Če ste imeli več opravka z državno upravo, ste to “prazno aktivnost” nedvomno zaznali. Tako pri nižjih kot pri višjih uradnikih. Toda tudi v podjetjih ni nič drugače. Povsod se najdejo “umetniki”, nameščeni nekje v sredino hierarhične lestvice, ki se delajo, da so blazno zaposleni in zelo pametni, toda iz njihovih rok nikoli ni nobenega outputa. Celo življenje uspevajo v pretentavanju šefov in sodelavcev, medtem ko v praksi ne delajo ničesar. Sedijo v pisarnah za računalnikom, vendar berejo časopise ali gledajo oglase za nepremičnine ali avte. Hodijo od sestanka do sestanka, s kave na kavo, najraje po sestankih v tujini. In počasi neopazno lezejo navzgor po plačni lestvici. To se imenuje umetnost eskiviranja. Skiving.

The Economist je nedavno objavil priročnik za izmuzljivce. Trik je v tem, da je treba prikazovati veliko navidezno angažiranost ob dejansko minimalno vloženih naporih. Nekaj pravil je spodaj.
Nadaljujte z branjem→

Zabavna recenzija Terryja Eagletona dveh zadnjih knjig Slavoja Žižka v Guardianu. Ker nisem ljubitelj Žižka, čeprav je brilijantno notoričen postmodernistični pop filozof, so mi všeč naslednje lucidne oznake. Denimo: “Žižek’s books and chapters are rarely about what they say they are about, since he can’t help saying 50 things at once” ali “A good deal of what he says has been said before, not by others but by himself” ali pa “If there seems no end to his intellectual promiscuity, it is because he suffers from a rare affliction known as being interested in everything.” Tak je, ker pač prihaja iz Slovenije, “Woody Allen iz Ljubljane“, pravi Eagleton.

Toda Eagletonova recenzija obeh knjig je pozitivna – Žižku naj bi uspelo, na svoj neponovljiv klovnovsko-intelektualni način, dobro prikazati dihotomijo med invalidnim liberalnim kapitalizmom bogatih in nothing-to-lose religioznim fundamentalizmom revnih na robu zdrsa sveta v “dark age” nove zgodovine. Jaz Žižkovih knjig prav gotovo ne bom šel brat, mi je pa zgornje sporočilo blizu. Nadaljujte z branjem→

James Wasserstrom je bil visoki uradnik OZN, poslan na Kosovo za boj proti korupciji. Toda kmalu po prihodu tja je ugotovil korupcijo znotraj lastne Organizacije – med kolegi in lokalnim podjetjem. Zadevo je prijavil, bil ignoriran, nato je zadevo prijavil prav na vrhu. Posledica je bila, da mu je šef zmanjšal osebje in odpravil njegovo službo, proti njemu pa so uvedli preiskavo, ga priprli, preiskali hišo in avto in uporabili vrsto ostalih metod nadlegovanja. Izgubil je službo in se nato pritožil na etično komisijo OZN. Ta je po enem letu preiskovanja ugotovila sicer morda pretiranost neprimernega ravnanja v njegovem primeru, vendar brez kakršnihkoli sankcij proti kršilcem.

Wasserstrom je nato tožil OZN in po dolgih letih dobil pravdo ter odškodnino 1 milijon dolarjev ter vrsto ostalih kompenzacij. Toda po vseh neprijetnostih se je odselil iz ZDA in zdaj živi v Grčiji. Po njegovem primeru bodo posneli film. Ta primer se je končal dobro, toda v veliki večini se ne končajo tako dobro. Sistem zaščite prijaviteljev je običajno uspešen le v teoriji, “nagrade” za prijavitelje pa so lahko zgolj obliž. Post-prijavitveno življenje žvižgačev sta večinoma pekel in beda.

Wasserstroma bomo kmalu gostili pri nas na Ekonomski fakulteti. Spodaj pa je članek iz The Economista o njegovem primeru. Nadaljujte z branjem→

Sandra Damijan

Tako nekako je v medijih izzvenela včerajšnja novica o novem pristopu NLB k odkrivanju škodnih ravnanj – s finančnimi nagradami prijaviteljem. Še bolj zanimivo dejstvo je, da se je s takšnim poročanjem medijev in številnih komentarjev odkrila resnica, kaj si pri nas mislimo o sistemu t.i. žvižgačev. Ovaduhi, katerih nihče ne mara, ki so nezaželeni v družbi, in ki so nezaposljivi (»če je prejšnje prijavil, bo lahko tudi nas«).

Toda je tak pristop »lova na glave« s strani NLB res popolni strel v prazno? Gre za strokovni (in ne samo piarovski) flop? Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik v Financah razmišlja v pravo smer glede tega, zakaj so morali biti stresni testi slovenskih bank tako slabi. Kotnik lepo popiše, kaj se je dogajalo v ozadju glede “pohanja” predpostavk stresnih testov. ECB je je glede Slovenije imela seveda na voljo precej bolj sveže in manj črne napovedi glede gospodarskih gibanj. Imela je tudi možnost selektivnega  korigiranja podatkov. Vendar je uporabila najslabše napovedi starejšega datuma, medtem ko je za nekatere druge države te stare napovedi osvežila in tudi selektivno korigirala na bolje. Rezultat so seveda precej slabši rezultati stresnih testov, kot je objektivno stanje. In v čem je catch tega “pohanja” stresnih testov?

Catch se skriva v prepolovitvi nakupne ponudbe za NKBM takoj po objavi stresnih testov, na drugi strani pa v zahtevi ECB in EK, da Slovenija dokapitalizirane banke po hitrem postopku proda. Drugače rečeno, ECB nekomu dela veliko uslugo. Nekomu, ki bo zdaj plačal za pol manj, dobil pa (pre)močno dokapitalizirano banko. Zanimiva je ta Evropa, mar ne?

Nadaljujte z branjem→

Nekdanji ameriški finančni minister Timothy Geither je letos objavil knjigo Stress Test: Reflections on Financial Crises o svojem videnju kriznega dogajanja. Včeraj je Financial Times objavil izvlečke iz “leaked Geithner files” – 100 strani transkriptov Geithnerjevih intervjujev z asistenti, ki so pripravljali njegovo knjigo. Medtem ko je knjiga primerno spolirana in diplomatska, so transkripti, hm, precej manj rahločutni in direktni. Denimo opis dogajanja okrog Draghijeve izjave “whatever it takes” iz julija 2012, s katero je dejansko rešil evro in Evropo. Izjava je bila čisti blef, saj Draghi ni imel niti soglasja ostalih članov ECB boarda, niti ECB takrat ni imel instrumentov, s katerimi bi lahko rešil evro. Draghi, sprovociran z dramatičnim položajem in s vprašanji predstavnikov finančne industrije v Londonu, je izjavo dodal v napisan govor povsem na koncu in na lastno pest. Finančni trgi so mu verjeli in ECB-ju nikoli ni bilo treba v ta namen potrošiti niti centa.

Zanimivi so tudi ostali deli, predvsem moralika o tem, kako je treba uničiti lažnive in grešne Grke ali zakulisje okrog odstavitve Berlusconija. Ozadja so vedno bolj zanimiva od zunanjih podob. Kajti ozadja poganjajo kasnejši razvoj stvari. Zanimivo branje.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden smo na Popoldnevu za korporativno integriteto na Ekonomski fakulteti med drugimi gostili tudi Christiana Böhlerja, nekdanjega vodjo oddelka za forenzične preiskave v avstrijski Hypo Alpe Adria Bank. Böhler je predavanju opisal, zakaj je forenzično preiskovanje bank potrebno in pri tem izpostavil dva ključna vidika. Prvi vidik je povrnitev denarja iz kriminalnih transakcij med bankami in komitenti. Drugi vidik pa je sociopsihološki , saj se “na ta način pokaže, da se takšne prakse ne odobravajo, da želimo izvedeti, kaj se je zgodilo, najti odgovorne in povrniti čim več denarja” (Dnevnik). Böhler je tudi pojasnil postopke forenzičnega preiskovanja bank in iskanja sledi za izginulim denarjem.

Dnevnik je po predavanju s Christianom Böhlerjem naredil zanimiv intervju. Priporočam. Nadaljujte z branjem→

Tale slika pove več kot tisoč besed: leta 2012 je delež zgornjega 0.1% prebivalstva v ZDA znašal 22% celotnega premoženja, natanko toliko kot delež spodnjih 90% prebivalstva. Pred tem so imele ZDA podobno stopnjo neenakosti le še pred WW1 in med obema vojnama.

Vir: The Economist

Simon Wren-Lewis piše o tem, da je napačen pristop k reševanju “nemškega problema” tak, da “Nemčijo silimo“, naj bo fiskalno bolj ekspanzivna, kaj šele, da naj bi to naredila, da bi na ta način pomagala drugim. Zelo preprosta rešitev tega problema je višja inflacija v Nemčiji, močno nad 2% letno. To bi znižalo nemško konkurenčnost, ki si jo je pridobila z zadrževanjem plač. Za takšno, višjo inflacijo pa bi Nemčija potrebovala močno konjunkturo. Slednje pa nima in nič ne kaže, da bi jo lahko imela v času depresije ali stagnacije v ostalih članicah EU.

Nadaljujte z branjem→

Ameriške Zvezne rezerve (FED) so prejšnji teden oznanile, da zaradi izboljšanja stanja v gospodarstvu končujejo s programom kvantitativnega sproščanja (Quantitative easing, QE). Gre za daleč najdražji eksperiment v zgodovini človeštva, v katerem je FED z nekonvencionalnimi ukrepi monetarne politike, predvsem z neposrednim odkupovanjem državnih obveznic, korporativnih in hipotekarnih obveznic, v treh krogih QE napihnil svojo bilančno vsoto iz 800 milijard na 4,5 trilijona dolarjev. FED je program QE prekopiral od japonske centralne banke (BoJ), ki ga je prvič začela uporabljati leta 2001 in nato spet od leta 2010, leta 2009 ga je začela uporabljati še britanska centralna banka (BoE), od oktobra letos pa tudi Evropska centralna banka (ECB). Poglejmo, kaj je centralne banke najbolj razvitih držav sveta prisililo v ta najdražji eksperiment in ali se je splačal. Nadaljujte z branjem→