Nobelovec James Heckman o napačnosti teorije racionalnih pričakovanj

Težka tema za poletje, ampak ena izmed ključnih tem za pravilno dojemanje makroekonomije. Za tiste, ki niste sledili dosedanjim postom o tej temi na tem ali ostalih blogih: sredi 1970. let je Robert Lucas razvil teorijo racionalnih pričakovanj, na podlagi katere je prišlo do t.i. makroekonomske revolucije, torej do nastanka t.i. mikrofundiranih makroekonomskih modelov, ki temeljijo na optimizacijskem obnašanju enega samega popolnoma racionalnega reprezentativnega posameznika. In to je osnova za dinamične stohastične modele splošnega ravnotežja (DSGE), ki jih uporabljajo centralne banke za napovedi makro agregatov. To modeli so seveda grdo udarili mimo pri napovedih v času velikih eksogenih šokov, kot je bila sedanja kriza.

Spodaj je izsek iz intervjuja z nobelovcem Jamesom Heckmanom, prav tako iz Chicago University, ki pravi, da sta tako on kot Milton Friedman opozarjala, da so nekateri teorijo racionalnih pričakovanj vzeli preveč resno, kar je privedlo do velikega razkoraka med teorijo in dejstvi (podatki). Povzeto po ekonomskem zgodovinarju Larsu P. Syllu: Nadaljujte z branjem

Sonnenschein-Mantel-Debreu teorem in zakaj mikro obnašanje ne zagotavlja makro ravnotežja

Why should we care about Sonnenschein-Mantel-Debreu?

Because  Sonnenschein-Mantel-Debreu ultimately explains why New Classical, Real Business Cycles, Dynamic Stochastic General Equilibrium (DSGE) and “New Keynesian” microfounded macromodels are such bad substitutes for real macroeconomic analysis! Nadaljujte z branjem

Manjša neenakost je predpogoj za več trga

There is an alternative hypothesis, however, which Mr Cowen mostly disregards: that redistribution provides insurance against economic dislocation and therefore softens resistance to globalisation. It’s worth pointing out that the world has experienced two great eras of globalisation. The first combined minimal redistribution with minimal political power for non-elites. The second combined universal suffrage with substantial redistribution. I don’t think it’s unreasonable to conclude that redistribution is the price democracies pay for globalisation.

Nadaljujte z branjem

Slovenija vs. Hrvaška: Trgovina je boljša kot vojna

Najbrž sem pristranski, ker tale komentar pišem v eni lepi uvali na Hvaru in ker menim, da ima Hrvaška najlepše in najbolj prijazno morje na svetu (in videl sem jih kar nekaj), toda odločitev sodišča v Strassbourgu glede hrvaških varčevalcev nekdanje LB, se mi zdi pravilna in pravična. Pravično je, da nekdanja LB varčevalcem izplača njihove vloge, skupaj z obrestmi, in napačno je bilo slovensko uradno pogajalsko izhodišče, da je to vprašanje del sukcesijskih pogajanj. To je preprosto prav iz vidika elementarne pravičnosti. Pika. * Nadaljujte z branjem

Vikend branje

 

 

Make trade not war!

Tja, današnja odločitev v Strassbourgu lepo kaže na kratkovidnost naših najvišjih diplomatov pri urejanju odnosov do hrvaških varčevalcev. Ta tekst sem objavil pred 6 leti.

DAMIJAN blog

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ta teden sem za tuje študente na naši fakulteti pripravljal predavanje o globalizaciji in njenih družbenih in socialnih posledicah, med drugim tudi na mednarodne odnose. Vpliv globalizacije na mednarodno stabilnost je – kljub pomislekom o zmanjševanju suverenosti držav – pozitiven.

Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine v pacifikaciji meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z zgornjim naslovom z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja…

View original post 1,022 more words

Rajcanje s privatizacijo

Črt Kostevc

Tehnična vlada Alenke Bratušek je pred dnevi zamrznila vse privatizacijske postopke, ki trenutno potekajo, in nadaljnje korake prevalila na prihodnjo vlado. Vlada je odločila, da se do imenovanja njene naslednice ne sme končati noben že začet postopek, prav tako pa se do takrat ne smejo začeti novi privatizacijski postopki. Nemudoma sta se torej ustavila že začeta postopka prodaje Telekoma in Aerodroma Ljubljana. Ob nasprotovanju večine strokovne javnosti in celo dobršnega dela vlade same se zdi, da so si v Zavezništvu Alenke Bratušek in pri Socialnih demokratih poskušali izboljšati izid na bližajočih se volitvah s predvolilnim bombončkom za določen segment volilcev. V resnici gre prej za nadaljevanje kalvarije, ki je neskončna saga slovenske privatizacije.* Nadaljujte z branjem

Vikend branje

‘Dober Večer’ in Lahko noč za časopis Večer

Zgodba okrog prodaje Večera je smrdela že ves čas. Tisti, ki so bližje zakulisju te zgodbe, so že precej časa vedeli, da bo Večer na koncu pristal v rokah lobista in odslovljenega direktorja oglaševalske agencije Pristop Uroša Hakla in nekdanjega predsednika uprave nasedle družbe T-2 Saše Todorovića. Treba je le bilo v igro privleči še dva ponudnika, da bi prodaja navzven izgledala transparentno in da bi na koncu lahko zmagal ponudnik z “boljšo” ponudbo. Čeprav je ponudil polovico manj denarja od neizbranega ponudnika. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: