Kaj Jež
Recently Dan Prestwich, writer and producer best known for the TV series ”The Killing” stated in an article in Variety that ‘’illegal downloading is how shows die’’. While I (and I am sure anyone who understands how markets function) couldn’t agree more with Prestwich, I should acknowledge that the market situation and institutional inefficiency in Slovenia seems to be set up in such a way as to encourage piracy in terms of TV and movies. Nadaljujte z branjem
Ko sem pred enim letom pisal o dogodkih, ki bodo zaznamovali leto 2014, sem jih omenil pet: sanacija bank in finančno prestrukturiranje slovenskih podjetij, sprememba ekonomske politike EU, uveljavitev skupnega evropskega nadzornega bančnega mehanizma ter reševalnega mehanizma ESM, pan-evropski bančni stresni testi ter umik kvantitativnega sproščanja s strani Fed. Nekatere stvari so se že potrdile, nekatere so še »v procesu« in se bodo nadaljevale v letošnjem letu, zadnja pa se je (zaenkrat) izkazala kot pretirana skrb. *
Nadaljujte z branjem
V paniki pred deflacijo in v pričakovanju ne dovolj odločnega ukrepanja ECB glede kvantitativnega sproščanja (QE) so donosi na obveznice evrskih držav v prvih dneh novega leta zgrmele zgodovinsko nizko. (nemške 5-letne obveznice imajo prvič v zgodovini celo negativen donos, kar pomeni, da kupci plačujejo, da smejo držati denar v nemških obveznicah). Tako nizke obrestne mere so bile le še v času črne smrti (kuge) v 14. stoletju (ki je pobila med 30% in 60% evropskega prebivalstva), ko je pomanjkanje srebra zmanjšalo monetarno bazo.
To še otežuje delo ECB, ki bi zaradi nemškega nasprotovanja QE morebiti lahko sprejela ukrep, da nacionalne centralne banke (namesto ECB) kupujejo obveznice lastne države. Vendar to pomeni monetarno in finančno dezintegracijo EU ter neprimerno manjši učinek na spodbuditev inflacije. Kar pa ECB potrebuje, pa je prav enotna, odločna in zajetna akcija glede QE (v napovedanem obsegu 1,000 milijard evrov), sicer ne bo pričakovanega učinka na spremembo “zasidranih” deflacijskih pričakovanj.
Morda pa to napoveduje skorajšnji razpad evro območja, kar se v tej politični konstelaciji in nesposobnosti koordinacije (kljub enormnim stroškom) zdi še najboljša izmed slabih možnosti. Nadaljujte z branjem
Bine Kordež
Nedavno smo lahko v časopisju brali intervju s češkim strokovnjakom za prestrukturiranje podjetij in na tipično vprašanje novinarke »…pri nas je večina podjetij prezadolženih…« smo tudi dobili tipičen odgovor: »Da, večina podjetij v Sloveniji je prezadolženih…«. Dvomim da je omenjeni gospod, ki sicer sodeluje pri finančni sanaciji nekaterih podjetij pri nas, delal kakšno analizo stanja slovenskega gospodarstva, temveč je takšno oceno prebral doma ali v tujini in na takšen način se oblikuje prepričanje o visoki zadolženosti kar večine naših podjetij. Pa je temu res tako? Poglejmo kaj kažejo bilance gospodarskih družb za leto 2013, letošnje pa bodo verjetno še nekoliko boljše. Nadaljujte z branjem
Črt Kostevc
Ne, ne gre za moje podoživljanje apokalipse iz Cameronovega Terminatorja. V tej verziji ne tako daljne bodočnosti spopad s stroji povsem mirno preživimo. V prihodnosti, ki se nam napoveduje, bodo »stroji« ljudem celo prinesli nekaj več prostega časa, dasiravno nam ta ne bo dodeljen prostovoljno. Namesto utopične vizije sveta, kjer roboti prevzemajo zgolj umazana, nevarna ali dolgočasna dela, s čimer je ljudem omogočen lagodnejši obstoj, nas čaka drugačna realnost. Bolj verjetno je namreč, da bo razvoj tehnologije vodil v neusmiljeno desetkanje nabora tistih delovnih mest, kjer ljudje ostajamo nenadomestljivi. * Nadaljujte z branjem
Odličen komentar Branka Milanovica (CU New York) o novi dobi imperializma, ki se ga gredo ZDA v zadnjih dveh desetletjih in pol po koncu hladne vojne ter o bodisi nesposobnosti intelektualcev bobu reči bob bodisi o njihovi neposredni in ideološki vpletenosti (Fukuyama, Ferguson). Milanovica imam sicer na sumu, da je kljub dvajsetletnemu delu v Svetovni banki ostal “zakrknjen komunist” in občasno rusofil, toda glede izračunov globalne neenakosti in glede te ocene mu dam zelo prav. Milanovicev komentar je dober v ugotovitvi dvojega.
Prvič, “Washingtonski konsenz” (10 receptov IMF in Svetovne banke, ki imata sedež v Washingtonu) ter Fukuyamin “konec zgodovine” in Acemoglu-Robinsonov “institucionalni razvojni pristop” so odlični komplementi v “strokovnem” kamufliranju neoimperializma ZDA – v imperialnem vsiljevanju določenega razvojnega modela. In drugič, ta neoimperializem je bil neuspešen na vseh frontah, tako v “z globalizacijo koloniziranem” delu sveta kot pri samih “izvoznikih” globalizacije in demokracije: Nadaljujte z branjem
Odličen komentar nobelovca Michaela Spencea o petih dejavnikih, ki jih vlade in mednarodne organizacije spregledujejo, ko napovedujejo rast. Posledično so napovedi rasti preveč optimistične, kar na drugi strani odlaga sprejem ukrepov, ki bi lahko spodbudili globalno okrevanje. Spence je identificiral pet ključnih dejavnikov: (1) pretiran fokus na dolg držav, merjen s tradicionalno (in neustrezno) metodo, (2) popolni spregled vloge fiskalnih multiplikatorjev, nasploh v času krize, (3) velik razkorak med dogajanjem na finančnih trgih in realno ekonomijo, (4) slaba kvaliteta vladanja oziroma ujetost oblastnikov v interese lastnikov kapitala, in (5) stagnacija plač spodnjih 75% populacije in naraščajoča neenakost, ki zavirata povpraševanje in socialno mobilnost.
Na osnovi tega Spence podarja predvsem vlogo države pri zagotavljanju dostopa do osnovnih storitev (zdravstvo, izobraževanje in infrastruktura), ki so ključni za zagotavljanje enakih možnosti. Resda je pri prvih dveh (zdravstvo in izobraževanje) zasebni sektor lahko bolj učinkovit, toda kadar ta večja učinkovitost s seboj prinese povečano neenakost dostopa do teh storitev, je javno zagotavljanje teh storitev potrebno in nujno. Nadaljujte z branjem
Ta vikend v Bostonu poteka tradicionalno letno srečanje Ameriške zveze ekonomistov (AEA meeting). Enormno pozornost je pritegnila zgodnja jutranja sekcija (ob 8. uri) z naslovom “A Discussion of Thomas Piketty’s “Capital in the 21st Century“, kjer so kot panelisti ob Thomasu Pikettyju (PSE) sodelovali še Greg Mankiw (Harvard), Alan Auerbach (Berkeley) in David Weil (Brown) (v linkih so povezave na razprave). Sekcija se je razvila v pravi šov, kjer sta Auerbach in Weil z dodatnimi vpogledi dopolnila Pikettyjeve ugotovitve glede naraščajoče koncentracije bogastva, medtem ko jih je Mankiw izpodbijal. Šov pravim zato, ker so prisotni ekonomisti v publiki “aplaudirali” Pikettyju in “izžvižgali” Mankiwa (oboje je figurativno rečeno). Bilo je precej mučno za Mankiwa.
Nadaljujte z branjem
One of the more intriguing empirical regularities in recent growth research involves population origins. Rather than thinking about rich and poor countries, work by Louis Putterman and David Weil tells us to think about rich and poor population groups (Europeans and Native Americans, for example). Countries are rich if their population is made up of rich population groups, and vice versa. The U.S. is rich because it has lots of European descendants, and relatively few Native American descendants. Mexico, in contrast, is relatively poor because it has a few European descendants but lots of Native American descendants.
The interesting aspect of these findings is that they suggest we are looking at the wrong units of observation, so to speak, in studying economic growth and development. We should be studying the characteristics of population groups, not countries, and looking at the characteristics that make those groups prosperous relative to others.
I…
View original post 876 more words
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.