Tri slike izvora ameriške neenakosti

Delež prihodkov dela v BDP je med leti 1950-2014 izgubil dobrih 10 odstotnih točk – padel je iz približno 67% na 57% BDP. Trend upadanja deleža dela v delitvi ustvarjene dodane vrednosti je sicer trendno upadal vse od začetka 1970-ih, toda glavnina zgodbe se je vseeno odvila v zadnjih 15 letih – med 2000 in 2014. V istem času se je delež dobičkov v BDP več kot podvojil – iz 5% na 12%.

V teoriji naj bi bila rast povprečne plače določena z rastjo povprečne produktivnosti (bodisi merjene kot produktivnosti dela ali kot BDP na prebivalca). Kot kaže spodnja slika, je rast medianske plače gospodinjstva začela zaostajati za rastjo produktivnosti od sredine 1970-ih, kar sovpada z davčnimi reformami v ZDA, ki so znižale mejne davčne stopnje za najvišje dohodke, ter z zmanjševanjem moči sindikatov (glej sliko 3). Naslednja prelomnica v trendu zaostajanju rasti plač za produktivnostjo pa je v drugi polovici 1990-ih, kar sovpada z intenzifikacijo globalizacije in pospešenemi prenosom industrijske proizvodnje v cenejše države (sporazum NAFTA (1994), vstop Kitajske v WTO (2001) in posledični prost dostop kitajskih izdelkov na trge zahodnih držav). Slednje se kaže tudi v prelomu trenda zaposlovanja.

Spodnja slika kaže skorajda zrcalno sliko oziroma negativno korelacijo med vključenostjo v sindikate in prihodki zgornjih 10%. Manj kot so bili zaščitene plače povprečnega delavca, bolj je upadal delež spodnjih 90% oziroma naraščal delež dohodkov tistih z največjimi dohodki.

Embedded image permalink

Povzetek teh treh slik je straightforward: povprečni Američan ni prav uspešno participiral v procesu pospešenega tehnološkega razvoja in intenzivne globalizacije. Izjema je seveda sloj zgornjih 5% in še bolj zgornjega 1% posameznikov. Z zadnjo tehnološko revolucijo in globalizacijo je pridobil predvsem sloj lastnikov kapitala, menedžerjev in finančnikov, ne pa tudi povprečni Američan.

Prvi dve sliki sta iz “The Great Decoupling: An Interview with Erik Brynjolfsson and Andrew McAfee“, objavljenem v Harvard Business Review. Priporočam. Brynjolfsson in McAfee (oba iz MIT) sta avtorja bestsellerja The Second Machine Age, ki govori o tehnološkem napredku in nadomeščanju ljudi s stroji in roboti. V tem procesu naj bi pridobili predvsem tisti z višjo izobrazbo, izgubili pa tisti, katerih delovne rutine je lažje nadomestiti s stroji oziroma s cenejšo delovno silo v tujini. Vendar pa zgodba o neenakosti ni zgolj posledica tehnološkega napredka, ki je v korist bolj izobraženih oziroma “skill biased technological change“, pač pa tudi simultanega procesa globalizacije, erozije institucij (sindikatov) in sprememb davčnega sistema, ki so porušili ravnotežje med kapitalom in delom, ki se je v ZDA vzpostavilo po 2. svetovni vojni.

Ali drugače rečeno, ameriška tehnološka superiornost in glorifikacija free-market ideologije in proste trgovine nista privedli do družbenega optimuma. Daleč od tega.

%d bloggers like this: