Bitcoin – ali lahko (pre)živimo brez bank?

Aleš Praprotnik

Pred kratkim sem si ogledal z oskarjem nominirani film The Immitation Game, v katerem odlični Benedict Cumberbatch igra britanskega znanstvenika in kriptologa Alana Turinga, ki je s svojim znanjem in idejami med 2. svetovno vojno bistveno prispeval k dešifriranju nemške kodirne naprave Enigma (prvotni Turingov stroj so sicer izdelali Poljaki, kar pa film prikladno zamolči). Toda kaj ima ta zanimivi, a delno zavajajoči film, sploh opraviti z Bitcoinom?

V torek je v prostorih Poligona v bivši Tobačni tovarni potekal forum o alternativni valuti Bitcoin s podnaslovom Ali lahko živimo brez bank?, katerega namen je bil približati ta medij izmenjave širši množici, deliti novice o njem, predstaviti tri start-up podjetja, ki razvijajo svoje pristope k uporabi Bitcoin valute in vse skupaj zaključiti z debato na okrogli mizi. Kaj je bilo povedano na predstavitvah, si v grobem lahko preberete v članku Katje Nared, ki ga je objavila na Siol.net. Ker pa bolj ali manj (a nepopolno) poudarja videnja organizatorjev, je zato na mestu še malo drugačno razmišljanje o tej temi.

Govorniki so poudarili, da je Bitcoin inovativna valuta, ki na decentraliziran in cenejši način v obliki online mreže omogoča transakcije in plačevanje, neodvisno od centralnih institucij, 24 ur na dan kjerkoli po svetu in to na transparenten način (transakcije obstajajo v javno dostopnem registru). Oziroma z besedami Katje Nared:

»Bitcoin je visokotehnološka oblika denarja. Globalna digitalna valuta je neodvisna od finančnih institucij, ker je končno število bitnih kovancev omejeno in določeno vnaprej – 21 milijonov –, pa za razliko od preostalih svetovnih valut ni podvržena sistemski devalvaciji. Ker bitcoin ni odvisen od centralnih avtoritet, je poslovanje in trgovanje z njim preprosto, hitro in ugodno v primerjavi s tradicionalnim bančništvom. Z njim lahko poslujemo kjerkoli in kadarkoli, potrebujemo le dostop do svetovnega spleta. Digitalni denar sami, brez posrednikov, prek interneta pošiljamo drugim osebam po vsem svetu in se s tem izognemo čakanju na transakcijo.

Digitalni denar hranimo v digitalni denarnici (do nje dostopamo prek pametnega telefona ali računalnika). Ta deluje podobno kot spletna banka. Transakcije potrjujemo z digitalnim podpisom, jih s tem overimo in shranimo v omrežje. Naši računi za bitcoine so semianonimni: naslov je javen, lastništvo pa je lahko tudi skrito

Bistvo je torej v tem, da naj bi bil bitcoin inovativen, hitrejši in cenejši, neodvisen od bank in transparenten.

Inovativnost in tehnologija

Najprej se ustavimo pri ‘visokotehnološki’ in ‘inovativni’ oznaki za to obliko denarja. Preden se spustimo v detajle tega pomena, je treba povedati, da Bitcoin skupnost oz. ljudje v skupnosti kriptovalut gojijo nezaupanje do vlad in državnih valut, pa tudi bank. Želijo biti neodvisni. Toda, ali so res? Beseda ‘visokotehnološko’ in ‘inovativno’ implicira, da je ideja o valuti od ideje do izvedbe v vseh aspektih zrasla na zeljniku določenih posameznikov. Bitcoin naj bi leta 2008-09 lansiral anonimni razvijalec (ali skupina razvijalcev/programerjev) z imenom Satoshi Nakamoto. Kodo za valuto je predal javnosti kot open-source. Vse ostale kriptovalute (danes jih je okoli 600) so tako ali imitacija ali nadgradnja prvotne, torej Bitcoina. Kaj je bilo tako inovativnega, revolucionarnega in visokotehnološkega v Nakamotovi ideji? Pravzaprav ne veliko. Dejstvo je, da osnovno infrastrukturo za delovanje valute predstavljajo računalniki, mrežni sistem – internet in kriptografski protokol. Vsi so nastali daleč nazaj v 20. stoletju, financirala pa jih je v pretežni meri država.

Claude Shannon je znanstvenik, ki je bil eden izmed pionirjev digitalnega računalnika in vezja, ko je leta 1937 delal na MIT, kasneje pa je postavil temelje teoriji informacij, teoriji komunikacij in moderni kriptografiji, ko je zakoličil dva glavna cilja kriptografije: tajnost (secrecy) in verodostojnost (authenticity). Shannon je it MIT-ja odšel delat za Bell Labs, del komunikacijskega monopolista AT&T. Med vojno je v njegovem okviru delal za državni program National Defense Research Committee, v okviru katerega se je na kriptografskem podorčju srečal tudi z Alanom Turingom in si z njim izmenjal izkušnje in informacije. Njegovo revolucionarno delo je spodbudilo tudi druge znanstvenike, ki so v 70-ih in 80-ih letih razvili kriptografijo z javnim ključem (public-key criptography), ki se danes med drugim uporablja za kodiranje transakcij v kriptovalutah (kot tudi za kodiranje in pošiljanje drugih informacij), kot npr. Whitfield Diffie in Martin Hellman; Ron Rivest, Adi Shamir, Leonard Adleman (iz MIT) in James H. Ellis, Clifford Cocks in Malcom J. Williamson (iz britanske vladne GCHQ).

Vlade so zaradi varnostnih vprašanj podpirale raziskave na področju kriptografije in rezultatti so prinesli protokole, ki so danes javno znani in dostopni in ki jih lahko uporabljajo tudi programerji kripto valut.

Enako je z računalniško tehnologijo, tehnologijo za mobilno telefonijo, GPS-om in internetom, ki je (poleg desetine uporabnih aplikacij) nastal kot projekt ameriškega vladno financiranega projekta DARPA (Defense Advanced Reaserah Projects Agency). Veliko vlogo v teh raziskavah so igrali zasebni raziskovalni centri, ki pa jih je v veliki meri financiral javni denar (npr. Bell Labs, Xerox PARC, RCA Labs), kot poudarjata Marianna Mazzucato v knjigi The Entrepreneurial State in Adrian Slawotzky v Bloomberg Business.

Torej, vsa visoka tehnologija in inovativnost, na kateri počiva Bitcoin, je v resnici nastala v znanstvenih centrih s pomočjo vladnega financiranja.

Transparentnost

Zagovorniki Bitcoina poudarjajo, da je ta valuta oz. njen sistem transparenten, ker so transakcije javne, torej vsakdo lahko vidi, da je bila transakcija opravljena. Vendar, kot je poudaril poslušalec na včerajšnjem dogodku, ima ta argument dve plati. Transakcije sicer so javne, vendar pa tretje osebe ne vedo, kdo transakcije opravlja. Znana sta samo javni ključ in višina transakcije, ne pa tudi ime. Udeleženci v transakcijah se lahko sicer odločijo, da se bodo razkrili (kot npr. dobrodelne organizacije, ki prejemajo donacije v Bitcoinih), vendar, roko na srce, kdo od zasebnikov bi bil to pripravljen storiti? Kdo si želi razkriti, da je npr. na internetu nedavno kupil tri pornografske dvd-je? Tega ne bo naredil nihče. Bitcoin tako po eni stran obljublja popolno transparentnost, vendar je ne dosega v ključnem vprašanju: kdo stoji za določeno transakcijo? V tem pogledu to sploh ni transparentnost. Konec koncev pa, koga sploh brigajo zasebne transakcije? Mene osebno na primer ne. Podatki o zasebnih transakcijah, če niso kriminalne narave (in večina je takih), naj ostanejo zasebni.

Po drugi strani, kljub temu, da kot posamezniki v današnjem monetarno-bančnem sistemu nimamo vpogleda v transakcije drugih posameznikov in podjetij, pa so vse transakcije zabeležene. In vpogled vanje in v dokumente ter računovodske knjige imajo regulatorji, če to želijo. Na ta način trenutni sistem na nek način je transparenten in javen oz. to omogoča.

Dejstvo pa je, in v tem se globoko strinjam s Sergijem Foškim, da je v današnjem bančnem svetu premalo (ali skoraj nič) odgovornosti. Bankirjev preprosto ne zapirajo (Islandija je svetla izjema), Wall Street pa jo po škandalih po odnese samo z manjšimi globami. To je velik problem, ki ga po moje lahko rešimo le s striktno zakonodajo in izvajanjem le-te in z izobraževanjem o korporativni in osebni integriteti, torej s spremembo mišljenja znotraj organizacij. Bitcoin sam po sebi ne spreminja koruptivnosti, kot kaže so celo nekateri izmed temeljnih razvijalcev kripto valut okuženi s koruptivnim in dvomljivim ravnanjem.

Hitrost in stroški

Transakcije v Bitcoinih zaradi decentraliziranosti potekajo zelo hitro, skoraj v trenutku. To je nesporno dejstvo in pozitivna plat sistema. Transakcijo lahko opravite tudi med vikendom, ko so banke zaprte. Poleg tega so mednarodne transakcije na ta način cenejše od mednarodnih bančnih transakcij. To verjetno ne velja za prenose med bankami znotraj ene države v EU ali med državami EU. Je pa res, da nas banke odirajo pri drugih stvareh, npr. pri mesečnem vodenju računa in drugih ‘stroških’ ter pri menjalnih tečajih.

Če me rahla počasnost današnjih bančnih transakcij (vsaj znotraj EU) niti ne moti, me pa moti zaračunavanje bančnih ‘stroškov’, s katerimi banke skušajo pokriti slabe vodstvene odločitve, povečini za krpanje lukenj slabih kreditov. Pozitivna spodbuda Bitcoina je, da bankam ponuja možnost hitrejših, a vseeno varnih transakcij. Banke tako že raziskujejo, kako bi lahko kriptografske aplikacije kripto valut prenesle v svoje storitve.

Ali bi to nujno znižalo stroške, ki jih zaračunavajo strankam? Verjetno ne, po moje bo potrebna vladna intervencija, ki jih bo zajezila. Podobno kot se je to zgodilo z evropsko direktivo o tarifah mobilnih operaterjev. Kljub temu lahko Bitcoin banke prisili, da znižajo stroške za mednarodne transakcije, saj Bitcoin ponuja možnost zelo poceni prenosa denarja za revnejše ljudi (in njihove sorodnike, ki delajo v tujini, ki so do sedaj morali uporabljati storitve kot npr. Western Union money transfer).

Pozitivna lastnost Bitcoina je tudi, da ljudem v revnejših deželah, ki zaradi slabe osebne finančne in ekonomske situacije sploh nimajo dostopa do osnovnih bančnih storitev, te omogoča.

Neodvisnost od bank (in nacionalne valute)

Kot piše Michael Craig v Observerju, je kripto valutna skupnost ponosna na svojo neodvisnost od bank. Na to, da obstajajo izven njihovega dosega. Toda ali res? Craig navaja primera dveh podjetij Ripple Labs in Stellar (oba je ustanovil Jed McCaleb), ki razvijata valuti, ki naj bi nadgradili Bitcoin. Obe podjetji imata seveda odprte račune pri konvenconalnih bankah, saj sta odvisni od posojil in vložkov investitorjev. Po eni strani razvijalci torej razlagajo, da so alternativa bankam in jih prezirajo, po drugi pa hodijo k njim dvolično prosit za posojila. Zakaj? Morda zato, ker bo Bitcoinov vsega skupaj samo 21 milijonov, torej samo za vzorec svetovnih potreb. Bitcoin ne more financirati gospodarstva, ki potrebuje fleksibilno elastično in trdno valuto.

Toda vprašanje posveta je bilo: ali lahko živimo brez bank? Kot je poudarila ena izmed govornic, Ajda Es, naj bi bila do sedaj znana dva eksperimenta, ki sta želela potrditi, ali je danes že mogoče preživeti samo z Bitcoinom? Prvega se je lotil Morgan Spurlock, znan po svojem dokumentarcu Supersize Me, ki je v okviru serije CNN Inside Man, preživel 1 teden na Bitcoinu. Vendar je bil eksperiment prekratek in preslabo zamišljen, da bi lahko dal definitivni odgovor na to vprašanje. Drugega se je lotila Kashmir Hill, ki je dejansko skušala preživeti na kripto valuti. Ugotovila, je, da se sicer da preživeti v San Franciscu (in da bi ji bilo laže v Berlinu, ker več trgovcev sprejema Bitcoin), vendar pa ni lahko. Tako se je morala stvarem odrekati, prav tako pa je problem predstavljala volatilnost Bitcoina, torej precejšnje nihanje vrednosti, ki je izražena v dolarjih. No, eksperiment sta izvedla tudi Austin in Beccy Craig in to za več kot 100 dni. Tudi njima se je življenje zelo zapletlo, nekatere stvari so postale skoraj nemogoče.

Glavni problem pri Bitcoinu je torej, da precej niha v vrednosti in da ga še ne sprejema dovolj trgovcev. Zaradi te nestanovitnosti ni in ne more biti prava valuta, s čimer se strinja tudi Tim Mitja Žagar iz Cashile.

Vendar, če se za trenutek ustavimo in razmislimo: vrednost Bitcoina in drugih kripto valut se vedno meri v večjih nacionalnih valutah. Za nakup kripto valut potrebujemo nacionalne valute, ki jih moramo zaslužiti. Za prejemanje plače in za nakupe bitcoinov torej potrebujemo banke. Bitcoine lahko pošiljamo neodvisno od bank, to je res, toda to še ne pomeni, da smo na ta način resnično neodvisni od bank in nacionalnih valut.

Večino denarja se je v zadnjih nekaj letih v Bitcoin steklo zaradi obljube po hitrih dobičkih, saj je vrednost Bitcoina nekaj časa rasla in rasla. Da trenutno privablja špekulativni kapital, ki v investiciji večinoma vidi hitre dobičke, priznava tudi Peter Trček iz Bitnika. In enako hitro bi vsa zadeva lahko tudi ugasnila, če bi se zaradi takšnega ali drugačnega razloga vrednost Bitcoina npr. v dolarjih drastično znižala. Zagovorniki kripto valut radi poudarjajo, da so t. i. fiat valute brez kritja, vendar kripto valutam kritje predstavljajo ravno nacionalne fiat valute, ki predstavljajo izhodna vrata, če se pokaže potreba, saj je kripto valute možno menjati v gotovino, ki je najbolj likvidna oblika denarja.

Če za zaključek strnem povedano: Bitcoin ni prava valuta, visokotehnološka in inovativna pa je v toliko, kolikor počiva na tehnologijah, ki jih je tekom 20. stoletja sponzorirala država. V resnici ni popolnoma transparentna, v določenih ozirih so transakcije v Bitcoinih bolj anonimne kot transakcije nacionalnih valut preko bank, od katerih pa je skupnost kripto valut v resnici precej odvisna, čeprav bo to nerada priznala. Odgovor na vprašanje, ki se skriva v naslovu torej je: ne, ne moremo živeti brez bank, ki so vir elastične valute in ki opravljajo tudi funkcije, ki jih Bitcoin ne. Lahko pa bi veliko bolje živeli z bankami, ki bi jih vodili nekoruptivni ljudje z visoko moralo in integriteto. Res pa je, da Bitcoin omogoča hitrejša in cenejša nakazila ter revnim ljudem v državah v razvoju ponuja dostop do finančnih storitev, ki jih drugače ne bi bili deležni. Poziven vpliv bitcoina in drugih podobnih medijev izmenjave je tako po eni strani v tem, da bo klasične banke prisilila v posodabljanje svojih storitev, ki bodo tako postale hitrejše, morda tudi bolj varne in cenejše. Po drugi strani pa vzpodbuja razmišljanje o tem, kaj denar sploh je in kako nastaja.

5 responses

  1. Glavna inovacija kripto valut je Block Chain oz. neprestano naraščajoča veriga podatkov o transakcijah shranjena v decentralizirani obliki – v omrežju P2P. Ravno decentraliziran register je tisto, kar je inovativnega pri kripto valutah.

    Ali povedano drugače, inovativnost Bitcoina je v uporabi javnega registra in da ta register funkcionira (problem dvojne unovčitve).

    Avtor predpostavlja, da skupnost, ki se navdušuje nad kripto valutami ne ve od kod je prišla kriptografija, kdo je zaslužen za njen nastanek in s čim se v resnici hvalijo, ko govorijo o inovativnosti.

    Skupnost, ki se ukvarja s kripto valutami, označuje kot revolucionarje, ki prezirajo bančni sistem – kar v nekem zanesenjaškem deležu te skupnosti seveda drži, a resni uporabniki kripto valut (razvijalci in podjetja) nimajo dosti s temi idejami. Pri kripto valutah gre za resen posel, njegova osnova pa je napredna tehnologija, ki izhaja iz idej, ki jih prinašajo kripto valute. Ravno primer Ripple je dober v tem smislu, ko pokaže na sodelovanje med bančnim sektorjem in industrijo kripto valut (ko nemška banka poskuša implementirati tehnologijo v svoje poslovanje).

    Slednji primer tudi pokaže, da imajo kripto valute realno vrednost, ker prinašajo nove tehnološke rešitve.

    Tajnost podatkov je predstavljena precej površno. Transakcije so javne (in vsa zgodovina vseh transakcij), kar predstavlja osnovo za nadaljnjo obdelavo. Sama transakcija res ne vsebuje osebnih podatkov, je pa dodatne podatke možno pridobiti na druge (bolj ali manj legalne) načine. Bistvo transparentnosti je v protokolu, ampak ne na neposreden način, šele implementacija (torej analiza zgodovine transakcij in povezovanje z drugimi bazami podatkov) je tista, ki lahko privede do podatkov, kot jih omenja avtor (torej ime in priimek, lahko pa seveda iščemo tudi druge vrste podatkov).

    Da število Bitcoinov (BTC) ne zadošča količinsko je pogumna ocena, ki bi morala biti pospremljena z razlago zakaj naj bi temu bilo tako. Zaradi količine denarnih enot? BTC je razdeljen na podenoto 1 Satoshi, ki predstavlja milijoninko oz 0.00000001 BTC. Končno številko denarnih enot je tako (končno število BT-jev, ki je 21 mio) krat milijon. To je količina, ki je osnova za razpravo, ali je denarnih enot premalo. Ali je temu res tako, je pa verjetno bolj zapleteno vprašanje.

    Končna količina BTC-jev je zanimivo vprašanje, ampak iz nekega drugega vidika. Leta 2140, ko bodo v javnost splavljeni vsi “kovanci” (20,999,999.9769 BTC) se bo pokazal problem deflacije. Če bo BTC želel pokriti nove ekonomske sfere, lahko predpostavljamo, da mu bo nujno morala zrasti vrednost, pri čemer bo posedovanje te valute po vsej verjetnosti imelo boljše učinke, kot pa njena uporaba (oz. menjava za drugo blago).

    Ni pa nujno…

    Število BTC-jev v obtoku ne bo nujno enako število vseh izdanih BTC-jev. Gre za pojav, ki ga v klasičnem bančništvu poznamo (kreditiranje, Fractional-reserve banking).

    Pomemben podatek je tudi, da se P2P omrežje, ki skrbi za delovanje kripto valut, napaja iz plačil dveh vrst. Prva oblika plačila je nagrada za sodelovanje pri podpiranju sistema – v dejavnosti, ki ji rečemo rudarjenje (nagrada je 25 kovancev za odkriti block) – ter druga oblika, provizija na transakcije. Če bo nekoč konec nagrajevanja s kovanci (l. 2140) pa provizija za transakcije ostaja in bo vrednostno morala pokriti vložek za sodelovanje v omrežju (strošek obratovanja naprav, ki so vključene v sistem).

    Prav tako je v zvezi s kritpo valutami zanimivo vprašanje nadaljnjega razvoja kriptografije. Kripto valute slonijo na zanesljivosti kriptografije. Kaj se bo zgodilo, če/ko bo konkretna tehnologija, ki poganja BTC komprimirana ali pa recimo, ko se pojavi kak izum (npr. kvantni računalnik), ki bo relativiziral šifriranje podatkov na sploh.

    • Marko,
      hvala za komentar in za popravek oz. dopolnitev napisanega. Ampak zdi se mi, da si članek prebral malo površno.

      »Avtor predpostavlja, da skupnost, ki se navdušuje nad kripto valutami ne ve od kod je prišla kriptografija, kdo je zaslužen za njen nastanek in s čim se v resnici hvalijo, ko govorijo o inovativnosti.«

      Članek nikjer ne omenja, da bitcoin skupnost ne ve, od kod je prišla kriptografija. Poudarja samo, da se prikladno zamolčijo določena dejstva, izpostavlja pa se samo inovativnost bitcoina, kar nepoučenemu poslušalcu implicira, da je to povsem nekaj novega in nekaj čisto drugačnega, čemur smo priča danes v monetarno-bančnem sistemu. Sam se s tem ne strinjam. Iz mojega gledišča ni, ker neposredno temelji na tehnologijah, ki so v svojem času res predstavljale nekaj novega in inovativnega. Te tehnologije pa bitcoin v določenih aspektih nadgrajuje.

      »…Pri kripto valutah gre za resen posel, njegova osnova pa je napredna tehnologija, ki izhaja iz idej, ki jih prinašajo kripto valute. Ravno primer Ripple je dober v tem smislu, ko pokaže na sodelovanje med bančnim sektorjem in industrijo kripto valut (ko nemška banka poskuša implementirati tehnologijo v svoje poslovanje).«

      Točno tako, gre predvsem za posel. In točno tako, banke bodo napredne rešitve bitcoina najverjetneje vpeljale v svoje sisteme (toda to že piše v članku, kot si lahko prebral).Vendar članek izhaja iz povedanega na predstavitvi. Tam pa je bilo govora predvsem o tem, kako lahko nadomesti sedanji bančni sistem, ki naj bi bil ‘joke’ (če povzamem enega od govornikov), kako fiat valute niso primerne, ker naj bi se jim počasi zmanjševala vrednost (možna je celo hiperinflacija) in kako lahko sami nadziramo svoje transakcije, ki so transparentne. Cela predstavitev niti ni odgovorila na vprašanje v naslovu (ali lahko živimo brez bank), zato na to vprašanje skuša odgovoriti moj prispevek.

      »Tajnost podatkov je predstavljena precej površno. Transakcije so javne (in vsa zgodovina vseh transakcij), kar predstavlja osnovo za nadaljnjo obdelavo. Sama transakcija res ne vsebuje osebnih podatkov, je pa dodatne podatke možno pridobiti na druge (bolj ali manj legalne) načine….«

      Se strinjam, da bi bilo treba ta del napisati malo bolj podrobno. Menjalnice lahko posredujejo podatke oblastem, vendar bodo ljudje, jim je to v interesu, storili vse, da se njihova lokacija in dejanja ne razkrijejo. Po eni strani se razvijajo kriptografske rešitve (http://www.coindesk.com/how-anonymous-is-bitcoin/), ki bodo zabrisale sledljivost uporabnikov v sami kodi, po drugi strani pa da se lahko uporabniki poslužijo prijemov (prav tam), ki brišejo sledljivost njihovih mrežnih transakcij, vključno z uporabo Tor (http://en.wikipedia.org/wiki/Tor_%28anonymity_network%29). Toda, če je treba za razkritje identitete posameznike vplesti posebne preiskovalce, v čem je razlika z današnjim sistemom? Banke prav tako na zahtevo oblasti posredujejo podatke svojih klientov, po drugi strani pa se nečednim poslom da slediti in jih razkriti s preiskovanjem drugih stvari (dokumentov, idr.), kar počno tudi preiskovalni novinarji.

      »Da število Bitcoinov (BTC) ne zadošča količinsko je pogumna ocena, ki bi morala biti pospremljena z razlago zakaj naj bi temu bilo tako. Zaradi količine denarnih enot? BTC je razdeljen na podenoto 1 Satoshi, ki predstavlja milijoninko oz 0.00000001 BTC. Končno številko denarnih enot je tako (končno število BT-jev, ki je 21 mio) krat milijon. To je količina, ki je osnova za razpravo, ali je denarnih enot premalo. Ali je temu res tako, je pa verjetno bolj zapleteno vprašanje.«

      Da, zaradi količine denarnih enot, če vzamemo kot osnovno enoto 1 BTC, in zaradi nefleksibilnosti ustvarjanja le-teh. Kot poudarjajo nekateri, naj bi bilo ravno to največja odlika bitcoina, namreč, da ga ni mogoče napihniti, ker je njegova količina omejena. En Satoshi predstavlja, kolikor vem, eno sto milijoninko bitcoina in ne eno milijoninko, kar pomeni, da bi bilo v obtoku, če bi bitcoin revalvirali tako, da bi en satoshi predstavljal osnovno enoto 2 100 000 000 000 000 ali 2100 bilijonov satoshijev. Po podatkih svetovne banke za leto 2013, naj bi svetovni BDP znašal okoli 75 bilijonov dolarjev (http://en.wikipedia.org/wiki/Gross_world_product). Če bila vredost satoshija primerljiva z današnjo vrednostjo dolarja, potem bi to najverjetneje predstavljalo več kot dovolj denarja v obtoku za vse. Drugo vprašanje pa je, kot poudarjaš, kam bi se stekal oz. ali bi krožil. Vendar ni edino vprašanje, ki se ob tem poraja. Revalviranje (ali kot poudarjajo nekateri, potencialno ustvarjanje dodatnih bitcoinov, če bi se pokazala potreba – http://www.dailytech.com/Cracking+the+Bitcoin+Digging+Into+a+131M+USD+Virtual+Currency/article21878.htm), bi po eni strani pomenilo, da se bitcoin močno približa fiat valuti v tem, da skupina ljudi odloča tako o vrednosti valute kot o količini novo ustvarjenega denarja (bitcoin je podobno kot vsaka fiat valuta, ustvarjen iz nič). Po drugi strani pa bi bilo takšno revalviranje tudi sporno, ker bi na ta način močno obogatilo določene posameznike. Ne nazadnje tudi ustanovitelja (če je to posameznik), Satoshija Nakamota, ki naj bi imel v lasti 150 000 bitcoinov (oz. po drugih podatkih okoli milijon – http://en.wikipedia.org/wiki/Satoshi_Nakamoto). Moje prepričanje je, da je želja po obogatitvi na lahek način tudi glavni namen večine, ki razvijajo svoje kripto valute.

      »Pomemben podatek je tudi, da se P2P omrežje, ki skrbi za delovanje kripto valut, napaja iz plačil dveh vrst. Prva oblika plačila je nagrada za sodelovanje pri podpiranju sistema – v dejavnosti, ki ji rečemo rudarjenje (nagrada je 25 kovancev za odkriti block) – ter druga oblika, provizija na transakcije. … Kripto valute slonijo na zanesljivosti kriptografije. Kaj se bo zgodilo, če/ko bo konkretna tehnologija, ki poganja BTC komprimirana ali pa recimo, ko se pojavi kak izum (npr. kvantni računalnik), ki bo relativiziral šifriranje podatkov na sploh.«

      Pomembni so tudi drugi podatki, ki niso zajeti v članku, to pa zato, ker se fokusira samo na glavna sporočila. V samo transakcijo, čeprav je javno dostopna, je, kolikor vem, tako rekoč nemogoče vdreti in jo spremeniti, vendar je mogoče vdreti v spletne menjalnice in tam ukrasti bitcoine (ali iz denarnice na tvojem računalniku), kar se je že dogajalo. Velika razlika bitcoina (in drugih kripto valut) v primerjavi z večino fiat valut je v tem, da bitcoine ne zavaruje nihče (lahko se posloviš od svojih prihrankov), tvoji depoziti na bankah pa so zavarovani.

  2. Bolj zanimivo se mi zdi vprašanje ali je bitcoin “kind of” ponzijeva shema?
    Ali pa je to mogoče vsaj bitcoin borza?

    Po drugi strani pa so danes vse valute tipa fiat. Če jih izdaja “Nemčija”, ZDA ali Japonska so vredne zaupanja, če pa jih izdaja Venezuela, “Grčija”, Islandija ali pa “spletna skupnost” pa zagotovo niso!

    • Tim Mitja,

      Kot se spominjam tvojih besed, si dejal, da ‘bitcoin ni valuta’ (»bitcoin is not a currency«). Menim, da moj navedek ni ‘močno izvzet’ iz konteksta. Sicer pa je vsa stvar posneta in si bomo posnetek lahko kje tudi pogledali.

      Kar se pa tiče višine vloženih zagonskih sredstev za start-upe in mala podjetja, ki se s tem ukvarjajo: to samo po sebi še ne dokazuje, da je bitcoin valuta. Po mojem mnenju to pomeni, da investitorji vidijo predvsem potencial za svoj hitri in kratkoročni zaslužek in za špekulacijo. Torej, bitcoin vidijo predvsem kot investicijski produkt.

      Kljub temu menim, da je bitcoin koristen iz v članku navedenih razlogov.

%d bloggers like this: