Trošarine na sladke pijače, vinogradniki pa spet »židane volje«

Jure Jež

Danes je bil spet en turoben jesenski dan z obilo potencialnega negativizma, vendar so novice z aktualnega političnega parketa malo boljše. Vlada in sindikati javnega sektorja so našli skupni jezik in jutrišnja »manifestacija« sindikalne moči je odpovedana oziroma prestavljena na kakšen drug politično »primernejši« trenutek.

Vendar pa me ob pregledu novic na portalih dnevnega časopisja spet zmoti članek »Sladke pijače – Davek bodo plačali kupci«. Še posebej zato, ker se je v preteklem tednu razširila neformalna novica iz dobro obveščenih virov blizu finančnega ministrstva, da so naši vrli financarji ugotovili, da predvideni izplen osmih mio evrov ne odtehta vseh problemov, ki jih bo uvedba davka na sladke pijače prinesla.

Toda že od včeraj večina medijev poroča o uvedbi trošarine na sladke pijače, kar pomeni, da naši dobro obveščeni viri blizu finančnega ministrstva zopet enkrat niso imeli prav, ali pa je postala pri zlaganju prihodkovne strani proračuna vsaka najmanjša postavka nepogrešljiva, pa čeprav posledično bistveno bolj vpliva tudi na odhodkovni strani. Vsekakor pa lahko na osnovi mnogih raziskav in strokovnih člankov zanemarimo vpliv davka na sladke pijače na zdravje potrošnikov, kar so pripravljalci tega davka v začetni fazi priprave radi izpostavljali.

Ob pregledu pošte iz pisemskega nabiralnika pa mi pozornost predvsem zbudi letak enega od »naših« diskontnih ponudnikov, ki ponuja »Pametni nakup« belega vina po 0,80 evrov za liter.

In spet se mi začenjajo porajati misli o pravičnosti in predvsem enakosti zapisane v našem zakonu vseh zakonov; Ustavi RS.

Ali se bodo naši financarji že končno zbudili in pobrali denar, kjer se ponuja sam, ali bodo spet zakopali glave v pesek in popustili pred vinogradniškim lobijem, ki je res lahko upravičeno »židane volje« ob dejstvu, da je vsak pomislek o uvedbi realne stopnje trošarine na vino zatrt že v kali.

V Sloveniji imamo v Zakonu o trošarinah že od leta 2004 tudi opredeljeno trošarino na vino in peneče vino, vendar z ničelno stopnjo. Zanimivo je, da je v Sloveniji pivo relativno zelo visoko obdavčeno (trošarina za pivo znaša 0.29645 evrov za eno steklenico Union ali Laškega piva, tako da spadamo po višini trošarine na pivo med »top five« držav v EU 27). V obdobju 2004-2014 je večina članic EU dvignila trošarine na pivo med 15% in 25%, Slovenija pa občutno višje, za 67%). Vino pa praktično – ob upoštevanju dejstva, da se večina vina proda mimo registriranih transakcij – sploh ni obdavčeno, kljub neprimerno višji stopnji alkohola v vinu in s tem bolj škodljivim posledicam za zdravje. To dejstvo govori o privilegiranosti proizvajalcev vina in o velikih izgubah fiskalnih prihodkov za našo obubožano davčno blagajno.

Tako tudi Slovenija spada med države z izpadom proračunskih prihodkov, ker bodisi prenizko ali sploh ne obdavčujejo prometa posameznih vrst alkoholnih pijač s trošarinami. Če država ne pobira trošarine na vino, se večina pridelanega vina lahko prodaja neregistrirano na sivem trgu, zaradi česar se ob njegovi prodaji ne obračuna niti DDV. Slovenija je tipičen takšen primer. Ker se v Sloveniji od skupno okrog 100 mio litrov pridelanega vina registrirano proda samo 32 mio litrov. Z uvedbo realnih trošarin na vino bi regulirali sivi trg z vinom, država pa bi lahko začela pobirati tudi DDV (in trošarino) za preostalih 68 mio litrov vina (podatki vinskega lobija priznavajo zgolj 56 mio litrov sivega trga). S tem bi se skupni fiskalni prihodki iz naslova obdavčitve prometa z vinom (trošarina in nepobrani DDV) lahko približali fiskalnim prihodkom iz naslova prometa s pivom (to je okrog 70 mio evrov). To kaže na izjemno nesposobnost oziroma indolentnost države pri pobiranju davka.

In spet pomislim na pravičnost in enakost. Za 60 mio evrov se je naš «javni sektor« pripravljen podati na ulice, država pa na nasprotnem bregu ne zna oziroma si ne upa »pobrati« denarja, do katerega je upravičena.

Evropska unija kljub poskusom harmonizacije še vedno nima enotno določene obdavčitve alkoholnih pijač. Pri pivu je od 1.1.1993 uvedena minimalna stopnja trošarine v višini 1,87 evrov za stopnjo alkohola, kar naša 0.0935 evrov za 1 liter 5 vol. % alc. piva. Pri vinu in drugih alkoholnih pijačah niso določene minimalne trošarine.

V državah, kjer imajo uvedene trošarine, je znašala leta 2009 povprečna trošarina na vino 0,4 EUR za steklenico (0,7l), na peneče vino pa 0,73 evrov.

Iz navedenih podatkov lahko ugotovimo, da je predlog uvedbe trošarine na vino v situaciji, v kateri se nahajamo vsekakor boljša rešitev od uvedbe trošarine na sladke pijače.

Pa še izračun za konec:

  • Država za 5l piva (Union ali Laško pri 4,9% alc. stopnji) »pobere« 2,96 evrov trošarine in na to še 0,65 evrov DDV.
  • Država za 5l belega vina »pobere« zgolj 0,72 evrov DDV.
  • Pri višini trošarine 0,4 evrov za steklenico bi država v primeru »pametnega nakupa« pobrala 2,8 evrov za trošarino in na to tudi 0,62 evrov davka (v kolikor bi trgovec dvignil ceno proizvoda za znesek trošarine).

Količina alkohola pri vinu je na volumensko enoto več kot dva-krat višja od količine alkohola v petih litrih piva, zato predpostavljam, da je v takšnem razmerju tudi vpliv na zdravje tistega, ki ga popije.

%d bloggers like this: