Odziv Slovencev na to dominanco mrhovinarskih elit me je razočaral. Tipično hlapčevski. V medijih in na forumih kar mrgoli pozivov, naj že končno pride Bruselj ali Trojka in naj nam vodijo državo namesto nas samih. Finančne težave pa naj rešimo s prošnjo za pomoč iz sredstev ESM. Ker je to menda poceni. O sanjah, kako nam bodo banke kupili in vodili tujci, pa sem tudi že pisal.
Ta trenutek je številnim že jasno, kakšen je ta mesija, o katerem sanjamo. Številnim bo potegnilo, ko bodo objavljeni rezultati obremenitvenih testov in pregleda kakovosti aktive slovenskih bank. Večini ne bo potegnilo nikoli. To pa zato, ker živimo v državi, kjer je mrhovinarjem uspelo, da so nam tako na ministrstvo za finance kot tudi na Banko Slovenije namestili dovolj strokovnjakov, ki so nam štiri leta govorili, kako je vse v najlepšem redu in pod nadzorom. Vse do točke, da smo bili primorani nadzor nad svojim finančnim sistemom popolnoma izpustiti iz rok. Dunajski kočijaži pač, o katerih je tekla beseda pred mesecem dni. (Polna praznina)S kolegi smo že pisali o tem, kako se delajo obremenitveni testi bank, in zahtevali razkritje uporabljene metodologije za pripravo makroekonomskih podlag. Zdaj prihaja “s terena” vse več informacij tudi o tem, kako izvajajo oceno kakovosti aktive bank.
Kot smo to lahko pričakovali, so tuje svetovalne družbe z zvenečimi imeni, v zameno za več kot 20 milijonov honorarja, v Slovenijo pripeljale ekipe pravih diletantov. Med njimi ne manjka niti najetih študentov ekonomske in pravne fakultete, ki verjetno in na žalost celo dvigujejo žalostno povprečno raven usposobljenosti teh strokovnjakov.
Naj samo navedem primer strokovnosti njihovega dela: 160 novo zgrajenih stanovanj na slovenski obali so mojstri ocenili na celih 600 tisoč evrov! In to je zgolj en primer. Še mnogo več jih je. Prepričan sem, da bodo v prihodnjih dneh tako mediji kot forumi polni še drugih podobno butastih primerov. In to bodo vse primeri metodologije, za katero, na primer, statusno eden od največjih bančnih strokovnjakov pri nas reče, da do nje ne smemo biti sumničavi, saj je splošno sprejeta v svetu!? Spet drugi, da je poziv po javnem razkritju te metodologije neprimeren, saj bi si potem lahko vsakdo izračunal, kolikšna je luknja v bankah in na podlagi tega poganjal špekulacije. Si prav predstavljam vizijo magične excelove tabelice, ki vsebuje magične skrite formulice, potem pa v celice vpišeš nekaj številk in dobiš oceno bančne luknje ob kavi, ki jo spiješ po kosilu. Človek se vpraša, ali je kdo za volanom.
Vir: Igor Masten, Siol.net
DAMIJAN blog 
Nelson Mandela in slovenska bančna luknja
Sočasnosti smrti velikega Nelsona Mandele in objava ovadb slovenske policije in tožilstva povezanih s slabimi krediti državnih bank mi je ponudila priložnost, da predstavim eno izmed mnogih področij delovanja tega velikega in prisrčnega človeka kot vzorec za edino možno rešitev slovenske krize. V mislih imam amnestijo. A pri tem prvenstveno nimam v mislih amnestije za tajkune, čeprav je v neki dostojni obliki niti ne zavračam. A o amnestiji za tajkune nekoč drugič. Najprej se posvetimo zločinu.
Navedbe policije in tožilstva, da obsega škoda kaznivih dejanj povezanih s slabimi krediti državnih bank NLB in NKBM okoli 300 mio EUR sledijo maniri novodobne skrbi države za njeno premoženje in na prvi pogled pritrjujejo vedno bolj splošnemu prepričanju, da so nam “ukradli državo”. A pozornemu bralcu z nekaj kritične distance lahko služijo prav ti isti podatki za dokaz popolnoma drugačne stvarnosti. Znesek predstavlja po sedaj razpoložljivih podatkih 10% celotne bančne luknje. Potrebujemo zelo malo zdravega razuma, da se vprašamo, kje je ostalih 90%. Kdaj bomo izbezali na plano kriminalce, ki so odgovorni za 90% manjkajočega premoženja? Odgovor je mnogo bolj šokanten od tistega, kar sta objavila tožilstvo in policija. Ostalih 90% so krediti slovenskim podjetjem, danim zato, da se jih je leta in leta reševalo pred stečaji in s tem ohranjalo delovna mesta in socialni mir. Ne vem koliko časa bomo potrebovali, da bomo prebavili to resnico. Kakor vsi nekako razumemo vzroke, nihče ne razume posledic. Posledice so namreč preveč šokantne in velika večina bo še nekaj časa raje živela v zanikanju. A za neodvisnega opazovalca dejstva govorijo preprosto zgodbo. Država je uporabljala svoje državne banke zato, da je kompenzirala posledice svoje katastrofalne ekonomske politike na podjetjih, ki so bila prevelika, da bi smela propasti. Na ta način je oblast pometala pod preprogo svojo nezmožnost in nepripravljenost, da bi se soočila z realnostjo in uvedla bolj zdravo ekonomsko politiko. Politiko s katero pa bi se nujno morala soočiti s sindikati, še posebej sindikatom državnih uslužbencev. Slovenija je postala talec tistih, ki so prisegli, da ji bodo služili. Vloga gospodarja in hlapca je v deželi hlapcev seveda obrnjena. Hlapec ves čas grozi, da bo raje zažgal domačijo, kot da bi služil. Če povzamem, Slovenci smo kot ljudstvo, če že nismo bili del ene ali druge lopovske druščine, desetletja vsaj držali vrečo, ko se je ropalo iz naše lastne kašče. Razkritje bančne luknje dokazuje, da tajkunske zgodbe finančno gledano sploh niso relevantne. So seveda relevantne iz družbenega in posledično ekonomskega vidika. Gre namreč za dva konca iste palice v kateri lahko prepoznamo družbeno gugalnico. Bolj, ko so bogateli posamezniki, bolj je bilo pohlepno tudi ljudstvo in verjetno velja tudi obratno. Ne navsezadnje tajkuni niso padli z Marsa, prišli so neposredno iz ljudstva in hočeš nočeš odražajo njegovo mentaliteto. Zato ta gugalnica, navkljub splošnemu prepričanju, ne more biti in tudi ni izum osamosvojitve in posledica prehoda v kapitalizem. Razlika je morda samo v priložnosti. Ne pozabimo, ko se je ljubi maršal z izbranimi filmskimi igralkami vozil v jahti z imenom Galeb, se je ljudstvo lahko vozilo s fički in stoenkami, čeprav bi vzdržna ekonomija nekdanje države omogočala le vožnjo s tomosovimi mopedi. Razliko so pokrivali tuji krediti. Nadaljevanje poznamo. To so vzroki. Kaj pa posledice?
V javno mnenje vse bolj prodira resnica, da smo Slovenci, če se bolj milo izrazim, moralno premalo zreli za demokracijo skandinavskega tipa. Ekonomsko bolje razgledanim prihaja v zavest, da smo sedaj postali prerevni tudi za demokracijo sredozemskega tipa. Taka spoznanja lahko in prepogosto vodijo v razmišljanja o neke vrste razsvetljeni diktaturi. V to smer, kot razumem, razmišlja celo Slavni Žužek. Dogajanje v zvezi s povišanjem volilnega praga za stranke in ogrevanje za večinski parlamentarni sistem so del tega procesa. Pol Evrope je enkrat že prehodilo to pot in konec je bil katastrofalen. Zgodovino morajo ponavljati tisti, ki se iz nje ničesar niso učili. A obstaja tudi drugačna pot.
Če se navežem na spoznanje, da smo večinsko vsaj držali vrečo, če že nismo sami bili del roparske tolpe, potem obstajata samo dve rešitvi. Prva je, da se kazensko, v stalinistični maniri, zamenja ljudstvo. Kakor koli zgleda ta rešitev absurdna, če pogledamo številke o priseljevanju, slovenska država, ne glede na politično opcijo, marljivo dela na tem vseh 20 let od osamosvojitve dalje.
A v primeru kolektivne krivde, obstaja tudi druga možnost, ki od Slovencev ne terja, da se izselimo. To je amnestija. Naj nas nedavna smrt velikega Mandele spomni na to možnost. Amnestija je bil proces, ki so ga sprožili v Južni Afriki po njegovem prihodu na oblast. Namen amnestije je bil preprečiti maščevanje, na spoštljiv način spraviti krvnike in žrtve in tako zgraditi temelje za novo Južno Afriko. Ta proces, kot vidimo, je bil uspešen. Proces amnestije črpa svojo navdih in svojo veličino iz najglobjih temeljev človeške družbenosti. Ta od posameznika, v primeru kršitve moralnih norm, zahteva najprej priznanje in nato pokoro, ki mora biti prostovoljno sprejeta. Torej, prvi korak za dostojno amnestijo je bil, da so se bili krvniki pripravljeni podvreči temu procesu, da bi se očistili svojih grehov. Potem so morali javno priznali svoje zločine. Če sedaj te principe amnestije uporabimo na našem lastnem primeru, pridemo do zaključka, da mora ljudstvo najprej sploh spoznati svojo krivdo. Delovanje medijev v maniri “ukradli so nam državo” in “primite tatu” zagotovo ne vodi v to smer. Verjetno bo moralo preteči še precej vode, a nekoč verjamem, se bo to zgodilo. Takrat bomo spoznali svojo kolektivno krivdo, in se zavedli, da smo krivi tudi individualno, ker smo verjeli in podpirali aktivno ali pasivno ta sprevrženi družbeni red. Eni in drugi smo volili voditelje, ki so nam govorili to kar smo hoteli slišati in ne tega kar bi morali poslušati. Eni so revnim podpihovali zavist in veselo višali davke v nebo ter s tem preprečevali razvoj gospodarstva. Drugi ali celo isti so bogatim opravičevali pohlep in ne samo mižali ob krajah, ampak jih celo aktivno podpirali. Ko bomo spoznali svojo zmoto se bomo lahko začeli spreminjati na bolje. Pokoro za svoja dejanja v obliki brezizhodnosti, brezposelnosti, propada relevantnih socialnih sistemov in revščine mora velika večina tako ali tako nositi, če krivdo priznamo ali ne. A če se nočemo ali ne moremo izseliti, imamo možnost rešitve iz tega začaranega kroga samo, če krivdo priznamo. Tako priznanje je prvi korak na poti v družbo posameznikov, ki imajo svoje moralne vrednote usklajene s svojimi pričakovanji in jim zato ni potrebno vladati z lažjo in silo. Le taki lahko sprejmemo rešitve in izberemo voditelje, ki nas bodo popeljali iz te jame na plano.
Naj spomin na velikega človekoljuba v tudi v nas obudi kal vstajenja.
Všeč mi jeVšeč mi je