Drago Kos: Odstop brez razloga

Drago Kos

Ko se je polegel prvi šok po tem, ko je nenadoma in brez poprejšnje napovedi odstopilo vodstvo Komisije za preprečevanje korupcije, je možno trezno razmisliti o besedah, ki jih je sedaj že bivši predsednik KPK povedal, ko je poskušal razložiti kolektivni odstop. Takšnih odstopov sicer v Sloveniji nismo vajeni najbolj: kljub temu, da imamo o slovenskih javnih funkcionarjih svoje mnenje, smo vedno vsaj približno vedeli, zakaj in čemu odstopajo. Odstopa na takšen način – kolektivno in s tako nejasnimi razlogi – pa se sam ne spomnim.

Pa pojdimo lepo po vrsti: bivši predsednik je povedal, da odstopajo iz protesta, ker ne morejo »več pristajati na to, da se vprašanje korupcije in nasprotje interesov in integritete v tej državi politizira in je predmet populizma«. Če ne bi bilo žalostno, bi bilo že prav smešno: ni je države na svetu, kjer se vprašanje korupcije ne bi politiziralo in pri tem tudi Slovenija ni bila, ni in nikoli ne bo izjema. Politični nasprotniki vedno kažejo s prstom eni na druge in jih obtožujejo korupcije, saj vedo, da je to očitek, ki mu volivci zelo radi prisluhnejo. Tudi v naši državi je bilo že nekaj volitev dobljenih in izgubljenih zaradi očitkov o korupciji.

Torej, politizacija tega  problema ni nič novega, predvsem pa je je v današnjem času precej manj kot pred leti. Kaj bi bivši predsednik še lahko želel povedati s tem? Mogoče to, da so na njih leteli očitki o politični motiviranosti njihovih dejanj? Seveda so, kako pa se bo politika drugače branila? Politiki drugače ne znajo, jim pa v Sloveniji že dolgo ne verjame nihče več. KPK bi ob takšnih očitkih lahko samo lahkotno zamahnila z roko, pa bi bilo…

Populizem? Zanj velja isto kot za politiziranje, dodajmo pa še to malenkost, da je k temu populizmu zagotovo veliko pripomogel tudi kar bivši predsednik sam z včasih zelo bombastičnimi izjavami tipa »potem naj nas pa kar zaprejo« ali pa z izjavami, ki so nosile absolutno nepotrebno politično noto. Tudi na tem področju velja tista o setvi vetra in žetvi orkana, ampak tudi to je del okolja, ki ga je KPK bila navajena.

Odstop iz protesta? Protestiramo takrat, ko želimo s tem ne samo opozoriti na problem, ampak ga tudi rešiti. Odstop vodstva KPK ne bo rešil prav nič. Nasprotno: politiki so si oddahnili, vsi koraki, ki bi jih pod pritiskom polno delujoče KPK morda naredili v pravo smer, so bili pozabljeni isto sekundo, ko je zaokrožila vest o odstopu. Zakaj tudi ne bi bili? Gromozanska večina svetovnih, še bolj pa slovenskih politikov zoper korupcijo ukrepa samo takrat, ko jih v to prisilijo institucije, kot je KPK, ki jih razgaljajo pred očmi njihovih volivcev in jih spravijo v situacijo, ko morajo povleči poteze, ki naj bi te volivce prepričale, da so oni pa čisto zares proti korupciji. KPK je imela polna jadra zaupanja ljudi, ki so jo šteli za nezmotljivo in nedotakljivo in kot takšna je bila v stanju izvajati takšen pritisk kot nobena druga državna služba do sedaj. Zdaj lahko to pozabimo…

KPK je v pogojih ekonomske krize in z včasih tudi dvomljivimi metodami in načini dosegla status v javnosti, o katerem smo pred leti lahko samo sanjali. Večina slovenske javnosti ni več niti podvomila v njihovo početje in jim je slepo zaupala. In namesto, da bi – tako, kot so bili dolžni – to zaupanje izkoristili za nadaljnje delo, ga je vodstvo KPK izdalo in odstopilo. Rekli so, da so že januarja ob objavi poročila o premoženjskem stanju Jankovića in Janše povedali, da bodo odstopili, če se ne bo nič spremenilo.

Pa se res ni nič spremenilo? Janša ni več predsednik vlade, Jankovič ni več predsednik svoje stranke, tudi vlada je druga. Kaj bi pa še radi? Da gresta Janković in Janša k spovedi? Da se javno pokorita za svoje grehe? Dajte no, ni veliko držav, kjer bi protikorupcijska služba dosegla zamenjavo predsednika vlade, kaj šele vodje opozicije! Da ne govorimo o tem, da je KPK očitno imela naravnost odlične  odnose z drugimi državnimi institucijami, da odhod njenega vodstva objokujejo tako nevladne organizacije kot tudi zasebni sektor. Če že – pretirano in glede na dejstva neprepričljivo – govorijo o tem, da jih ni marala politika, bi se lahko naslonili na sodelovanje z drugimi, vedno bolj zdravimi institucijami in organizacijami in spet storili korak naprej. Je pa to seveda težko, če pod težo mnenja o lastni nezmotljivosti in nedotakljivosti misliš, da je visoka politika edini možni poligon za izboljševanja stanja na področju korupcije. Ampak paradoksalno, tudi na tem področju jim je šlo..

KPK je bila v mednarodnih primerjavah od vsega začetka ena od najbolje delujočih protikorupcijskih preventivnih služb na svetu in okoliščine ter pogoji, v katerih deluje danes, so mnogo boljši kot v vrsti drugih držav. Seveda je možno, da si je bivše vodstvo KPK predstavljalo, da bo te okoliščine in pogoje korenito izboljšalo v rekordno kratkem času treh let, kolikor so potrebovali za odločitev o odstopu, ampak potem ne bi bili samo naivni, kot je poudaril bivši predsednik, ampak tudi neumni. To pa zagotovo niso. Tudi oni vedo, da je boj proti korupciji maraton in ne tek na kratke proge – ali pač ne?

Nobenega resnega in prepričljivega razloga za njihov odstop torej ni mogoče najti, še manj je bilo kaj slišati o kakšnem povodu. Zakaj torej tako nejasno in netransparentno ravnanje? Zakaj niso povedali, kaj se dogaja v resnici, ne samo v njihovih glavah? Odgovorov ni in očitno je, da jih bo, tako kot vedno, dal šele mojster čas.

One response

  1. Razlog za njihov odstop je preprost: z njim bodo skušali izsiliti, da dajo politiki KPK več pooblastil, seveda na krilih javnosti in medijev, ki bodo oboji zgroženi.

%d bloggers like this: