O napačnem tolmačenju rasti BDP

Bine Kordež

Podatek o višini in rasti bruto domačega proizvoda je kljub vsem omejitvam, vseeno najpomembnejši kazalec gospodarske uspešnosti neke države. Pri ocenjevanju in analizah se najpogosteje uporablja izdatkovna struktura BDP, torej koliko je gibanje BDP posledica sprememb domače potrošnje (gospodinjstev, države, investicij) ter kakšen je vpliv mednarodne menjave. Gre sicer za standardizirane podatke v skladu z mednarodnimi smernicami, ki pa se praviloma napačno tolmačijo. Razlike se pokažejo ob kakih večjih spremembah in to se je npr. dogodilo zadnji kvartal lanskega leta zaradi precejšnjega padca cen naftnih derivatov in posledično obsega uvoza. Zaradi tega učinka se je dodatno izboljšala plačilna bilanca Slovenije (saldo menjave s tujino), kar se potem predstavlja kot učinek izvoznega gospodarstva, čeprav temu ni tako.

O tej problematiki sem sicer podrobneje pisal lanskega oktobra (Kako se izračunava BDP?), zadnji podatki o gibanju BDP pa ponovno potrjujejo omejitve prikaza preko omenjene strukture. BDP namreč pomeni ustvarjeno dodano vrednost pri različnih vrstah domače potrošnje, ki pa zajema tudi celotni (bruto) obseg uvoza. Zato bi morali za točen izračun vpliva posamezne potrošnje na BDP odšteti ustrezni del uvoženega blaga. V standardnem prikazu pa odštevamo uvoz v celoti samo od izvoza in učinek tega salda menjave s tujino obravnavamo kot učinek izvoza na rast BDP.

Konkretno se je konec lanskega leta neto uvoz naftnih derivatov (uvoz minus izvoz) pretežno zaradi padca cen znižal za okoli 150 milijonov evrov od skupnih 400 milijonov evrov boljši plačilni bilanci zadnjega kvartala leta 2014 v primerjavi z letom 2013. Ne glede na to, pa se celotno izboljšanje blagovne menjave s tujino razume (in tolmači) kot rezultat izvoza namesto, da bi učinke nižje cene nafte odšteli od posameznih vrst tudi domače potrošnje. Seveda je ta izračun precej zahteven in temelji na input-output tabelah, a tako izračunani rezultati so še vedno bolj točni kot pa poenostavljeno razumevanje, da je ves uvoz porabljen za izvoz.

Zgornja obrazložitev se bere precej zapleteno, a poglejmo konkretne podatke. V spodnji tabeli je prikazan uraden podatek o strukturi rasti BDP po kvartalih za lansko leto (standardni kazalec rasti posameznega kvartala v primerjavi z istim kvartalom leta poprej). Prve tri kvartale so k rasti približno polovično prispevale investicije (predvsem v lokalno infrastrukturo), ostalo pa izvoz. Modra črta namreč prikazuje skupno rast kvartalnega BDP glede na leto 2013, obarvani stolpci pa prispevke posamezne potrošnje. V zadnjem trimesečju pa je bil prispevek menjave s tujino (tolmači se kot izvoz) kar 4 odstotne točke v primerjavi s skupno rastjo BDP v višini 2,4 %. Skupni podatek je zmanjševala sprememba zalog za 1,2 odstotne točke, kar se razume, da smo sicer na novo ustvarili 2,4 % več, porabili (prodali) pa dodatno še zaloge v omenjeni višini 1,2 % BDP, zaradi česar je bilo lahko potrošnje več. V drugem kvartalu je bilo na primer gibanje obratno – ustvarili smo 2,9 % več (rast BDP), a ker je od tega ostalo 0,6 % na zalogi je znašala poraba le 2,3 % BDP.

BDP_x1 

To so torej uradni podatki kot jih prikazuje Statistični urad Republike Slovenije in iz njih izhaja, da vsa rast BDP v zadnjem kvartalu izhaja iz izvoza. Dejstvo pa je, da je ta odstotek rezultat celotne menjave s tujino tako povečanega izvoza kot manjšega uvoza. Če pa učinke nižjega uvoza razporedimo na osnovi input-output tabel med posamezne vrste potrošnje, pa dobimo precej drugačne, a bolj točne rezultate. Prikazani so v spodnjem grafikonu.

BDP_x2

Kot vidimo, je bil lani delež izvoza v skupni gospodarski rasti vse kvartale približno dve odstotni točki, medtem ko so investicije prve tri kvartale prispevale blizu enega odstotka. Pomembna razlika od uradnega podatka pa je pri učinku potrošnje prebivalstva. Le-ta se je v drugi polovici leta pričela povečevati in zadnje trimesečje prispevala že eno odstotno točko k skupni rasti BDP. Omenjeno pa je bilo, da smo v tem kvartalu precej potrošnje in izvoza realizirali preko zmanjšanja zalog (porabili smo obstoječe zaloge), zaradi česar ni bilo potrebe po še višji produkciji (če ne bi bilo blaga na zalogi, bi bila lahko rast 3,6 odstotka).

Omenil sem, da so seveda ti izračuni približki, preko ocene deleža uvoženega blaga v posamezni potrošnji in lahko za kakšne desetinke tudi odstopajo. Vseeno pa precej bolje odražajo dejanska gibanja v ekonomiji, kot če vse učinke blagovne menjave s tujino pripišemo izvozni aktivnosti. Razlike lahko mogoče na prvi pogled ocenimo kot malenkostne, a bistveno drugače prikazujejo dogajanja v našem gospodarstvu. In s tega vidika so pomembne tudi za ustrezno vodenje ekonomske politike, ker natančneje pojasnjujejo razloge za gospodarsko rast.

Ob tem je potrebno omeniti še en podatek glede potrošnje gospodinjstev. Kot vidimo, je v zadnjem obdobju prišlo do ponovnega oživljanja, čeprav gre za relativno majhne številke. Celoletna potrošnja gospodinjstev je bila lani nominalno višja le za dobrih 100 milijonov evrov v primerjavi z letom poprej – na drugi strani pa so se vloge prebivalstva v bankah v zadnjem letu dni povečale za milijardo evrov (!). To vsekakor kaže potenciale, ki bi jih na dodatno gospodarsko rast lahko imela potrošnja prebivalstva s sprostitvijo oz. preusmeritvijo vsaj dela teh sredstev v potrošnjo. In to je tisto na kar bi se morala fokusirati ekonomska politika države v siceršnji želji po večji gospodarski rasti, novih delovnih mestih ter višjih zaslužkih. Izvoz svojo vlogo odigrava, kljub pregovorni nekonkurenčnosti gospodarstva in strašenjem, kako bo kakršenkoli dvig minimalne plače ogrozil to rast.

%d bloggers like this: