Barry Eichengreen
- Media myths – Simon Wren-Lewis
- The Intellectual History of the Minimum Wage and Overtime – Oya Aktas
- Jeb Bush and the Return of Voodoo Economics – The New Yorker
- How Stanford Took On the Giants of Economics – The New York Times
- The 0.01%? Another Wealth Gap Matters More – Noah Smith
- Conceding too much to Supply Siders – Robert Waldmann
- Union Membership Can Predict Children’s Advancement – New York Times
- The age of global value chains – Amador & di Mauro
Monthly Archives: september 2015
Predlog analitikov OECD glede terminala v Divači je draga neumnost
“Analitiki OECD” so se v študiji, ki jo je naročilo Ministrstvo za infrastrukturo, zatekli h genialnemu predlogu: ker bo pretovor iz Luke Koper (LK) v treh letih zapolnil kapacitete pravkar obnovljenega 1. tira, naj bi LK spremenila poslovni model in naj bi kot nadomestno rešitev izgradila nov zaledni terminal v Divači. Ta ideja je resnično vrhunska. Ker bi bile transportne kapacitete na 1. tiru že popolnoma zasedene, naj bi blago iz dodatnega pretovora v LK natovarjali na kamione in to blago po cesti vozili v Divačo, kjer bi ga naložili na železniške vagone na progi Sežana – Ljubljana. Genialno, mar ne? Le zakaj se tega ni nihče že do sedaj spomnil?! *
Analitiki OECD pravijo, da 2. tir ni ekonomsko smiseln. A so resni?
Glede na to, da tudi končno poročilo “strokovnjakov OECD” glede upravičenosti drugega tira ni drugačno od preliminarnega, tudi moj komentar ostaja enak:
So ti gospodje resni?!
No, naročilo te študije s strani Ministrstva za infrastrukturo kaže na odnos vodilnih glede tega vprašanja. Le zakaj Avstrijci ne sprašujejo OECD ali se jim splača vložiti več kot 20 milijard evrov v Brennerski tunel, v Koralmsko progo med Gradcem in Celovcem, v nov tunel Semmering itd.?
Ker ima Avstrija “forward-looking” prometno politiko, ki se zaveda 4-kratnega povečanja tovornega prometa do leta 2050, ki želi tovor spraviti iz cest na železnice in narediti tudi obvoz okrog Slovenije. Avstrija ve, kaj hoče in gradi železnice. Slovenska politika je nesposobna vizije in izgubljena in seveda ne gradi.
Nisem še imel privilegija videti študije glede ekonomske (ne)upravičenosti 2. tira, ki naj bi jo za ministrstvo za infrastrukturo (MzI) pripravili “analitiki Mednarodnega prometnega foruma pri OECD“, toda glede na dva “argumenta” teh strokovnjakov, kot so jih objavili naši mediji, sem precej podvomil v kvaliteto te študije. In sicer:
- Luka Koper naj ne bi bila sposobna zapolniti zmogljivosti, ki jih bo ponudil drugi tir, in
- kot nadomestno rešitev naj bi Luka Koper izgradila nov zaledni terminal v Divači.
Prvi “argument” je v nasprotju z dejanskimi podatki, drugi “argument” pa je vesoljna neumnost, nevredna papirja, na katerem je objavljena. Transportno vrača Slovenijo pol stoletja nazaj, je poslovno škodljiva za Luko Koper in ekološko škodljiva za državo
Zakaj?
View original post 1,811 more words
O Mramorjevi dilemi ‘višje plače ali večja zaposlenost’, ki to sploh ni
Bine Kordež
V nastopu pred tednom dni je finančni minister izpostavil zanimivo dilemo:
ali si bomo (zaradi boljših rezultatov gospodarstva) zvišali plače ali pa dopustili, da se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih.
Pri tako postavljeni dilemi seveda ni nobenega dvoma o tem, kaj je pravi odgovor. Zagotoviti nova delovna mesta, na prvem mestu za množico nezaposlene mlajše generacije, mora biti seveda prioriteta. Vendar pa na žalost ni nujno niti preveč verjetno, da bodo nižje (ali enake) plače resnično omogočile več novih delovnih mest. Nadaljujte z branjem
The One Percent
This 80-minute documentary focuses on the growing “wealth gap” in America, as seen through the eyes of filmmaker Jamie Johnson, a 27-year-old heir to the Johnson & Johnson pharmaceutical fortune. Johnson, who cut his film teeth at NYU and made the Emmy®-nominated 2003 HBO documentary Born Rich, here sets his sights on exploring the political, moral and emotional rationale that enables a tiny percentage of Americans – the one percent – to control nearly half the wealth of the entire United States. The film Includes interviews with Nicole Buffett, Bill Gates Sr., Adnan Khashoggi, Milton Friedman, Robert Reich, Ralph Nader and other luminaries.
Ekonomska zgodovina 30-letnega buma
Makroekonomska zgodovina zadnjih 30 let. Kako sta Samuelsona in Friedmana zamenjala Lucas in Arrow. Kako se je makroekonomska politika spremenila in kdo so bili glavni akterji. So bile spremembe na bolje ali slabše? To najbrž ni pravo vprašanje v luči velike nestabilnosti, ki so jih te spremembe ekonomske politike povzročile. Zanimiv esej Davida Warsha:
… For the old lions, Paul Samuelson and Milton Friedman, the ’80s meant a bittersweet departure from the center stage of economics after forty years of dominating the scene. The two had entered their sixties; neither was out of steam. But the leaders of the next generation had become apparent: Lucas, in macroeconomics; Kenneth Arrow in nearly everything else.
Vojna med neoklasiki in keynesianci za interpretacijo glede uspešnosti Volckerjeve politike zniževanja inflacije
Dober post o razumevanju dveh zgodovinskih bitk med makroekonomisti, ki se nanašata na teoretsko podstat uspešne Volckerjeve politike zniževanja inflacije v letih 1979-1982. Prva bitka je glede tega ali zniževanje inflacije zahteva žrtev v obliki povečane brezposelnosti (kot kaže Philipsova krivulja). Druga pa glede teoretske utemeljitve prve bitke. Neoklasiki, na čelu z Lucasom in Sargentom, so trdili, da žrtev (v obliki povečane brezposelnosti) ne bo potrebna, ker imajo zaposleni in delodajalci racionalna pričakovanja – predvidijo monetarno politiko in vnaprej prilagodijo pričakovanja glede zahtevanega višanja plač. Keynesianci pa so trdili, da bo potrebna sorazmerno velika žrtev, ker imajo ljudje adaptivna pričakovanja – zahteve glede plač oblikujejo na podlagi pretekle inflacije.
No, zgodovina je pokazala, da so imeli prav keynesianci. Volckerjev dvig obrestnih mer je sprožil globoko recesijo in visoko brezposelnost. Vendar, če mislite, da je s tem vojna končana, se motite. Neoklasiki namreč pravijo, da Volckerjeva monetarna politika ni bila (dovolj) kredibilna, ker se je vmes zaustavil pri dviganju obrestnih mer. Toda kako naj bi te silne signale monetarne politike pravilno razumele množice preprostih ljudi, če pa se niti vrhunski ekonomisti glede tega ne morejo zediniti?!
Preberite spodnjo izmenjavo mnenj med Krugmanom in Williamsonom ter vmesne komentarje Thome.
Vikend branje
- The Triumph of Backward-Looking Economics – Paul Krugman
- An Indicator of Tribalism in Macroeconomics – Paul Romer
- The Fed Should Remember the 90s – Paul Krugman
- 99 percent Utopia and money – Branko Milanovic
- Helicopter Money, Independence and Unlearned Lessons – EconoMonitor
- Why the Fed Should Hold Off on Raising Rates – The New Yorker
- Revealed Preferences: Fed Inflation Target Edition – David Beckworth
- 5-Year Deflation Probability Moves Off Zero – macroblog
- The Relation Between Stock and Currency Returns – Bank Underground
- Full-Time Work Is Harder to Find – Justin Fox
- The Key Role of Conservatives in Taxing Carbon – Greg Mankiw!
- GMO regulations in the US and EU – Jayson Lusk
- The Art of Capital Flight – Kenneth Rogoff
- Letter wars, and how policy is made – Simon Wren-Lewis
Slika dneva: Depresija nam je pobrala 27% BDP
Dopolnitev k mojemu spodnjemu intervjuju glede sedmih let krize.
5-letna depresija nam je do sedaj pobrala 27% BDP. Kot da bi Slovenijo opustošila dva hurikana najhujše jakosti.
View original post 66 more words
Sedem let krize: Intervju
Kriza in Slovenija. Zdi se, da smo delali veliko zadev narobe, od privatizacije, kreditiranja tajkunov in hladokrvnega obravnavanja nasedlih naložb. Kje smo naredili napake, da je bilanca pod črto slaba?
Vprašanja lahko stlačimo v nekaj vrstic, odgovor pa je zelo kompleksen, ker bi morali pogledati vseh zadnjih 25 let, kje smo delali napake. Prva napaka je bila v nedokončani privatizaciji, kar je tudi najbolj usodno za našo zgodbo. V prvem valu privatizacije v 90. letih smo z notranjim odkupom dobili lastnike podjetij, ki so nekatera še danes uspešna. Menedžerji nekaterih podjetij, denimo Kolektorja, BTC in drugih, so poceni odkupovali delnice »svojih« podjetij, ki so bile močno podcenjene. Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomski vidik, je bila zadeva vzdržna – obresti, ki jih plačujejo menedžerji za kredite, so bile dejansko nižje od donosa podjetja. Ker je bil donos višji, se je menedžerski odkup sam financiral.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.