Najbolj točen odgovor je: sobota. Po petku 13. decembra bo dokaj zanesljivo nastopila sobota 14. decembra. Razen, če bo konec sveta. Najbrž bodo zaprte podružnice vseh osmih bank, ki so šle skozi ocene stresnih testov. V ponedeljek 16. decembra pa bo običajen delovni dan, ko bodo odprte vse banke. V vmesnem času se bo – z administrativno operacijo – izvedla celotna operacija prenosov slabih kreditov na slabo banko ter dokapitalizacije državnih bank. *
Na ta trenutek, na očiščenje slabih terjatev v bilancah naših državnih bank, smo sicer čakali skoraj pet let. Skoraj pet let je od tega, odkar smo s kolegi predlagali nujno sanacijo bank prek slabe banke. Zdaj, ko se bo zgodila, pa je treba vedeti nekaj preprostih dejstev o dogodkih in procesih, ki prihajajo.
Prvič, v petek 13. decembra bo znano, kolikšen je dejanski obseg slabih terjatev v bankah in koliko kapitala potrebujejo, da bi zadostile kapitalskim zahtevam regulatorja. V državnih bankah ter zasebnih bankah, ki bodo to želele, se bo opravil prenos slabih terjatev na slabo banko, hkrati bo država zagotovila sredstva za dokapitalizacijo kapitalsko podhranjenih bank. Celotna operacija prenosa slabih kreditov in dokapitalizacije je sicer stvar administrativnega postopka. Sredstva se bodo preprosto elektronsko preknjižila. Na eni strani se bodo preknjižile slabe terjatve na slabo banko, hkrati bodo banke v pasivi bilance dobile svež kapital, največ kar v obliki preknjiženja obstoječih depozitov države v bankah. Na drugi strani bo slaba banka na pasivi dobila preknjižene državne obveznice v protivrednosti prenešenih slabih terjatev. S tem bodo bančne bilance očiščene.
Drugič, vendar pa to še ne pomeni, da je problem rešen in da bodo banke od ponedeljka 16. decembra naprej začele na veliko kreditirati. Ne bodo. Nič več kot pred vikendom. Iz preprostega razloga, ker so tisti, katerim naj bi posojale, večinoma močno prezadolženi in niso kreditno sposobni. Povsem podobna zgodba se dogaja v Italiji ali Španiji, kjer so banke sanirane, toda še vedno ne kreditirajo, ker nimajo komu. Podjetja so v tako slabem stanju, da jim večinoma ne morejo še več posojati. In situacija se ne bo izboljšala, dokler se ne bo začelo robustno okrevanje gospodarstva v evro območju.
Tretjič, pri nas smo še nekaj korakov za Španijo ali Irsko. Naša podjetja so še v bistveno slabši situaciji, zato bo potrebna njihova sistemska razdolžitev. Ta operacija bo potekala takoj po sanaciji bank. Hkrati s prenosom slabih terjatev do prezadolženih podjetij na slabo banko se bodo nanjo prenesla tudi lastninska upravičenja. To pomeni, da se bodo dolgovi podjetij konvertirali v lastniške deleže in se nato v slabi banki konsolidirali (združili). Nato bodo v slabi banki začeli s postopki finančnega (in poslovnega) prestrukturiranja teh podjetij. To pomeni, da bodo nekatera podjetja šla takoj v likvidacijo, tista z zdravimi jedri pa bodo v soglasju z bankami dobile reprograme kreditov ali pa bodo njihovi deleži takoj neposredno prodani potencialnim lastnikom. Toda malo je verjetno, da se bo trlo potencialnih kupcev za prezadolžena podjetja. Podobno kot pri Mercatorju bodo kupci hoteli najprej reprograme kreditov in asistenco bank, šele nato bodo kupili deleže v njih in vložili svež kapital. Ta postopek pa zna trajati precej časa, predvsem pa bo neprimerno bolj zahteven od same sanacije bank.
In četrtič, s sanacijo bank in finančnim prestrukturiranjem podjetij se bo začelo tisto, o čemer sem pisal zadnjič – druga privatizacija v Sloveniji. Po tem procesu se bodo karte povsem premešale, lastniška struktura bo povsem spremenjena. Sanirane podržavljene banke bodo prodane. Lastniki, ki so podjetja spravili v dolgove in na rob bankrota ali čez, bodo razlastninjeni. Te lastniške deleže v bankah in podjetjih pa bodo v naslednjih letih odkupovali zasebni lastniki. Večinoma tujci. Z dvajsetletno zamudo se bo zgodilo to, kar se je na Madžarskem ali Češkem zgodilo na začetku tranzicije. To je tudi glavni (neformalni) pogoj evropskih institucij – sprememba slovenskega poslovnega modela, da se podobna zgodba ne bi še enkrat zgodila. Nekateri pa seveda špekulirajo tudi o tem, da je to evropski pritisk, kako na poceni način priti do lastništva slovenskih podjetij. Dilema je le, ali to zgodbo financiramo sami ali pa zaprosimo za finančno pomoč. V vsakem primeru pa bo nadzor Evropske komisije in ECB nad transparentnostjo postopkov sanacije bank ter finančnega prestrukturiranja in privatizacije podjetij ostal neomajen.
Toda sami smo se spravili v to situacijo, ko nimamo druge izbire in sami smo si krivi, da bomo podjetja prodajali po tako nizkih cenah. Lahko pa ustanovimo komisije in ugotavljamo politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, vendar bodo svoje delo morala opraviti predvsem tožilstva in kriminalisti. Precej dela jih čaka.
Ne glede na vse, sem jaz optimističen glede tega, kaj se bo zgodilo po petku 13. Začela se bo nova zgodba, na bolj zdravih temeljih. Z bolj stabilno lastniško strukturo. Dosedanja nezdrava ali celo mafijska politično – gospodarska omrežja bodo v veliki meri pretrgana. Vsi mi pa bomo – razbremenjeni fantazme nacionalnega interesa – svoj kreativni potencial lahko končno preusmerili v to, kar vsak izmed nas najbolj zna.
Nekateri bentijo nad tem, da bo samo še dninarji na svoji zemlji. Toda tudi Avstrijci ali Nemci so, in ne gre jim slabo.
_______
* Izvorno objavljeno v Večeru
DAMIJAN blog 
Dober rezime…
“Nekateri bentijo nad tem, da bomo samo še dninarji na svoji zemlji. Toda tudi Avstrijci ali Nemci so, in ne gre jim slabo.”
Pa v čemu je, enkrat za vselej, razlika med biti dninar pri Johnu Waynu, Franzu Beckenbauerju ali Bošku Šrotu??? Ok, če zanemarim, da ima Boško rok trajanja reda velikosti alpskega mleka…
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljen,
kaj se bo zgodilo po 13.decembru, sicer še ne vemo, verjetno so pa že napisani različni scenariji. V Vsakem primeru, bomo te slabe kredite plačali vsi davkoplačevalci kljub temu, da se sami nismo okoristili s tem. Glede na to da bi po piščevem mnenju morali to narediti že pred dvajsetimi leti, kot je to naredila Madžarska in Češka. Nisem ravno neki strokovnjak, ampak sem pa nekajkrat gibal v teh državah in samo moja ocena je, da so te države še dvajset let za Slovenijo. Mogoče so glavna mesta še razvita, je periferija, daaaaaaleč zanami. To da se vse proda tujcem, pa tudi ni rešitev. Sam menim, da bi morali imeti energetska, telekomunikacijska, in še katera pod svojo kontrolo, ne pa da delamo razprodajo.
Same evropske inštitucije tudi same ne delujejo ravno transprentno in to pol zahtevajo od vseh ostalih, je malce hinavsko, a ne. Zadaj je in bo vedno pohlep kapitala in pritiski na sindikate. Nekateri bodo svinjsko bogati, večina pa bo živela slabše kot prej.
Sprašujem se, zakaj te Evropske inštitucije niso povzele Islandskega modela za reševanje krize, kateri je pokazal, da je zelo učinkovit. Vrjetno zato, ker in bančni in finačni lobij(za mene je to samo lepše ime za podkupovanje) pognali svoje stroje, namesto da bi jih enostavno pozaprli, odvzeli vse premoženje in poslali na težka fizićna dela, ampak tega pa EU ni hotela narediti.
Se pravi če gledam prodajo Mercatorja in se sprašujem zakaj se tako vleče. Smo sedaj prišli do odgovora. Če prav razumemo logiko, so vsi čakali slabo banko v katero bodo šli tudi slabi krediti Mercatorja in bo Agrocor kupil očiščeno podjetje. Po tej logiki naj bi se vrednost delnice povišala, in naj bi bila odkupna cena potem resnično nizka. Tukaj obstaja velika verjetnost, da je moje razmišljanje napačno, no to bo pokazal čas.
Glede dninarjev, tudi sam pravim, da bomo postali dninarji svoje dežele. To da je tako v Avstriji in Nemčiji, je pa čisto preveč posplošeno, in je treba pogledati katera so strateška podjetja, ki so v lasti domačinov in ne tujcev.
Zato se pa vedno več ljudi sprašuje kaj je bilo narobe s samoupravljanjem in socializmom, katerega smo/so nekateri tudi doživeli.
Konec koncev najj bi to samoupravljanje baje celo kopirale skandinavske države.
Všeč mi jeVšeč mi je
Res odličen prispevek g. Damijana. Dodal bi samo še nekaj misli o tako imenovani prezadolženosti gospodarstva.
Nekrepitev finančne moči podjetij je bila osnovna strateška zgrešitev že v letih 2004-2008 (že tedaj so bila namreč večinoma in v povprečju precej bolj zadolžena kot podobna podjetja v svetu). To kaže na odsotnost vizij, strategij ter sektorskih analiz in politik oziroma odsotnost njihove celovite strokovne priprave – finančna moč je namreč eden od zelo pomembnih strateških vidikov, še posebej izvozno naravnane ekonomije. To kaže na resen strokovni deficit Banke Slovenije, vlade, ministrstev in njihovih služb ter uradov, ki so postali v glavnem razdeljevalno postopkovni organi, ne pa kreatorji razumevanja stvarnosti in ustreznih usmerjevalnih in omejevalnih politik.
Neustrezno dodatno zadolževanje na ravni bank in podjetij – torej prezadolženost , ob znani siceršnji finančni šibkosti, je bilo možno samo ob neupoštevanju sklopa ZGD+ZFPPIPP+KPFN, tako v podjetjih, kot tudi v bankah, pa tudi ob opuščanju principov finančne stabilnosti na ravni države. To s Stankom Štrajnom (njegov prispevek je bil objavljen na tem blogu) imenujeva finančni primitivizem. Ob upoštevanju pravil stroke ter finančne profesionalnosti, banke večino kreditov v letih 2004-07 sploh ne bi smele dati, pa tudi podjetja ne vzeti. Popustili sta torej obe strani, s tem da je za sistemsko pomemben obseg finančnega primitivizma kriv bančni sistem vključno z Banko Slovenije ter vlada, ker obe na skokovito naraščanje zadolževanja sploh nista reagirali, še manj pa pogledali njegovo že takrat gnilo vsebino. Tudi ob nastopu krize sta si obe zatiskali oči pred obema navedenima dejstvoma.
“Odkrivanje” teh dejstev ni bil (da ne bo pomote) noben težak strokovni ali analitični podvig. Popolnoma jasno je bilo, da slovensko gospodarstvo in država nista imela razvojne absorbcijske sposobnosti za obseg denarja, ki je v Slovenijo pritekal. Pa tudi denarnih tokov, gledano tudi z makro vidika, ni bilo dovolj za odplačevanje navedenih zadolžitev. Torej je bilo financiranje raznih »podvigov« in lastniških prerazporejanj po obsegu na agregatnem nivoju popolnoma neutemeljeno. Res moraš biti namerno slep, da to spregledaš. Zato s Stankom Štrajnom govoriva o sistemskih, pa tudi posamičnih “opustitvah in dopustitvah”.
To je podobno, če se poslužim analogije, kot da bi gradbeniki popolnoma zanemarili protipotresne standarde, potem pa se čudili, zakaj se stavbe rušijo že ob najmanjšem tresljaju. Ali kot da bi zdravniki začeli opuščati dezinfekcijo in se nato spraševali zakaj narašča število okužb oziroma nastajajo epidemije. Obseg slabih kreditov ima namreč epidemične razsežnosti. Pa kljub temu s Stankom nikakor ne uspeva dovolj prepričati okolice, da bi razumela pomen finančnega primitivizma, pa čeprav je finančni primitivizem odškodninsko pregonljiv ob obratnem dokaznem bremenu (odgovorni in nadzorni morajo dokazati, da so se držali pravil stroke). To je tako, kot da nihče ne bi verjel, da je opustitev protipotresnih standardov kriva za obsežno porušitev stavb, ali da opuščanje elementarne higiene ni krivo za epidemije. Jasno je, preveč je krivih. Skoraj ni podjetja ali banke, kjer ne bi ob preobilici denarja podlegli finančnemu primitivizmu.
Tudi dandanašnji besednjak ekonomistov in drugih ne uporablja pojmov kot so nespoštovanje pravil profesionalnega finančnika, ali dobrega gospodarstvenika, ali opustitve dolžnega ravnanj ter dopustitve hujših malomarnosti, ampak so to »zdrsi«, »veseljačenja«, »lahkomiselnosti«, »napake« in še je podobnih cvetk in to iz ust resnih ekonomistov.
Okoli teh “opustitev in dopustitev” se je vrtelo zlorabljanje sistema 2004-07, po tem obdobju pa institucije in politika, v vsej svoji prestreljenosti s finančnim primitivizmom ter posledično s korupcijo in goljufijami v sistemsko pomembnih obsegih, niso zmogle niti jasnega prepoznavanja vzrokov in še manj odločnega in hitrega ukrepanja. Torej imamo dve obdobji, vsako s svojim pregonljivim “grehom”.Vendar je situacijo sedaj potrebno sanirati, tako na ravni sankcij kot tudi na ravni reševanja zdravih jeder podjetij in čim večjega števila delovnih mest, pa tudi na ravni NAČINA delovanja sistema in podjetij (sanacija poslovnega modela).
Pri sanaciji slovenskega poslovnega modela je potrebno ločevati koruptivnost, goljufivost in gospodarski kriminal ter finančni primitivizem. Če se zatečem h »gradbeniški« analogiji, ki sem jo v komentarjih na tem blogu že uporabil, je finančni primitivizem kot vlažna stena, gospodarski kriminal pa kot plesen. Seveda ni dovolj, da se sanira samo plesen, ne sanira pa se “vlažne stene” – finančnega primitivizma. Plesen (goljufije, kriminal .. ) se bo pojavljala v velikem obsegu kar naprej, če ne bomo sanirali “vlažne stene” – to je finančnega primitivizma. Zato optimizem g. Damijana:“Ne glede na vse, sem jaz optimističen glede tega, kaj se bo zgodilo po petku 13. Začela se bo nova zgodba, na bolj zdravih temeljih. Z bolj stabilno lastniško strukturo. Dosedanja nezdrava ali celo mafijska politično – gospodarska omrežja bodo v veliki meri pretrgana.”, po moje ni upravičen, če ne bomo sankcionirali in sanirali tudi finančnega primitivizma, ki v raznih glavah in ravnanjih tudi danes še kar vztraja.
Lep pozdrav Igor
Všeč mi jeVšeč mi je
Lahko pa ustanovimo komisije in ugotavljamo politično odgovornost nosilcev javnih funkcij, vendar bodo svoje delo morala opraviti predvsem tožilstva in kriminalisti. Precej dela jih čaka.
V tole zadnje pa jaz močno dvomim,so namreč povezave med vpletenimi premočne.Če bi bilo vsaj malo volje,ali želje koga obtožiti oziroma ga posledično tudi kaznovati,bi se to že zgodilo,tako pa kot vidimo se ne zgodi nič,nula,zero,niente.Banke skrivajo dokumente,ker so kao tajni bančni podatki,ali kaj vem kako jih imenujejo,vse samo zato,da se krivci skrijejo.Ni volje.Policija in tožilstvo so pred temi lopovi nemočni,kot je videti,ali pa so vodilni na teh funkcijah(policija,tožistvo) prav tako vpleteni in zopet nič,nula.
Nekateri bentijo nad tem, da bo samo še dninarji na svoji zemlji. Toda tudi Avstrijci ali Nemci so, in ne gre jim slabo.
Točno tako.Meni osebno je prav vseeno,kdo je lastnik firme,dokler me pošteno plača za opravljeno delo,pa če je tudi Azerbajdžanec.Trenutno sem zaposlen v Avstriji in nimam niti malo domotožja po kaki slabo plačani službi doma, v kateri bi vsak mesec sproti trepetal,ali bom dobil 15. plačo.Ko bo,če bo,pa doma red kot mora biti,potem bi pa že lahko o tem govorili.Torej,čim prej prodati podjetja,ki še kolikor toliko plavajo nad vodo,tujim vlagateljem,ki bodo poskrbeli,da naši lešinarji ne bojo več kradli,ker sami očitno ne znamo delati pošteno.
Z vami g.Aleš,pa se strinjam v delu,ko pišete o strateških podjetji,ampak samo v energetiki in javnem vodovodu.O koncesijaj za vode se s tujci ne bi smeli pogovarjati niti v sanjah.
Všeč mi jeVšeč mi je