Varoufakisov govor na konferenci ob jezeru Como to soboto o prihodnosti Evrope se je začel s citatom odlične diagnoze ekonomista Nicholasa Kaldorja iz Cambridga o tem, da je nevarna iluzija, da je lahko monetarna unija predhodnica politične unije, pač pa da je lahko kvečjemu njena grobarka. Nadaljuje se s (pravilno) analizo vzrokov evrske krize in s pojasnilom, zakaj politika QE v EU v takšni obliki, kot jo zasleduje ECB, ne more uspeti. Konča pa se s predlogom Varoufakisa o “decentralizirani evropeizaciji” (Decentralised Europeanisation).

Gre za predlog, kako rešiti EU brez njene politične federalizacije, vendar s federalizacijo na štirih področjih: bančni sektor, investicije, javni dolg in humanitarna kriza. Varoufakis je na primeru investicij (podobno mojemu predlogu iz novembra lani) pokazal, kako bi ECB lahko v spregi z EIB učinkovito izvedel politiko QE: tako da bi EIB financiral denimo Junckerjev panevropski program investicij z izdajo obveznic, ki bi jih nato ECB odkupila v programu QE. Na ta način bi bila dosežena dva velika cilja v enem samem zamahu: spodbuditev vseevroopske rasti prek zagona investicij ter izhod iz deflacijske depresije. In kar je najlepše: ta program, tudi če bi znašal 500 ali 1,000 milijard evrov, ne bi stal nič, kajti ECB ta denar ustvarja iz nič, obveznice EIB pa za večno obdrži v svoji bilanci. Inflacija pa je zgolj zelo zaželena kolateralna posledica tega početja.

Ta program bi lahko po vzoru Marshallovega načrta imenovali “Načrt Merklove”, ki bi se s tem namesto kot grobarka EU lahko v zgodovino zapisala kot njena velika rešiteljica. In vse kar bi morala v ta namen narediti, je samo to, da bi z enim stavkom to predlagala. Največja zgodovinska dejanja so lahko tako zelo enostavna.

Preberite celoten govor Varoufakisa tukaj.

Še eno izmed ubijalsko natančnih pojasnil, zakaj politika kvantitativnega sproščanja v EU ne more spodbuditi rasti zasebnih naložb (in s tem cen), pač pa lahko samo napihne borzne indekse na ravni, ki so se že pred krizo izkazale kot nevzdržne (baloni). Varoufakis:

QE has indeed proven quite bad at this transformation even in solid, homogenous economies like Japan, the US, Britain. It is bound to prove worse in a fragmented Eurozone where asset purchases by the ECB are not even proportional to output gaps or aimed at the national economies experiencing the most powerful deflationary forces. I very much fear that the decoupling of the monetary base from the money supply that is always QE’s Achilles Heel will, in the case of the ECB’s QE efforts, prove far worse than it did in the experience of Japan, the United States or Britain.

Nadaljujte z branjem→

• Eurozone debt, bailouts and contagion – Vox EU
• Wage inequality and firm growth – Vox EU
• Forecasting Future Growth – Growth Economics
• The power of financial markets – Simon Wren-Lewis
• Nerds, High Priests, and the State of Economics – Paul Krugman
• What’s the Matter with Wall Street? – Robert Waldmann
• Things To Do When You’re Dead To Davos – Paul Krugman
• Growing Concern About Cuts to Statistics – WSJ
• A DALY Measure of the Direct Impact of Natural Disasters – Vox EU
• Jeremy Clarkson as central bank – Stumbling and Mumbling
• Deindustrialisation and development – Vox EU
• Say’s Law and the Secret Police – EconoSpeak

Pred časom je vprašanje privatizacije ponovno polariziralo javno debato. Na odprti sceni sta se udarili dve veliki javni pobudi, ena za, druga proti privatizaciji. V ozadju boja med obema pa je bila odločitev vlade, da nadaljuje s programom privatizacije po zloglasnem spisku 15 podjetij, sestavljenem v času vlade Alenke Bratušek. Pri obeh taborih, pri nasprotnikih in pri zagovornikih privatizacije, pa se zdi, da je iz njihovih ust govorila predvsem ideologija. Torej apriorno prepričanje v nekaj, brez objektivnega pregleda dejstev in treznega razmisleka. Kar potrebujemo, niso ideološke razprave, temveč razmislek o tem, kaj je glede na lastne in na izkušnje razvitih OECD držav treba privatizirati, kje mora država zaradi strateških razlogov zadržati kontrolne lastniške deleže in kako z njimi učinkovito upravljati.

Celoten bav-bav glede državnega lastništva in privatizacije se hitro razblini, ko pogledate strukturo državnih naložb in jo primerjate s strateškimi prioritetami razvitih OECD držav. Veliko dilem tukaj ni.

Preberite več v Finance Weekend

Piketty: We may have a common currency for 19 countries, but each of these countries has a different tax system, and fiscal policy was never harmonized in Europe. It can’t work. In creating the euro zone, we have created a monster. Before there was a common currency, the countries could simply devalue their currencies to become more competitive. As a member of the euro zone, Greece was barred from using this established and effective concept.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

V oddaji Studio city dne 9. 3. 2015 je predstavnica Banke Slovenije ( njenega imena ne bom navedel, saj ni razlagala svojega mnenja , pač pa je izražala stališča Banke Slovenije ) pojasnila, da je Banka Slovenije v okviru njenih pristojnosti ugotovila, da so slovenske banke pri poslovanju, ki je privedlo do pet-milijardnega oškodovanja davkoplačevalcev, kršile Zakon o bankah in ravnale v nasprotju z dobro bančno prakso. Predstavnica Banke Slovenije je tudi poudarila, da je Banka Slovenije ugotovila množično kršenje določb Zakona o bankah in malomarno poslovanje bank, ki niso ravnale skrbno ob upoštevanju dobre bančne prakse in strokovnih pravil finančne stroke. Banka Slovenije je zato skrbno pripravila več kazenskih ovadb, ki jih je argumentirala z zbranim dokaznim gradivom, ki po mnenju Banke Slovenije dajejo zadostno oporo Državnemu tožilstvu za nadaljnje postopanje v predkazenskih in kazenskih postopkih. Banka Slovenije naj bi tako s svojim odločnim ukrepanjem v smeri pregona kriminala storila vse, kar je v njenih močeh in je tako sedaj odvisno le še od organov pregona, da speljejo kazenske postopke pred pristojnimi sodišči in dosežejo obsodbe bančnih kriminalcev. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob slabi banki, supervizorju, prekapitaliziranosti bank in ostalih vsakodnevnih informacijah s katerimi vnašamo vse več malodušja v razmišljanje ljudi, je toliko bolj dobrodošla tudi kaka pozitivna novica. Pa naj si bo to predstavitev na CNN (10 reasons to visit Slovenia in 2015), kjer svoje bralce prepričujejo, da morajo letos obvezno obiskati Slovenijo in njeno brezčasno lepo pokrajino. Ali pa seveda zadnji aktualni podatek po katerem je cena naših desetletnih obveznic padla že pod en odstotek. Tuji investitorji nam tako močno zaupajo, da so nam pripravljeni za deset let posoditi denar po le enoodstotni obrestni meri. Omenjena negativna dogajanja k sreči vseeno niso tako ključna za naše gospodarske razmere (tudi ne za vsakodnevno življenje ljudi) in zato najbrž tujci zaznavajo Slovenijo precej drugače, kot mi sami. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Socialne valute

Ekonomisti v svojih delih pogosto navajajo, da so preprosta ljudstva kot ‘primitivni’ denar uporabljala najrazličnejše predmete, npr. školjčne lupine. Vendar ta izjava temelji na ignoranci oz. na površnem opazovanju dejanskih družbenih odnosov med pripadniki posameznih plemen. Graeber razlaga, da so antropologi prišli do spoznanja, da v preprostih družbah obstajajo t. i. sfere izmenjave (spheres of exchange), torej polja, znotraj katerih je možno izmenjavati oz. pridobivati določene vrste stvari. Kot primer navede pleme Tiv iz Nigerije, informacije o življenju katerega so antropologi povečini pridobili v sredini 20. stoletja, ko je Nigerija še spadala pod britanski imperij. Nadaljujte z branjem→