Mit o blagovni menjavi, 1. del

Aleš Praprotnik

Čeprav je denar vsem nam vsakodnevno na očeh, čeprav tako ali drugače stalno razmišljamo o njem in vlagamo svoje dnevne napore v to, da se znajde v naših denarnicah in čeprav se nam nekako zdi, da ga razumemo, je v resnici zavit v tančico skrivnosti in mitov. In morda eden največjih mitov, ki nam jih skušajo vbiti v glavo v šolah in ki jih najdemo tudi v ekonomskih učbenikih, predstavlja prepričanje, da denar zgodovinsko izvira iz predhodne blagovne menjave.

Čeprav prikladna, ta razlaga nima dosti skupnega z antropološkimi dejstvi. Zgodba je pomembna, zato jo bom, kljub temu da (ali pa ravno zato ker) v tem trenutku prve strani časopisov in blogov polnijo predvsem članki o pogajanjih nove grške vlade z Nemčijo in ‘trojko’, skušal povedati malo bolj podrobno. V tej seriji člankov bom povzel in vam približal antropološke dokaze proti tej splošno razširjeni razlagi, kot jih v svoji odlični knjigi Debt: The first 5000 years (sedaj tudi v slovenskem prevodu), niza ameriški antropolog David Graeber.

Klasična razlaga izvora denarja

Na začetku se najprej spomnimo, kako poteka klasična zgodba izvora denarja. V preprostih družbah še niso poznali denarja, zato so, da bi prišli do stvari, ki so jih potrebovali, uporabljali blagovno menjavo. Vendar pa je moral za določeno menjavo obstajati obojestranski interes po nasprotni dobrini. Če je imel npr. Janez višek doma izdelanih nožev, ni pa imel svinjine, ki bi jo lahko dal na mizo, je odšel k mesarju Mihu. Toda če ta ni potreboval nožev, je nastal problem. Janez jih za svinjino pri Mihu ni mogel zamenjati. Najprej je moral dobiti tisto stvar, ki jo je Miha želel, npr. nekaj vreč krompirja. Zato je povprašal naokoli in našel nekoga, ki je potreboval nože in imel višek krompirja. Zbarantal se je za krompir in ga prinesel k Mihu ter ga zamenjal za svinjino. Blagovna menjava je bila na ta način zelo nepraktična in zamudna, saj so ljudje morali naokoli nositi velike stvari, ki jih morda drugi sploh niso potrebovali. Nato pa se je na neki točki na trgu spontano nekaj zgodilo. Ljudje so ugotovili, da lahko določeno dobrino uporabljajo kot medij izmenjave. Lahko so bili to žeblji, sol, školjčne lupine ali pa kak drug predmet, ki so ga ljudje cenili in jim je predstavljal neko vrednost. Sčasoma so ugotovili, da so za medij izmenjave najbolj praktične žlahtne kovine, še posebej srebro in zlato. Lahko jih je bilo deliti, bile so prenosljive, poleg tega so bile trpežne, saj npr. rja ne poškoduje zlata. Tako so se v Lidiji v današnji Turčiji v 6. stol. pr. n. št. pojavili prvi kovanci. Uporabo kovancev sta kasneje nadomestila papirnati denar in končno kredit, ki se je pojavil kot zadnji.

To razlago danes najdemo v domala vseh ekonomskih učbenikih, ki vsebujejo nekaj bežnih odstavkov o nastanku denarja. Vzemimo npr. učbenik “Ekonomija” Štiblarja in Bajta, ki pišeta:

»V zgodovini se je kot denar najprej uporabljalo blago, primerno za posredovanje v menjavi. V primitivnih družbah v preteklosti (ali današnjih družbah na nizki stopnji razvoja) so se kot blago uporabljale na primer školjke, platno, šele pozneje kovine lahko v obliki kovancev (srebrniki, zlatniki). Transportiranje blagovnega denarja je pomenilo velike stroške in nevarnost njegove izgube. Zato ga je kmalu zamenjal papirnati denar, najprej zamenjljivi bankovci, nato nezamenljivi bankovci.« (Štiblar in Bajt, str. 438)

Ali pa poglejmo “Monetarno ekonomijo I” Ivana Ribnikarja:

»Denar je nastal spontano. Potem ko je bilo na ‘trgu’ že več vrst blaga, so ljudje morali porabiti nekaj časa tudi za to, da so svoje blago prodali in kupili neko drugo blago. Prizadevali so si ta čas čim bolj skrajšati ali na splošno kar se da zmanjšati stroške trgovanja. To je končno privedlo do nastanka denarja – blagovnega denarja.« (Ribnikar, str. 5)

Graeber to zgodbo imenuje pravljica. V mnogih ekonomskih učbenikih se začne s ‘predstavljajmo si, da je obstajala neka družba, ki …’. Ekonomisti, ki so te učbenike pisali, niso nikoli preverili dejanskih antropoloških dokazov, ki so jih antropologi zbrali na terenu, zato so si vso zgodbo lahko zgolj predstavljali. Vendar antropologi že vsaj 100 let od dešifriranja mezopotamskih glinenih tablic skušajo ekonomistom dopovedati, da širijo mit, ki ne obstaja.

Od kod izvor tega mita? Začne se z knjigo, ki je utemeljila ekonomijo kot samostojno vedo: z »Bogastvom narodov« Adama Smitha. Smith je leta 1776 pisal, da imamo ljudje naravno nagnjenost k trgovanju. Vse, kar delamo, naj bi bila oblika trgovanja in v vsem želimo imeti največjo korist zase. V knjigi poda primer namišljene skupnosti, neke mešanice Indijancev in nomadov, v kateri nekdo, ki dobro izdeluje puščice, nenadoma ugotovi, da jih lahko uspešno menja za ulovljeno divjačino. Tako, pravi Smith, mu ni treba več hoditi na lov. Izuri se v svoji obrti in postane izdelovalec orožja, tako kot drugi zasledujejo svoja zanimanja in postanejo dobri mizarji, kovači, usnjarji, ipd. V družbi divjakov naj bi tako po njegovem mnenju na eni točki prišlo do delitve dela. Toda na začetku je bila taka blagovna menjava nepraktična zaradi neujemajočih se potreb posameznikov, zato so posamezniki poleg svojih izdelkov doma imeli tudi določene dobrine, za katere so menili, da jih bodo drugi želeli (v Indiji naj bi to bile školjčne lupine, v Novofundlandiji posušene ribe polenovke, v Virginiji tobak, na Škotskem žeblji …). Za trgovino, ki je potekala na daljše razdalje, so pričeli uporabljati kovine, najbolj priljubljene so bile seveda žlahtne kovine. Na začetku so uporabljali večje kose, nato pa so jih začeli, ker je bilo to nepraktično, vlivati v manjše kovance, na katere so odtisnili žig kralja oz. krajevne oblasti. Bistvo Smithove zgodbe je, da je trg nekaj naravnega, da je obstajal od nekdaj, da je denar vzniknil po naravni poti in da je vloga države samo v zagotavljanju čistosti kovancev (vloga, katero naj bi velikokrat zlorabila).

Zgodba v resnici ni zrasla čisto v celoti na Smithovem zeljniku. Povzel in nadgradil je zgodbo Aristotela, ki je leta 330 pr. n. št. razmišljal podobno, vendar Aristotel priznava, da ne ve točno, kako se je lahko denar pojavil preko delitve dela in izmenjave dobrin. Kakorkoli, Smithovo zgodbo so nato pograbili njegovi nasledniki in v podobni obliki se ponavlja do današnjega dne.

Graeber pravi, da je večina knjig, ki govori o zgodovini denarja, v bistvu zgodovina kovancev in ne denarja kot takega. Dober primer, kako trdovratne so lahko predstave na podlagi klasičnega mita o tem, da denar pomenijo kovanci, je stavek Irene Štaudohar v njenem članku v Delu, ki piše o Graeberjevi knjigi: »In potem se je v 6. stoletju pred našim štetjem pojavil denar.« V mislih ima seveda kovani denar oz. kovance. Sicer dobronamerni članek tako izkrivi Graeberjevo sporočilo, saj Graeber v resnici nikjer v knjigi ne enači pojava kovancev s pojavom denarja. Pravzaprav že od začetka trdi, da je zgodovina denarja zgodovina dolga. Dolg = denar in obratno. »Not only is it money that makes debt possible: money and debt appear on the scene at exactly the same time.« (Graeber, str. 21)

Kaj se je torej dogajalo daleč nazaj v zgodovini v preprostih in kompleksnejših družbah? Začnimo na Smithovem primeru severnoameriških Indijancev. V Smithovem času na Škotskem še ni bilo najti literature, ki bi opisovala njihovo življenje in navade, vendar se je to do sredine 19. stoletja temeljito spremenilo, ko je Lewis Henry Morgan objavil opise življenja irokeških plemen. Morgan razlaga, da so bile najpomembnejša ekonomska institucija pri Irokezih večje lesene koče oz. zgradbe, kjer so shranjevali blago in dobrine, ki so ga nato razdeljevali ženski sveti. Ni našel nobenega primera, da bi Irokez trgoval puščice za kose divjačine. Toda ekonomisti, začenši s Stanleyem Jevonsom, so v svojih učbenikih te in druge informacije preprosto ignorirali. V tem času so različni misijonarji, kolonijalni birokrati in avanturisti hodili v novo osvojene dežele in na podlagi Smithove knjige pričakovali, da bodo našli dežele blagovne menjave. Namesto tega jih je pričakala cela paleta različnih ekonomskih sistemov, med katerimi ni bilo nobenega, ki bi temeljil na blagovni menjavi.

Primere, ki naj bi potrjevali Smithovo teorijo, torej uporabo žebljev na Škotskem ali suhih polenovk na Novofundlandiji, so ovrgli precej kmalu v desetletjih po objavi Bogastva narodov, kot je pisal Alfred Mitchell Innes v Banking Law Journal že leta 1913. Delodajalcem na Škotskem je v tistem času pogosto primanjkovalo kovancev, zato so plače lahko zamujale tudi po eno leto. Delavce so medtem plačevali z izdelki ali z materialom, ki je ostal, žeblji pa so predstavljali obresti na delodajalčev dolg. Z njimi so lahko poravnali tudi svoj dolg v lokalni gostilni. Na Novofundlandiji pa so v sezoni tam živeli samo ribiči, trgovci pa so jim dostavljali blago, ki so ga potrebovali, ter od njih kupovali suhe ribe. Vendar so ribiči ribe prodali po tržni ceni v funtih, penijih in šilingih in v zameno dobili kredit na računovodskih knjigah, s katerim so plačali dostavljeno blago. V obeh primerih torej ni šlo za blagovno menjavo.

Antropologinja Caroline Humphreys, ki je napisala eno izmed najbolj natančnih strokovnih del o blagovni menjavi, jasno zaključuje, da blagovna menjava kot ekonomski sistem zgodovinsko sploh ni obstajala:

»No example of a barter economy, pure and simple, has ever been described, let alone emergence from it money; all available ethnography suggests that there never has been such a thing.« (Graeber, str. 29)

Blagovna menjava

Toda to ne pomeni, da blagovna menjava ne obstaja. Do nje je prihajalo (in še prihaja), vendar redko (in v izjemnih okoliščinah, kot npr. vojnah) in (kar se plemen tiče) nikoli med sovaščani. Graeber navaja primer plemena Nambikwara iz Brazilije. Nambikware so preprosto ljudstvo brez specializirane delitve dela. Živijo v medsebojno ločenih skupinah, v katerih je največ do 100 ljudi. Občasno prihaja do menjave blaga med sosednjimi skupinami, vendar ne na trgu (teh nimajo). Iz blagovne menjave naredijo ceremonialni dogodek.

Začne se s tem, da ena skupina pošlje odposlanca v drugo skupino, da se dogovori za srečanje z namenom izmenjave blaga. Če druga skupina povabilo sprejme, potem gostitelji pred srečanjem najprej v gozd zaradi varnosti skrijejo ženske in otroke. Srečanje se začne z uradnima govoroma poglavarjev obeh skupin. Moški odložijo orožje ter skupaj zapojejo in zaplešejo ples, ki posnema vojaški spopad. Nato je na vrsti izmenjava dobrin. Če bi posameznik rad dobil določen predmet, ga hvali in poveličuje, nasprotnik pa, če ga ne želi izročiti, zatrjuje da je ničvreden. Izmenjava besed se nadaljuje v jeznem tonu dokler obe strani ne prideta do ustreznega dogovora. Izmenjava se zaključi tako, da nasprotnika izpulita predmet iz rok drug drugega. Pogosto pri tem prihaja do sporov in spopadov, če je nasprotna stran pri tem prehitra. Blagovna menjava se zaključi z veliko pojedino in na tej točki se vrnejo tudi ženske. Te ponujajo nove priložnosti za spore, saj pogosto prihaja tudi do zapeljevanj. Občasno v pretepih, ki sledijo, ljudje izgubijo tudi življenja.

Podobne zgodbe najdemo tudi drugod po svetu, npr. pri ljudstvu Gunwinggu iz severne Avstralije. Tudi oni od časa do časa priredijo ceremonialno izmenjavo dobrin s sosednjimi plemeni, pri čemer pa je grožnja medsebojnega nasilja manjša kot pri Nambikwarah. Gunwinggu namreč slovijo kot zelo gostoljubno ljudstvo, ki rado zabava svoje goste. Podobno kot v Braziliji se dogodek začne s plesom, zaključi pa najprej z izmenjavo žensk v bližnjih grmovjih, nato pa z izmenjavo dobrin in s pogostitvijo.

Blagovna menjava torej ni nekaj, razlaga Graeber, kar bi potekalo vsakodnevno med znanci na spontano porajajočih se trgih. Bolj kot to je edinstven in redek dogodek, ki se izvrši med tujci in pogostokrat meji na nasilje. Udeleženci v menjavi drug do drugega nimajo nobenih obveznosti in nimajo niti želje, da bi vstopili v daljše medsebojne odnose. Precej možno je, da se po opravljeni menjavi nikoli več ne bodo videli. Tako postane jasno, pravi Graeber, zakaj nikoli ni obstajala ekonomija, temelječa na blagovni menjavi. To bi namreč morala biti ekonomija, v kateri bi bil vsak drug od drugega oddaljen za rezilo noža, stalno v pripravljenosti na morebitno nasilje, spopad in smrt. Namesto tega se izkaže, da so imela t.i. ‘primitivna ljudstva’ dobro izdelana socialna pravila, ki so jim omogočala uspešno sobivanje in tudi, da so uporabljala denar.

One response

%d bloggers like this: