Urednik me je prosil, če lahko nekaj napišem o tem, kaj bi lahko naredili na gospodarskem področju, da bi bilo naslednje leto še slabše, kot je bilo letošnje. Po domače: ali lahko še bolj zašuštramo zadeve? Oziroma: lahko izgubimo že dobljeno tekmo? Nič lažjega … saj smo vendar Slovenci. *

Ob osamosvojitvi je bila Sloveniji v zibko položena usoda, da bo uspešna. Najmanj »balkanska Švica«. To, resnici na ljubo, ni posledica nekih prirojenih izjemnih sposobnosti slovenskega naroda, pač pa dejstva, da smo bili stoletja pod germanskim političnim in kulturnim vplivom. Habsburžani so nam prinesli kulturo, katoliško vero in obvezno šolstvo ter vcepili delovno etiko, hkrati pa so nam izgradili še železniško infrastrukturo in prinesli industrializacijo ob železniški progi. Velika, ogromna razlika v primerjavi z bolj jugo-vzhodno lociranimi slovanskimi brati, ki jim madžarski ali turški vladarji niso zapustili tako dobre dediščine. Na podlagi te štartne prednosti se ni težko prebiti na zmagovalne stopničke.

Toda Slovenci imamo hkrati dve, tokrat najbrž res prirojeni, izjemni nesrečni lastnosti. Prva je izjemna nagnjenost k avtodestruktivnosti, ki najbrž temelji na nizki samopodobi, običajno pa rezultira v tem, da si vsako leto 400 do 500 Slovencev vzame življenje. Glede stopnje samomorilnosti smo na zmagovalnih stopničkah – na tretjem mestu med državami EU. Druga nesrečna lastnost pa je zavist. Sosed ne sme imeti boljšega avta. Naj tudi sosedu krava crkne. In tako naprej. Zato je neenakost dohodkov v Sloveniji najnižja v Evropi. Smo absolutno na vrhu med vsemi razvitimi državami nasploh. Ne privoščimo drugemu, da bi mu šlo bolje kot nam. Pazimo, da ne bi nekdo zaslužil več od nas. Kar običajno pomeni, da mu mečemo polena pod noge, da nas, »prasec«, ne bi mogel prehiteti.

Pogubna pa je kombinacija obeh nesrečnih lastnosti. Začeli smo iz najboljše štartne pozicije v regiji, da bi se čez dobrih dvajset let pripeljali na rob bankrota. Nek hudič v nas nam ni dal, da bi zmagali. Dobljeno tekmo smo izgubili. Kolektivno smo se kanili uničiti. Kot kiti, ki bogve zakaj trumoma priplavajo na obalo kolektivno umret.

Najprej smo izločili tujce pri razpolaganju z našim premoženjem. V privatizacijskem zakonu smo jih absolutno izločili. Potem jim nismo dovolili, da bi se s prevzemi prebili do naših pivovarn, bank in trgovcev. Ne bomo dninarji na svoji zemlji. Nato smo se začeli prerivati med sabo. Nekatere, na levi in desni, celo znotraj katoliške Cerkve, je zajel peklenski hipec pohlepa, da bi imeli več kot sosedje. Kar je bila zelo nevarna napaka. Državne banke so sicer služile kot izvrsten bankomat za financiranje raznoraznih prevzemnih in nepremičninskih poslov ter čisto navadnih poslovnih prevar in borznih špekulacij. Dokler se ni od nekod privlekla finančna kriza in vsega nagrabljenega papirnatega bogastva izbrisala. In tukaj se začne tista dokončna, smrtonosna napaka. Napaka v nesposobnosti kriznega upravljanja zaradi avtodestruktivnosti in zavisti.

Medtem ko so ostale države vse po vrsti takoj po izbruhu finančne krize izvedle bliskovite akcije in hitro sanirale banke ter dolžnikom odpisale dolgove, mi krize nismo želeli priznati. Pahorjeva vlada se je tri leta neznansko trudila, da ne bi nič naredila. Najbrž zato, da ne bi nekateri, »naši«, na hitro in na papirju obogateli veliki dolžniki ob odpisu dolgov izgubili pridobljenega papirnatega bogastva. Nato je prišla Janševa vlada, ki je pripoznala problem v bankah in opredelila njegovo rešitev prek slabe banke. Toda v veliki meri najbrž zato, in pri tem ni skrivala sadističnega zadovoljstva, ker bo na ta način lahko hkrati s sanacijo bank razlastninila tudi »njihove« prezadolžene papirnate bogataše. Čemur sta falangi Bratuškove in Lukšiča na smrt nasprotovali, delno najbrž zaradi zaščite »naših«, delno pa zaradi čisto navadne zlobe, da Janševim ne bi uspelo, in pri tem izkoristili vsa možna pravna in politična sredstva. Dokler ju ni zaustavilo ustavno sodišče.

Nakar se je zgodil velik preobrat, Janševa koalicija je – zaradi še ne povsem pojasnjenega korupcijskega škandala – nepričakovano razpadla, oblast sta prevzeli falangi Bratuškove in Lukšiča. In obe falangi sta, po enem pogovoru premierke v Bruslju z nemško kanclerko Merklovo, nepričakovano spremenili svojo retoriko in delovanje. Obrnili sta smer za 180 stopinj. Od vzhoda proti zahodu. Iz na smrt zagrizenih sovražnic sanacije bank prek slabe banke sta se sprevrgli v njenega največjega zagovornika. Nakar smo doživeli nov preobrat, Janševa falanga, zagrizena zagovornica samostojnega reševanja bank brez tuje pomoči, se je po izgubi oblasti sprevrgla v največjo zagovornico nujnosti prošnje za tujo pomoč. Iz čiste zavisti. Da Bratuškovi ne bi uspelo, kar ni smelo uspeti njim.

Če pogledate od zunaj, vam ni nič jasno. Vidite samo fatalno avtodestruktivnost nacije, temelječo na mehanizmih zavisti, ki bisere spreminja v blato. Ki iz trivialno rešljivih tehničnih problemčkov sproducira nacionalne katastrofe bibličnih razsežnosti. Brez kakršnekoli potrebe ali zunanjega pritiska. Ta nacija je sama sebi največji sovražnik.

Ko smo se konec letošnjega leta, po petih letih mučenja, političnih in miselnih preobratov, končno prebili prek stresnih testov do začetka sanacije bank, ko smo dobili pozitivno mnenje Bruslja glede proračunskih načrtov, ko so začele padati obrestne mere na naš dolg in ko se nasmiha konec recesije na naših glavnih izvoznih trgih, lahko nehamo zadrževati dih. Lahko spet globlje zadihamo in se bolj optimistično zazremo v prihodnost. V košarkaškem žargonu: naredili smo preobrat, vodimo za pet točk, moramo le taktično zrelo pripeljati to igro do konca. Da bomo v naslednji tekmi lahko naskakovali polfinale, torej gospodarsko okrevanje in razvojno dohitevanje najboljših.

Toda pri tem se lahko onemogočimo predvsem sami. Res je, lahko se zgodi, da se bo recesija evrskega območja vrnila ali se sprevrgla v dolgotrajno stagnacijo, kar bo preprečilo naše gospodarsko okrevanje in spet toliko poslabšalo bilance bank, da jih bo treba še enkrat sanirati. Takrat pa brez tuje pomoči res ne bo šlo. Povsem možen scenarij. Lahko se zgodi, da se bo »nova« Merklova vrnila s še bolj drastičnimi zahtevami glede zniževanja proračunskega primanjkljaja, kot jih je predpisala »stara«. Imelo bi podobne učinke kot vrnitev recesije v evrsko področje.

Toda nihče nas ne more tako uničiti, kot se lahko sami. Lahko se – iz kateregakoli razloga, denimo zaradi nove korupcijske afere Viranta ali Jankovićevega udara – pripeti politična kriza in padec vlade. Kar bi lahko za seboj potegnilo najmanj upočasnitev sanacije bank, politična nestabilnost pa bi podražila zadolževanje v tujini in ogrozila likvidnost proračuna. In nas pripeljala v grški scenarij – na infuzijske cevke tuje pomoči v zameno za ostre varčevalne ukrepe. Oboje pa – zaradi padca domačega povpraševanja ob stagnirajočem tujem – v spiralo globoke depresije in brezposelnosti.

Lahko se zgodi, da se sedanja vlada v pijanskem zanosu nad lastnimi uspehi (ki so sicer bolj po nesreči njeni) odloči za drastičen dvig davkov, da bi ohranila raven socialne države ali da bi hitreje znižala proračunski deficit. To bi za seboj potegnilo padec gospodarske aktivnosti, poslabševanje bilanc bank, podražitev tujih virov in slejkoprej prošnjo za pomoč.

Nič od naštetega ne moremo odpisati kot neverjetno. Če bi bil tujec, ki bi želel slabo tej državi, bi jo prepustil sami sebi. Da se njeni politični voditelji v avtodestruktivni igri neumnosti, zlobe in zavisti med seboj pobijejo in da se njeni prebivalci, gnani s svetopisemsko zavistjo, med seboj sami potolčejo. Te nacije nihče ne more tako učinkovito uničiti kot se lahko sama.

Občasno me prešine bogokletna misel, da ta nacija morda res še ni zrela za samostojnost. Morda bi rabila skrbnika. Morda bi bilo lažje, če bi imeli nemške, italijanske in francoske lastnike naših podjetij in Avstrijce, ki bi upravljali našo javno upravo. Nehali bi se prepirati glede partizanov in domobrancev, imeli bi boljše plače, manj monopolov in črpanja rent, zdravstveni in pravosodni sistem pa bi deloval bistveno bolj učinkovito. Morda bi res morali razmisliti o tem, da zaprosimo Avstrijo, če se ji lahko pridružimo kot njena deseta zvezna dežela. Ali Nemčijo, ali pa ZDA…

Ne želite tega? Potem pa prosim za manj avtodestruktivnosti in manj zavisti. Dovolimo sposobnim in bolj ambicioznim, da lahko normalno delajo. Prenehajmo biti Slovenec Slovencu Slovenec. In tako končno našo barko obrnemo na pot uspeha, ki nam je bil usojen že ob rojstvu države.

_______

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu