Ameriška vlada je od leta 2009 vložila v reševanje velikih podjetij 421.8 milijarde dolarjev proračunskega denarja. Ameriško finančno ministrstvo pa je včeraj s ponosom sporočilo, da je dobilo poplačanih 432.7 milijard dolarjev. V to naj bi bilo po poročanju STA “vštetih tudi 10.5 milijarde dolarjev izgube za reševanje General Motorsa. Vlada mu je namenila skupaj 49,5 milijarde dolarjev, s prodajo delnic, ki se je začela novembra 2010, pa je dobila nazaj 39 milijard dolarjev.“
STA še poroča:
Finančni minister Jacob Lew izgubo obžaluje, vendar pa je zatrdil, da bi brez posredovanja v korist General Motorsu ZDA izgubile milijon delovnih mest, iz tedanje recesije pa bi nastala globoka gospodarska depresija.
Kljub temu pa ni resnega analitika, neobremenjenega z ideologijo, ki bi si upal trditi, da odločitev ni bila dobra. General Motors je po izhodu iz stečaja 15 četrtletij zapored posloval z dobičkom. Podjetje ima v žepu več kot 26 milijard dolarjev gotovine in načrtuje vrnitev k plačevanju dividend delničarjem. Kar 8.8 milijarde dolarjev je vložilo nazaj v proizvodnjo v ZDA in zaposlilo 3,000 novih delavcev.
Lepo. Ameriško gospodarstvo od leta 2010 robustno raste, letos naj bi bila rast blizu 3 odstotna. Banke so bile sanirane takoj ob začetku krize in prikazujejo rekordne dobičke. Enako velja za prej izgubarska avtomobilska podjetja. Pa kljub temu v ZDA ekonomisti jamrajo, da to še ni pravo okrevanje.
Hm, s čim pa se lahko po petih letih pohvalimo v Sloveniji? Letos se bo gospodarstvo skrčilo za skoraj 3%, od začetka krize pa se je skrčilo že za dobrih 11%. No, “uspeh” je, da bomo po petih letih po začetku krize končno začeli s sanacijo bank. Februarja bo 5 let odkar smo s kolegi predlagali hitro sanacijo bank prek slabe banke. Američani in Nemci so za to reševalno akcijo porabili le nekaj mesecev, mi po petih letih šele začenjamo.
S finančnim prestrukturiranjem podjetij se še sploh nismo začeli ukvarjati niti na konceptualni ravni. Američani so to naredili hkrati s sanacijo bank. Hitro in brezkompromisno. Pri sanaciji treh detroitskih avtomobilskih podjetij je ameriška vlada vstopila s kapitalskim vložkom, hkrati pa brezkompromisno izbrisala dotedanje lastnike. Pri General Motorsu so dotedanji lastniki za 100 delnic po stečaju in ponovni oživitvi podjetja dobili zgolj eno (1). Pač lastniki so izgubili (skoraj) vse, podjetje in delovna mesta pa so ostala.
Se še spomnite, kako je bilo pri nas zgodaj leta 2009? Ne samo, da je tedanji guverner BS Marko Kranjec duhovičil, da “slaba banka je slaba ideja“, pač pa je tedanji minister za gospodarstvo Matej Lahovnik jahal na protitajkunskem populizmu. Ni minil dan, da ne bi populistično bajal o tem, da tajkunom banke ne smejo reprogramirati kreditov. Namesto da bi – kot gospodarski minister – predlagal in izvedel ameriški način saniranja podjetij, torej da bi vlada rešila podjetja z neposredno dokapitalizacijo in izbrisom dotedanjih lastnikov, ki so z neodgovornim poslovanjem podjetja spravili na rob bankrota. Ob tem bi lahko vlada omogočila še, da bi banke podjetjem reprogramirale kredite in odprle kreditne linije za tekoče poslovanje.
S tem bi rešili mnoga podjetja in nekaj deset tisoč delovnih mest. In kar je še najbolje: bančna luknja se ne bi povečevala, saj (zaradi reprogramiranja kreditov in sanacije) ta podjetja ne bi postala nesolventna. In danes ne bi imeli težav z zagotavljanjem 4 do 5 milijard svežega kapitala za sanacijo bank.
Pravijo, da je bogastvo države v ljudeh. Nesreča tudi. In naša nesreča je bila v peščici nesposobnih ljudi, ministrov Pahorjeve vlade ter v vrhu centralne banke, ki so bili ob nepravem času na nepravem mestu. In to vsi hkrati. Ob začetku te krize niso bili sposobni niti videti problema, kaj šele predlagati in izvesti dobrih rešitev.
In ne reči, da ti nesposobneži niso imeli na voljo idej. Vsakodnevno so lahko, takorekoč v realnem času, spremljali, kako to učinkovito počnejo drugje po svetu. In tudi jaz, ter moji kolegi, smo v nešteto zapisih v različnih medijih takorekoč tedensko predlagali, kaj je treba narediti. Pa ni bilo nič iz tega.
Zato sem se precej kislo nasmehnil, ko mi je danes zvečer Ali Žerdin poslal sporočilo, “kako se počutim na predvečer rojstva slabe banke?” Ali je bil takrat urednik Objektiva, ki je pred petimi leti objavil naš predlog sanacije bank prek slabe banke ter moje druge številne predloge glede ukrepov za izhod iz krize. Pet let kasneje sem – ob pogledu na rast ZDA in Nemčije – lahko samo žalosten. Žalosten zaradi izgubljenih priložnosti in nesposobnosti.
Imeli smo nesposobnega guvernerja, populističnega in nesposobnega gospodarskega ministra ter hkrati dva (nesposobna) finančna ministra naenkrat, ki nista bila sposobna predlagati in izvesti ene klinčeve bančne sanacije. Bili pa so (vsaj trije izmed njih) sposobni aktivno forsirati izgradnjo TEŠ 6, ki je do sedaj pridelala za 1.45 milijarde evrov luknje in ki grozi, da bo v stečaj spravila celoten Holding slovenskih elektrarn.
DAMIJAN blog 
Jože, lepo! Lepo, da se pove, da mora država v krizi gledati predvsem na to, da zadrži delavna mesta in s tem tudi agregatno povpraševanje, predvsem pa gospodarski potencial države. Pa četudi pri tem uporabi kak ukrep, ki se ne sklada s neoliberalo doktrino. Kissinger je nekoč rekel, da država nima posmrtnega življenja. Zato naredi vse kar deluje za svoje preživetje. Jebeš pri tem ideologijo.
Slovenija kljub neumnostim Janševe vlade (CAGR rasti kreditov nemenjalnega sektorja med 2004 in 2008 je bil 27% kar je največ v Evropi v tem času) ob primerni protikrizni politikiin še vedno solidnih makroekonomskih rezultatih sploh ne bi smela biti v krizi. Glede na mojo izkušnjo, majčkeno sem lahko opazoval od blizu, je bil v začetku največji krivec BS, ki se sploh ni zavedala koliko je ura. Kranjcu pa je bilo bolj pomembno, da ideološko izrabi krizo za privatizacijo državnih bank kot pa za njihovo sanacijo. Po bančni krizi poleti 2011 ga je zajela panika in je obrnil ploščo. Problem Pahorjeve vlade je bila neusklajenost gospodarskih ministrov (Gaspari, Križanič, Lahovnik) in nemoč Pahorja, da bi posamezne spore s svojo odločitvijo presekal. Vloga posameznikov je bila tukaj marsikdaj drugačna kot si v javnosti predstavljate.
Del odgovornosti nosite tudi vi iz “mladoekonomske” struje. Se še spomniš, kako ste marca 2011 vpili vsi po vrsti proti dokapitalizaciji NLB, pa je šlo v primerjavi z ZEvropo za minorne zneske. Pri tem se nihče ni zavedal, da bi bilo potrrebno slovenske banke dokapitalizirati v vsakem primeru, tudi če krize ne bi bilo, saj je bila kapitalska ustreznost po divji rasti kreditov in bančne aktive, za našo situacijo premajhna. (Slovenske banke so imele 2011 2. najmanjšo kapitalsko ustreznost (za Portugalsko)med evropskimi bankami!!!)
Slaba banka kot glavni primarni ukrep sanacije bank je bila takrat slaba ideja in je še danes. (kot podrejeni sekundarni ukrep, za dokapitalizacijo in kreditno shemo pa sem jo poleti 2011 Pahorjevi vladi predlagal celo sam). Si pa pravilno ugotovil, da če bi takrat normalno podaljševali kredite kar so naredili vse normalne evropske države bi bila kriza bistveno bistveno manjša. Samo primer Laškega. Če bi firmi s povsem solidnim in stabilnim denarnim tokom leta 2009 podaljšali kredite na 7 let ne bi imeli nobene krize ne z Lašlim, ne z Mercatorjem in bistveno manj z bankami. Kot npr. Agrokorju kjer so bančne kredite banke zamnejale za 10 letne obveznice. Zakaj ni prišlo do podaljšanja? Ker je bilo potrebno za vsako ceno ubiti Šrota tudi, če ob tem potolčeš še velik del nacionalne ekonomije. Tajkunom smo vzeli podjetja tako, da smo jih uničili, pri tem pa naredili še 10x večjo škodo v bankah. Naivni in ekonomsko nepismeni novinarji in javnost pa so temu samomorilskemu dejanju navdušeno ploskali.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko, ne bluzi!
Edina slaba ideja je bila podaljševanje agonije bank in gospodarstva s ponavljajočimi dokapitalizacijami!
Edini način za pravo sanacijo bank je (1) da banke z notranjo slabo banko sanirajo portfelj, odprodajo zasežene kapitalske deleže in da jih lastniki nato dokapitalizirajo ali (2) da kadar same banke tega niso sposobne/zmožne, to naredi država z nacionalno slabo banko.
In pri nas državne banke tega prvega načina niso bile zmožne narediti, ker jim to ni bilo dovoljeno. Ni jim bilo dovoljeno, da bi zasežene deleže v “strateških podjetjih”odprodale in se tako sanirale, država in zasebni lastniki pa bi nato dokapitalizirali banko. In ti si pri tem grdem početju zelo aktivno sodeloval. Remember?
V ste samo hoteli metati državni denar v vedno globljo luknjo brez da bi se banke sanirale in počistile portfelj. Še septembra 2011 na posvetu pri predsedniku države so vsi “resni ekonomisti”, z eksplicitno izjemo mene, v en rok tulili, da je za reševanje bank treba še naprej samo dokapitalizirati banke in bo vse v redu. Je bilo vse v redu? Je zdaj vse v redu? Kje ti živiš? Koliko milijard evrov moraš vreči v NLB, da bo NLB dobra banka? Ne bo nikoli dobra banka, dokler ne počisti svojega kreditnega portfelja slabih kreditov. In slaba banka bo naredila točno to.
Na tvojem mestu bi jaz bil tiho in se nekam skril. Upam, da bo parlamentarna preiskava zajela tudi delovanje AUKN.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože, pozdravljeni!
Za prvič in za začetek, popolnoma se strinjam z zapisanim v članku. Verjetno prvič in v celoti. Še enkrat smo pokazali in dokazali, da je na sončni strani Alp zemlja plodna za neskončne neumnosti. Ko ves svet rešuje, mi ihtavo lovimo čarovnice. Ker so nam “pametni” povedali, da bo z njihovim linčem vse spet kot je bilo. Potem pa se čudimo, ko čarovnice sicer ulovimo in zažgemo, a problema nismo rešili. Ne le to, problem je iz dneva v dan večji in globlji. Je pa res, da bolj ko je problem globok, bolj krive so čarovnice.:-)
Oglašam se še sam, ker sem bil v prvih bojnih vrstah v omenjenem kejsu (Laško) in poznam dogajanja o katerih se veliki večini poznavalcev, tudi vam in MG, sploh ne sanja. In jih tudi ne morem z nikomer podeliti, saj nimam dostopa v medije. Ker “main stream” FDVjevci moje resnice sploh nočejo slišati. OK, lahko pišem svoj blog, a se mi nekako ne da. Sem bolj operativec, pisanje prepuščam drugim, bolj veščim te obrti.
Bankam, BS je bila o tem obveščena pisno in na sestankih (Jašovič je še bil viceguverner), je bilo večkrat razloženo, kaj bo razdiranje potegnilo za seboj. Kaj v njihovih bilancah, kaj tem firmam. Kaj čez leta, ko bodo, če bodo (sem vedel da bodo in so) cene padle. In da lahko lastništvo nad Infond Holdingom dobijo zastonj (obstajajo dopisi in priče s sestankov), samo naj za božjo voljo ne razbijajo. Enako tudi politikom. A nihče ni hotel poslušati. Razumeli pa tako niso nič. Ali pa niso hoteli. Lahovnik je vzganjal demagogijo in grozil, Pahor sploh ni vedel za kaj gre (razen lokacije ogledala v kopalnici tako ne ve kje sploh se nahaja), Križanič in ostali so delali neumnosti, “interesi iz ozadja” (pionirji zbrani okoli Boruta Jamnika) so lepo uničevali, ovce pa so ploskale in orgazmirale.
Sam se sicer v veliko stvareh in običajno ne strinjam z razmišljanjem Marka Goloba, a v primeru Laško in uničevanja firm v sveti vojni proti tajkonom mu moral pritrditi. Žal. Iz izkušenj. In iz prve roke. Za skupino družb, ki so, ko so še sestavljale skupino, brez težav generirale ranga 60+mio EBITDA letno, ni prav nobene potrebe, da bi bile na poti v insolventnost.
In ena glavnih krivcev za to sta Matej Lahovnik in Borut Jamnik. Lahovnik je javno oznanjal evangelij s prižnice, Jamnik v njemu znanem slogu iz ozadja preko marionet. Seveda je bilo v ozadju še nekaj zasebnih interesov in igralcev, ki so želeli priti zastonj do “na pol” narejenega kosila. Ko so tujci, ki so to razdiranje opazovali od bližje, videli kakšni kljukci smo in kako se obnašamo do premoženja, so se prekrižali in pametno potegnili nazaj ter sklenili počakati, da jim “zelhano” pade lepo poceni na krožnik.
Pa če je to Petri Sovdat prav ali ne. Ona je namreč še vedno sveto prepričana, da cilj (uničenje tajkunov) posvečuje sredstva (neumno, škodljivo in delno nezakonito delovanje upravljavcev države). Ne glede na ceno (češ, vi ste prvi začeli). Zato pa tudi smo tam kjer smo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože, skril se res ne bom. Ob 270 milijonih pozitivnega efekta AUKN v prvem letu oz. za 3. odstotne točke izboljšanja rezultata portfelja AUKN ob več kot 25 primerih prijave korupcije, opredelitve posameznih praks AUKN (izbor nadzornikov, transparentnost) s strani OECD kot “best practice” in ob svetovnem rekordu pri hitrosti postavitvi institucije, se nimam za kaj. Je pa res, da bi me nekateri živega požrli, če bi me mogli. Pa ne morejo. Če bo DZ o tem razpravljal se bom pridružil z velikim užitkom. In javno povedal še kaj, kar marsikdo ne bo hotel slišati. Kot npr. Šušteršič. ki se ni upal v DZ soočiti z AUKN ker bi se mu potem njegovi razlogi za razrešitev članov uprave AUKN pred javnostjo sesuli v prafaktorje. Tako kot so se na sodišču, kjer je DZ pravnomočno izgubil tožbo.
Kar se pa vsebine tiče. Problem dokapitalizacij slovenskih bank je bil v tem, da so bile prepozne in premajhne. Če bi bile pravočasne in dovolj velike, bi imele banke že v začetku dovolj veliko kapitalsko ustreznost (Core Tier 1 bi moral biti na nivoju srednjeevropskih najboljših bank tj. nad 12% in ne nad minimumom 9%, še posebej ker je bila likvidnost po križaničevi intervenciji več kot zadovoljiva) bi se velik del podjetij do sedaj že rešil z lastnim postopnim prestrukturiranjem ob pogoju dolgoročnega podaljšanja kreditov. Ne verjameš? Ti povem iz svojega primera. S kolegi smo junija 2009 prevzeli firmo, ki je imela 90 milijonov prometa, 72 milijonov bančnih kreditov in nič dobička. V štirih letih je promet zrasel na 140 milijonov, 42 milijonov bančnih kreditov in 10 milijonov dobička. Ob tem, da so se delavske plače (ki so najvišje v branži) povečale še za 5 %. Zaloga naročil pa je do konca 2020, vrednost firme pa se je v 4 letih povečala za več kot 100 milijonov . Firme se najprej sanira in šele potem prodaja. To je osnovno pravilo. Če pa imaš kakšno boljšo rešitev iz lastne poslovne prakse, izvoli! Samo ne mi servirat teorije.
Slaba banka bi idelno prišla v poštev samo za kakih 20 do 30 večjih podjetij z resnimi kapitalskimi problemi in težavami s krediti razpršenimi med bankami. Vse ostalo je preveč, predrago, prepozno in strateško zblojeno. Izkušnje to več kot potrjujejo. Bolj potrebna kot slaba banka bi bila takojšnja zamenjava NS in uprav v NLB in NKBM. Ter takojšno oblikovanje internih slabih bank in racionalizacija poslovanja. Točno to sva zahtevala in nameravala s kolegom Danilom Grašičem, pa je bil odpor BS, Vlade, KBC-ja in žal tudi Sveta Agencije premočan. Posledice so vidne. Omenjeni pa nosijo za to vso odgovornost. In seveda Šušteršič, ki je sesul že dogovorjeno 300 milijonsko dokapitalizacijo NLB (delež države: 100 milijonov) spomladi 2012.
Danes je primarni namen Slabe banke pokrasti kar je še ostalo. Sanacija bank je samo izgovor.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vso čast in slavo za članek, ki lepo orisuje slovenske voditelje. Ne želijo se soočiti z resničnostjo. Niso se leta 2000, niso se 2009 in kot vidimo se niso pripravljeni danes. Lahko še tako opozarjamo, da imamo 45-60% večji državni sektor, kot številčno precej primerljiva Nova Zelandija, pa se ne bo nič zgodilo. Pomembno je samo to, da se navijajo davki, da je naše gospodarstvo še manj konkurenčno, še manj tujih investicij… Lahko opozarjajo na korupcijo, pa se ne bo nič zgodilo. Lahko opozarjaš na pretog trg dela…Nič se jih ne dotakne.
Naša dežela premore kar nekaj inteligentnih, razgledanih, liberalnih in vizionarskih posameznikov (ljudi, ki presodijo težo odločitve za prihodnost), ki jih jugoslovanska elita ne upošteva, ker so odraščali v nekem drugem svetu. in so danes seveda najpametnejši, o vsem vedo vse. In zato Slovenija tone, in bo še tonila.
Končati moram optimistično. Morda res nismo uvedli slabe banke pred petimi leti, kot ste to predlagali vi, toda vsaj čas je pokazal, da ste imeli prav. Kot skromnemu človeku, se mi zdi to precej zmagoslaven trenutek, ‘enačen’ z zmago na olimpijskih igrah. Na žalost je to edina tolažba za vse liberalne ljudi v naši deželi. Morda so naše ideje res zatirane, ampak prihodnost je na naši strani. Pomembno je da ozaveščamo…
Všeč mi jeVšeč mi je
Razpustiti bi bilo treba parlament in zamenjati vlado, vključno z barbiko pahorjem, ki nam dela sramoto. V parlament bi morali izvoliti poštene, pokončne in pravične ljudi, ki jih imamo Slovenci veliko, le da jim sedanji cerkveni mafijaši ne pustijo blizu. Nekdanji predsedniki in voditelji strank, ki so se umazali s prodajo orožja (primerjaj Šurc – Zgaga), se svobodno gibljejo po Sloveniji, medtem ko bi morali biti zaprti in odstranjeni iz družbe, kakor sta predlagala Žerdin in Markeš! Ločiti bi morali cerkev in državo, ker je cerkev poleg nabiranja obveznic in denarja v župnijah, pijavka na državnem proračunu in samo jemlje denar in izkorišča vernike in njihove družine. Zakaj si ne znamo sami pomagati, ko imamo veliko dobrih vzgledov (Francija, Avstrija)? Zakaj ne zapremo parlamentarcev, ki podpirajo korupcijo in ne demokracije (ni čuda, da govorimo o parlamentu kot hramu korupcije).
Kako dolgo nas boste še izzivali cerkev, vlada, parlamentarci in samozvani voditelji, ko ste nas doslej samo ropali in poniževali? Kako dolgo bo še trajala naša potrpežljivost?!?
Všeč mi jeVšeč mi je